Takšna ali drugačna ponovitev?

Redke so priložnosti, ko bi lahko pisali o umetnostnih delih kot o izoliranih objektih, ki bi najprej imeli lastno eksistenco in šele naknadno vzpostavljali odnose z drugimi stvarmi. Realnost vsakega dela je namreč v največji odvisnosti od njegove bližine; zagotovljena je le znotraj določenih okoliščin njegove pojavitve. Zato v tej bližini nobena akcija ni nevtralna, ampak je nasprotno – gibanje, ki reorganizira dano polje skozi svoje učinke. Niti ni več ničesar očitnega, ampak so le neskončne linije v neskončne smeri, in odgovori ne sledijo binarni logiki, temveč so odvisni od linije, za katero se zahakljamo. Vsak akt pisanja je tako v intimni vezi z delom, vsi okoliški teksti so v njem implicirani.

To velja tudi za razstavo Sedanjost in prisotnost – ponovitev 1, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Predstavljena dela so po večini izbrana iz zbirke Arteast 2000+ in nacionalne zbirke Moderne galerije z dodatkom nekaterih drugih arhivov. Razstava se ukvarja s časom in prostorom, ne na splošen način, ampak s specifičnim prostorom in različnimi pojmovno zamejenimi časi, ki služijo kot kategorije, v katere so organizirani umetniki in njihova dela.

Dan prostor je definiran kot 'Vzhod': torej z označevalcem, ki vedno stoji v razmerju do 'Zahoda' in je lahko uporabljan kot slabšalen izraz za prakse na periferiji svetovnega sistema, ali pa ga periferija sama lahko posvoji, zato da afirmira razliko do Zahoda in vzpostavi drugačno identiteto – drugačno koncepcijo umetnosti, publike in institucij, drugačne koncepte v celoti. S tem lahko razvije potencial emancipacije od centralne konceptualne hegemonije.

V primeru te razstave je problem pisanja ta, da je nemogoče obravnavati vse, kar je predstavljeno. Sama količina umetnikov in del onemogoča celovit pogled in evaluacijo.  Vendar pa lahko to vodi k prvemu koraku opuščanja dominantnih kritiških diskurzov: tako, da se zavemo, da nismo avtonomni, ampak vedno znotraj, vedno že med stvarmi, brez vseh lastnih in primernih začetkov ter stališč do danih objektov. Od tu sta poti dve, a obe sestavlja isti akt, ki bi lahko bil razumljen tudi kot nasilen: to je akt izbiranja. V vsakem primeru moramo izbrati le segment, majhen detajl, ki ga privedemo pod bližjo raziskavo. Ena poti vodi k delom in odločitev se tiče tega, katero delo izberemo za analizo. Druga pa k razstavi kot celoti in izbrati moramo aspekt, ki nas zanima. A ta izbira je nekaj, kar je lahko zgolj oznanjeno, nikakor pa nas do nje ne pripelje logična dedukcija.

Razstava v Muzeju sodobne umetnosti je ponovitev prejšnje razstave z nekaj razlikami. To gesto pojasni direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac v petih točkah v uvodnem besedilu kataloga. Štiri od teh točk so konceptualne narave, medtem ko je ena, prva, pragmatične: galerija letos ni prejela dovolj financiranja, da bi lahko postavili več različnih razstav – ponovitev je torej posledica pomanjkanja kapitala.

Oznanilo je naslednje: prevajanje realnih eksistenčnih pogojev v konceptualno snov, ki tvori vsebino razstave, je dober poskus rušenja mej med izjavo in aktom izjavljanja, med umetnostjo in življenjem, razstava pa s tem aktivno pripoznava vzhodno-evropsko umetnost, ki je mnogo svoje snovi vedno vlekla iz lastnih materialnih pogojev. Razstava tako vstopi v novo dimenzijo: od zgolj reprezentiranja k performiranju, kot je poudarjeno tudi v katalogu. Samo dejstvo ponovitve je torej performativno: z njim razstava postaja vzhodnoevropsko umetniško delo.

A vendar muzej še vedno deluje kot muzej, to je, kot sistem reprezentacije, in zato se zdi, da se razstava ustavi pri razglasitvi, da je nekaj drugega, brez da bi dejansko funkcionirala kot taka. Problem proklamacij je, da niso dovolj; vsaki bi morala slediti realizacija – postati bi morala to, kar trdi, da je. A kaj to pomeni, kako postati Vzhod? Mogoče to pomeni izumiti nove sisteme, ne reprezentacijske, ampak sisteme, ki manipulirajo s pomenom in grabijo in spreminjajo in inkorporirajo stvari, ki jih obkrožajo. A predvsem vztrajati na danem vprašanju. Ne več performans kot akt s koncem in aplavzom, ampak raje performans v trajanju. Trajanju nekega dneva, življenja ali dobe mogoče?

Tisto Vzhodno bi želel biti Izidor Barši.