Dr. Mramor in vzporedne realnosti slovenske demokracije

Po odstopu šolske ministrice Stanke Setnikar Cankar, ki je ob dobri redni profesorski plači na Fakulteti za upravo v svojem prostem času za domači proračun po svojih besedah kar na trgu od leta 2003 naprej pridelala za 630.000 evrov dodatnega avtorskega zaslužka, je danes s podatki o prejetih honorarjih javnosti postregel še finančni minister in hkrati profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani dr. Dušan Mramor. Glede na podatke, ki jih je predstavil, je njegov dodaten zaslužek preko avtorskih in podjemnih pogodb sicer v primerjavi z že bivšo šolsko ministrico ter tako kot Mramor tudi nekdanjo dekanjo fakultete pravzaprav mizeren. Čeprav tudi sam ni povsem prepričan, ali še vedno premore vso dokumentacijo, se je namreč danes javno predstavljeni končni seštevek dodatnih honorarjev, ki mu jih je izplačala matična delodajalka Ekonomska fakulteta, ustavil na zgolj nekaj malega več kot 82.000 evrov.

Dodatno delo profesorjev v slovenskem visokošolskem prostoru je sicer stalnica po-osamosvojitvene zgodovine. Nenazadnje je v Sloveniji tudi univerzitetnim profesorjem ob rednih službah dovoljeno ustanavljati s.p.-je, d.o.o.-je in raznorazne druge zasebne institucije in inštitute, česar se je niti ne v tako daljni preteklosti poslužil in preko tega dodatno zaslužil tudi sam predsednik vlade dr. Miro Cerar. Stalna praksa tako je, da univerzitetni profesorji v prostem času najprej zaslužijo s sodelovanjem v strokovnih telesih, ki spišejo neko zakonsko podlago. Nato pa v naslednjih nekaj letih to zakonsko podlago naprej tržijo, da ali državi ali zasebnim podjetjem pišejo strokovna mnenja in razlage te iste zakonske podlage.

Visokošolski biznis bi sicer najverjetneje še naprej potekal povsem nemoteno, saj je to praksa visokošolskih delavcev, ki so blizu ali parlamentarni levici ali parlamentarni desnici, ali pa so na prodaj za oba glavna politična pola domače demokracije. Toda po zadnjih parlamentarnih volitvah sta se nam le pripetili koalicija in Vlada, katere vsa konkretni program pravzaprav temelji zgolj na besedičenju o moralnosti, etiki in integriteti. A kakšna je pravzaprav ta morala, etika in integriteta, je še kako zelo dobro moč razbrati prav iz odzivov na razkrite svete krave slovenskega univerzitetnega in visokošolskega prostora, ki za vse očitno le ni tako zelo podhranjen, kot se nam ga na dnevni bazi poskuša prikazati.

OK. Na slovenskih Univerzah so podhranjeni domači raziskovalci, asistenti in nenazadnje vse bolj tudi sami študenti, ki do takšnih poklicnih privilegijev, da bi ob redni plači v prostem času zvečer in ob koncih tedna kar na projektih in na trgu dodatno zaslužili, preprosto ne pridejo, saj so njihovi mizerni prihodki že tako ali tako v osnovi vezani na ustvarjanje za fakultete dodatnega projektnega denarja. Projekti in mednarodna sodelovanja so sicer realnost ne samo slovenskega visokošolskega prostora in po besedah finančnega ministra Dušana Mramorja naj bi to le veljalo tudi za dodatne zaslužke na Univerzah redno zaposlenih profesorjev. Tako minister pravi, da povsod po svetu odlične strokovnjake spodbujajo, da ne učijo in raziskujejo samo v okviru fakultet, ampak da se čim bolj udeležujejo tudi projektov zunaj fakultete ter da delajo za trg.

To bi sicer samo po sebi glede na predstavljene številke pomenilo, da je že bivša šolska ministrica pač 8 krat odličnejša strokovnjakinja, kot zaenkrat še aktualni finančni minister, ki je njen odstop komentiral s kakor za kogar presenetljivo neoliberalnim pogledom, da se v Sloveniji le moramo zavedati, da smo zdaj v tržni ekonomiji, v kateri pač poskušamo razviti največjo možno kakovost in jo ponuditi trgu, ter da nismo več v komunizmu. Da bi sicer dr. Mramor kot letnik 1953, ki se je nekoliko materialno opomogel že v prejšnjem režimu, že lahko vedel, da v komunizmu na tleh današnje države pravzaprav nikoli sploh nismo bili, saj smo vztrajali na večni socialistično samoupravni poti do tja, je v pronicljivem zapisu opozoril že Dušan Rutar, ki se z Mramorjem pravilno tudi ne strinja, da je sedanji razpad podsistemov vse bolj zadolžene države enak tržni ekonomiji.

Toda zaenkrat še finančni minister Vlade v preteklosti ob profesorski redni službi tudi samostojnega podjetnika v prostem času dr. Mira Cerarja niti ni kaka posebna izjema. Ob posameznih privilegiranih zaposlenih v visokem šolstvu, namreč tovrstno dodatno nagrajevanje iz naslova avtorskih in podjemnih pogodb brez izjeme poznajo pravzaprav vsi deli javnega sektorja, zato se je le strinjati s posameznimi plaho izraženimi mnenji, da bo očitno potrebno razmisliti o prenovi in bolj optimalni ureditvi obstoječega sistema, ki je do sedaj sicer bil optimalen, a le za izbrano elito.

Javne univerze na Slovenskem tako kot preostali del javnega sektorja pač že nekaj časa niso več javne, pač pa so od posameznih javnih uslužbencev, ki se potem često rotirajo na vodilnih mestih posameznih organizacij javnega sektorja, prav tako često pa so tudi vsaj do sedaj v javnosti priznani kot kredibilna izbira za ministre zdaj te ali one Vlade. Toda tako to gre. Problem dr. Dušana Mramorja ni zgolj v tem, da je od leta 2003 naprej - podatki o tovrstnih transakcijah iz predhodnih let v državi so namreč preprosto uničeni, kar je že priznala Komisija za preprečevanje koprupcije - družinskemu proračunu dodatno prislužil, kot trdi sam, nekaj malega več kot 82 tisoč evrov. Ne glede na to kako pregovorno nevoščljivi naj bi bili Slovenke in Slovenci, je problem dr. Dušana Mramorja pač predvsem v tem, da je že drugič finančni minister, da je bil član svetov Narodne banke in A Banke, podpredsednik uprave SKB banke, član Odbora za sprejem Ljubljanske borze, predsednik strokovnega sveta Agencije za trg vrednostnih papirjev in še raznoraznih drugih bolj ali manj strateških svetov, ki so v rokah imeli škarje in platno gospodarskega razvoja ter nenazadnje tranzicije te države v to zgolj domnevno demokratično družbo.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z vzporednimi realnostmi slovenske demokracije na primeru in zgledu finančnega ministra dr. Dušana Mramorja v zobeh poskrbel Tomaž Z.