Poročilo z mednarodne konference o procesih v visokem šolstvu 1. del
Zadnji petek in soboto prejšnjega meseca je študentsko dogajanje v Sloveniji zaznamovala mednarodna konferenca o procesih v visokem šolstvu. Študentsko društvo Iskra je v Ljubljani gostilo predstavnike vidnejših študentskih organizacij iz Makedonije, Srbije in Albanije. Na dvodnevni konferenci so predstavljali probleme v visokem šolstvu, s katerimi se srečujejo v svojih matičnih državah, hkrati pa so skušali vse te procese tudi osmisliti in jih postaviti v širši kontekst; torej jih umestiti v splošno politično, družbeno in ekonomsko dogajanje.
Na konferenci, ki se je odvijala na Filozofski fakulteti, Fakulteti za družbene vede in v [A]Infoshopu na Metelkovi, so delegati iz Studenstkog plenuma, Studentskog fronta in Per Üniversitetin izmenjevali poglede na vse večjo komercializacijo, privatizacijo in vse manjšo avtonomijo visokega šolstva ter svoja mnenja o nadaljnjih poteh oziroma ciljih. Razmišljali so tudi o pomenu študentskega organiziranja ter njegovi povezanosti z ostalimi progresivnimi družbenimi gibanji, o ubranih in neubranih strategijah in ideologijah, notranji enotnosti in neenotnosti ... O sami ideji konference in njenem namenu smo povprašali organizatorko in moderatorko Romano Biljak Gerjevič iz študentske Iskre:
Na konferenci o procesih v visokem šolstvu so sodelovale različne organizacije, ki prihajajo iz za odtenek različnih družbenih in visokošolskih situacij, zato je bilo izredno zanimivo poslušati o različnih strategijah, ki jih je izbralo določeno študentsko gibanje. Ker pa so simptomi komercializacije v visokem šolstvu enaki in izvirajo iz istega neoliberalnega jedra, je že začetek konference prevevalo pričakovanje po povezovanju prisotnih gibanj in nadaljnjem sodelovanju vseh podobnih sorodnih političnih študentskih organizacij na Balkanu.
Preden pa se spustimo v pletenje vsebalkanske mreže študentskih organizacij, naj na kratko prestavimo sodelujoče študentske skupine iz vseh treh držav.
Studentski plenum iz Makedonije je z delovanjem pričel konec oktobra prejšnje leto kot odgovor na nov zakon o visokem šolstvu. Ta je med drugim uvajal obvezno zunanje preverjanje znanja vsaki dve leti. Drug pomemben razlog pa sta po besedah njihovih delegatov bili tudi nefunkcionalnost in neodzivnost že obstoječih struktur študentskega organiziranja, predvsem nedelujočega študentskega parlamenta. Študentski parlament v Makedoniji je bil sicer dobro financiran in povezan z oblastniki, na pozive plenuma po ustavitvi zakona pa sploh ni reagiral. Dokončno ga je pokopala popolna ignoranca predsednika Kirila Spirikovskega, ki je na vprašanje medijev, ali se je udeležil prvega protesta, ki ga je organiziral plenum, odgovoril z v Makedoniji že notoričnim stavkom, »Mogoče sem, mogoče nisem.«
Ko se je desetega januarja tega leta glasovanje o visokošolskem zakonu vseeno uresničilo, je plenum organiziral zasedbo, imenovano Avtonomna Zona:
Po tako velikih in odmevnih akcijah, kot je Avtonomna Zona in novembrski protest v minulem letu, ki se ga je udeležilo tri tisoč študentov, je plenum med študenti postal zelo popularen. S svojimi akcijami so nekako prebudili množice prej pasivnih študentov ter okrepili svoje vrste, saj je na začetku plenum sestavljalo samo dobrih deset študentov. Ker pa Studentski plenum ni organizacija, zatorej niti nima formalno določenih vodilnih položajev, je edini način odločanja o določeni problematiki glasovanje desetih lokalnih plenumov, ustanovljenih po drugih makedonskih mestih.
Vendar je plenum kljub nekaterim notranjeorganizacijskim zagatam dosegel svoj prvi kratkoročni cilj – nesprejetje zakona, ki je hotel uvesti zunanje preverjanje. Še več, študentje so dobili svoj prostor pri pisanju novega zakona, o katerem naj bi se volilo naslednje leto. S takšno možnostjo pa lahko plenum doseže še druge ureditve v visokem šolstvu:
Druga organizacija, ki je participirala na Iskrini konferenci o procesih v visokem šolstvu, je Studentski front iz Srbije. Ta organizacija obstaja že nekaj let, saj je imela svoj ustanovitveni kongres leta 2012. Nastala je takoj po protestu, ki je je zahteval brezplačno šolstvo za vse študente.
