Death Valley Girls: Under the Spell of Joy

Suicide Squeeze Records, 2020

V današnji Tolpi bumov se bomo posvetili starim znancem Radia Študent, skupini Death Valley Girls, ki je izdala nov album, naslovljen Under the Spell of Joy. Po prvih dveh izdajah, Glow in the Dark iz leta 2016 in Darkness Rains iz leta 2018, se je pevki in ustanoviteljici skupine Bonnie Bloomgarden uresničila želja – spoznati Iggyja Popa. Ne samo to, glasbenik je skupino na podlagi teh izdaj oklical za darilo svetu in začel z njimi sodelovati ter se celo pojavil v  videospotu za njihovo pesem Disaster (Is What We’re After). 

Iz pojmovanj do sedaj objavljenih albumov in nekaterih pesmi je nemogoče spregledati bendovo navdušenost nad mistiko in fantazijo. Nič drugače ni niti na novem albumu Under the Spell of Joy. V primerjavi s prejšnjimi izdelki pa je zagotovo opazen obrat v samem inštrumentalnem delu albuma. Če je zasedba na prvih dveh albumih igrala udarno, divje in na trenutke celo shizofreno, nekje med The Stooges in The Shangri-Las, so se tokrat skozi glasbo spustili na pravo doživljajsko popotovanje. K stalni zasedbi so tako na klaviaturah pridobili Gregga Foremana, ki je poznan iz skupin Delta 72 in Cat Power, Gaba Floresa na saksofonu in otroški zbor, ki albumu doda občutek skupnosti.

Kadar govorimo o skupnostih, ki se navdušujejo nad transcedentnostjo, mistiko in vsem, kar je povezano z onostranstvom, zagotovo pomislimo tudi na obred. Tako tudi zveni album, ki nas z vsako pesmijo popelje globlje skozi paleto čustev. Če smo prej omenili, da se je bend na prvih dveh albumih izražal s trdo surovostjo, z dobesednim izlivom svojih izkušenj mentalnih bolezni in psihiatričnih ustanov, se tokrat zdi, da so Death Valley Girls sprejeli svoje demone in stopili korak naprej, v svoj transcendentni svet. Že na uvodni pesmi Hypnagogia poslušalec vstopi v neskončno vesolje, ki ga lahko popelje v nešteto smeri. To je zagotovo eden izmed največjih plusov albuma, ker se ne nadejamo le elementa presenečenja, temveč nas poslušanje samo prisili v odkrivanje različnih plati albuma na eni strani in na drugi strani v raziskovanje notranjih občutkov in spoznanj, ki so lahko tudi čisto osebna in nepovezana z narativo albuma. Izdaja torej sproži emotivno reakcijo. Skladbo Hypnagogia je bend sam opisal kot odo prostoru med spanjem in zavestjo, v katerem smo odprti za druga stanja in resničnosti.  Pesem se odpira počasi, z basom Nicole Smith in bobni Rikkija Styxa, ki ustvarjajo kontinuiran ritem.

Tako se znajdemo na vesoljskem toboganu zasedbe Death Valley Girls, ki nam ne pustijo nič drugega kot absolutno popolno predajo glasbi. Čas samoizolacije je zagotovo doba, v kateri lahko prvič razumemo igranje misli, ki nas včasih preseneti, in s tem razumemo nek delček tegob ljudi s psihotičnimi motnjami. Album seveda ni nastajal z mislijo na epidemijo in zaustavitvijo javnega življenja, je pa izšel ob tako pravem času, da enostavno ne moremo onkraj povezave med njim in doživljanjem tukaj ter zdaj. Čas, v katerem smo se znašli, je čas, ki nas je prepustil na milost ali nemilost naših lastnih glav, misli in miselnih procesov, ki se dogajajo v nas. Po tej analogiji se lahko povežemo že samo z nastavljenimi naslovi pesmi, kot so It All Washes Away, 10 Day Miracle Challenge in I’d Rather Be Dreaming. 

Na eni strani imamo torej celotni album kot obred, na drugi strani pa so posamične pesmi na albumu tako dodelane, da jih razumemo tudi kot samostojne enote, vsako z lastnim svetom. Under the Spell of Joy (Under the Spell of Love), naslovni komad albuma, je najbolj primeren za razkazovanje sveta v eni sami pesmi. Odpelje nas vse od mantričnega ponavljanja do odlično izpeljanih detajlov klaviatur in saksofona, ki se na neki točki navidezno razblinita, kot se včasih zgodi tudi našim mislim. 

Kljub temačnemu svetu že omenjene frontwoman, Bonnie Bloomgarden, ki je tudi avtorica vseh tekstov, tokrat lahko začutimo iskanje sreče in sprejemanja same sebe v svetu, ki je poln grenkobe, teme in bolečine. Tako v tekstopisju kot v petju se zdi, da Bonnie nekje nad oblaki lebdi nad trenutnim dogajanjem, tudi zaradi izražene nežnosti, ki je običajno od nje nismo vajeni. Odlična menjava te nadzemeljskosti se zgodi v komadu Hey Dena, pri katerem na mestih brez vokalov to orišeta saksofon in solaža kitare.

Na albumu lahko poleg svojevrstnega zvoka, sveta in tekstov opazimo tudi vpliv ustvarjalcev, kot so The Velvet Underground in The Stooges, kar se najbolj opazi pri pesmi Little Things. Ta deluje kot super singl, ki iz albuma malce izstopa po svojem ritmu. Inspiracija zanj je prišla iz pesmi I’m Waiting for the Man skupine The Velvet Underground, kar razloži to izstopanje in samo dokaže, da imajo Death Valley Girls tako samosvoj zven, da se tovrstne podvige hitro zasliši.

Death Valley Girls je skupina, ki z vsakim novim albumom dokaže, da so, kot jih je poimenoval Iggy Pop, “darilo svetu” in da jih lahko označimo za eno izmed najbolj obetajočih zasedb v rock ’n’ roll vodah.