V Srbiji je situacija drugačna kot v Makedoniji ali tudi pri nas. Bolonjska reforma je z vsemi svojimi močmi že pošteno udarila po študentih in študijskih programih, saj je študij v celoti plačljiv. Nekateri programi sicer stanejo manj, drugi več – šolnina se izračunava na podlagi stopnje zaposljivosti po končanem študiju - kar pomeni, da je za družboslovne, humanistične in podobne programe treba odšteti nekoliko manj kot za naravoslovno-tehnične. Tako je tudi razumljivo, da člani Studentskog fronta svoj boj razumejo drugače oziroma širše, kot del razrednega boja.
Sicer pa se tudi v Srbiji srečujejo s podobnimi problemi nedelovanja formalnega telesa, ki bi moralo zastopati študentske interese. Studentska konferencija univerziteta Srbije oziroma SKONUS je sestavljena iz predstavnikov posameznih parlamentov različnih univerz in naj bi skrbela za koordinacijo med interesi študentov in drugih partnerjev v visokem šolstvu. Zato se študentje, ki hočejo spremeniti nekatere procese v visokem šolstvu in se boriti za svoje interese, raje udeležujejo študentskih zborov:
Kje pa se med formalnopravno organiziranimi strukturami študentskega zastopanja in samovzniklimi zbori, plenumi in podobno najde Studentski front, ki je po organizacijski plati bližje SKONUSU, po vsebini pa trenutnim študentskim gibanjem:
Verjetno je najodmevnejša, vsekakor pa medijsko najbolj poznana akcija Studentskog fronta organizacija protesta v Beogradu prvega oktobra lani. Na prvi dan študijskega leta se je pred filozofsko fakulteto zbralo več tisoč študentov, ki so zahtevali takojšnje spremembe noveliranega zakona o visokem šolstvu. Protesti so se nato nadaljevali v celotnem oktobru in tudi v drugih mestih po Srbiji. Zahtevali so financiranje petega letnika študija iz proračuna, šest izpitnih rokov in pravico, da študenti, ki so s študijem pričeli leta 2006, študij zaključijo v skladu s takratnim statutom. Vlada je zaradi protestov in zasedb poslušala glas študentov in se odločila narediti nekaj majhnih popravkov v zakonu, vendar je končni izkupiček prinesel še slabše razmere za študente kot prej.
V okoliščinah, kjer po vseh družbenih, političnih in ekonomskih porah divja neoliberalistična misel, pa se morajo boriti tudi študentje iz Albanije. Konference se je udeležilo gibanje Per Üniversitetin oziroma Za Univerzo, ki se zelo izrazito pojmuje kot študentska in politična organizacija. Trenutno je Per Üniversitetin edino progresivno študentsko gibanje v Albaniji. Člani se trudijo delovati proti vedno večji privatizaciji v visokem šolstvu in obraniti enega izmed dveh branikov socialne države, ki v njihovi državi, čeprav majavo, še nekako stoji.
Albanska študentska organizacija Per Üniversitetin je junija lani pred parlamentom organizirala večji protest, oktobra pa je v znak boja proti zvišanju šolnin zasedla dve fakulteti. Tako jim je uspelo potrditi nekaj zahtev, toda novi Zakon o visokem šolstvu naj bi vseeno v veljavo prešel dokaj hitro. Ob šolninah pa je velik problem tudi privatizacija, ki je v visoko šolstvo ustrelila s svetlobno hitrostjo. V Albaniji je sedaj skoraj štirikrat več privatnih univerz kot javnih, slednje pa so občutno premalo financirane, da bi lahko študentom ponudile kakovosten študij.
Takšna praksa, ki ji je v prid tudi albanska državna politika, kjer se po besedah delegatov levi in desni sploh ne razlikujejo, pušča javnim univerzam tako malo denarja, da so te v vseh pogledih popolnoma podhranjene. Sredstev ni dovolj niti za plače profesorjev, kaj šele za dodatne aktivnosti, ki bi programe dvignile na višji nivo. Na drugi strani pa privatne univerze rastejo kot gobe po dežju, ustanavljanje le-teh je za nekatere postal pravi posel. Kvaliteta programov slednjih je zelo vprašljiva, da o prodaji diplom, magistrskih in drugih nazivov sploh ne govorimo.
Kratek pregled delovanja treh vidnejših študentskih organizacij je pokazal, da ima večina simptomatičnih sprememb v visokem šolstvu podobno osnovo. Res je, da se problemi nekoliko razlikujejo, vendar le zaradi nekaterih specifik posamezne države. Situacija v Srbiji, Makedoniji, Albaniji in Sloveniji vodi v vse večjo komercializacijo in privatizacijo, katerih korenine je zaznati tudi v bolonjski reformi. Ta namreč študente in profesorje sili v nepoglobljeno hiperprodukcijo, hkrati pa od univerz zahteva vedno večjo podjetnost in sodelovanje s poslovnimi partnerji, da bi se zaposljivost diplomantov zvišala.
Vendar več o tem v drugem delu poročila o Mednarodni konferenci o procesih v visokem šolstvu jutri ob štirinajstih na 89,3 MHz.
Univerzo enaindvajsetega stoletja je mislila tudi Vanja.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj