Božični beg na eksoplanet

Bliža se božič in morda si kdo želi, da bi se kot v filmu z božičnimi sanmi popeljal v nebo, daleč stran od tu. V današnji oddaji Frequenza della scienza bomo preučili, ali bi se lahko za božič odpeljali na eksoplanet, ali nas tja lahko popelje voz z vpreženimi jeleni in zakaj ne ter kakšna je verjetnost, da na našem potovanju srečamo kakšno zanimivo bitje.

Za začetek si bomo ogledali naš planet Zemljo in ocenili njeno gostoljubje. Ošinili bomo katastrofe, ki so se Zemlji prigodile v njeni dolgi zgodovini, in pogledali v prihodnost, da bi videli, kaj Zemljo še čaka. Preostanek oddaje pa bomo govorili o potovanjih na eksoplanete in možnosti, da bi ob obisku planetov tam našli življenje.

Naš rodni planet je nastal pred približno štiri cele šest milijarde let in je skozi čas surovo spreminjal svoj izgled. Novorojenka Zemlja je bila kepa razžarjenega kozmogenega materiala, ki se je sprijel med lebdenjem v vesolju. Tekom let je Zemlja postajala gostoljubnejša. Pred tri cele osem milijarde let lahko že govorimo o prvem življenju na Zemlji.

Tekom svojega življenja je Zemlja nekajkrat zelo kataklizmično spremenila svoje površje in življenjske pogoje. Večkrat je bila namreč popolnoma prekrita z debelim oklepom ledu, superceline pa so se razdrobile v kontinentalne fragmente, razdrobljene po obli. Razpade celin je pogosto spremljalo tudi zelo živahno vulkansko delovanje.

Ob kataklizmah je pogosto prihajalo do množičnih izumiranj. V geološki zgodovini sicer beležimo pet večjih izumrtij, a gotovo je bilo najbolj množično izumrtje na meji med paleozoikom in mezozoikom. Zgodilo se je pred 251 milijoni let, ko je na zemljini obli kraljevala celina Pangea. Raztezala se je od severnega pa do južnega pola. Izumrtje so zakrivile ogromne količine bazaltne lave, ki se je izlivala na površje in povzročala segrevanje ozračja, strupeni kisli dež pa je s kopnega zradiral večino življenja. Sočasno z vulkanizmom se je nižala tudi gladina morja in iz morskih sedimentov so se sproščali strupeni plini. V tem izumrtju je izginilo kar 95 odstotkov takrat živečih vrst. Vendar vsako množično izginotje vrst ponudi priložnost novim vrstam in tako je življenje tudi takrat steklo dalje. Ko je recimo pred 65 milijoni let dinozavre pokončal deset kilometrov velik meteorit, smo priložnost za prevlado dobili prav sesalci.

Sedaj pa pokukajmo v Zemljino prihodnost, da vidimo, kaj nas čaka, če ostanemo na rodni grudi. Vendar moramo pri kukanju v prihodnost opozoriti, da bomo pod krilo gledali izključno zemeljskim dejavnikom in ne človeškim.

Zagotovo bomo priča temperaturnim spremembam. O temperaturnih nihanjih, ki nas še čakajo, je spregovoril profesor Boštjan Rožič z Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Ob tem je treba poudariti, da smo trenutno v fazi hitrega segrevanja, ki je posledica antropogenega delovanja.

Izjava

Temperatura je eden ključnih dejavnikov, ki lahko katastrofalno vplivajo na zemljino biosfero, predvsem na kopensko življenje. Ne glede na to, ali je temperatura visoka ali nizka, je oboje lahko pogubno.

Ob pregledovanju možnih katastrof prihodnosti ne moremo tudi mimo supervulkanov oziroma dogodkov intenzivnega magmatizma. Pojavijo se ob hitrem razpiranju kontinentalne skorje, torej ob razpadu superkontinenta. V Zemljini zgodovini poznamo dva dogodka izrazito močnega vulkanizma in oba sovpadata z množičnimi izumrtji. Prvi je bil začetek razpadanja celine Pangee, drugi pa odpiranje centralnega Atlantika. Na možnost, ali bi lahko naš obstoj kmalu ogrozil supervulkan, odgovarja profesor Rožič.

Izjava

Vendar to postane popolnoma drugačna zgodba, ko govorimo o nastanku supervulkanov na dolgi rok, torej čez več milijonov let.

Izjava

Z veliko gotovostjo lahko torej trdimo, da nas trenutno ne ogrožajo padci kataklizmičnih meteoritov, prav tako smo varni pred supervulkani. Vendar se bodo Zemljini kontinenti brez dvoma ponovno združili. Takrat bo prišlo tudi do velikih sprememb temperature ozračja, prav tako se bo spremenil  oceanski režim, možnosti za izumiranje vrst pa bo ogromno. Ko bo ta bodoči superkontinent razpadel, pa bo Zemlja znova izpostavljena supervulkanizmu in po vsej verjetnosti še enemu množičnemu izumiranju. Ampak!

Izjava

Pravzaprav živimo v idealnem časovnem obdobju. Imamo namreč dovolj časa, da razvijemo dovolj napredno tehnologijo, ki nam bo omogočala raziskovanje zunaj našega osončja. Prav tako nismo na pragu izumrtja, in tudi če pride do naravnih sprememb, te za nas ne bodo kataklizmične in jih bomo preživeli. Že večkrat smo dokazali, da smo izjemno iznajdljiva vrsta, ki se hitro prilagaja. A četudi se trudimo našo zgodbo o obstoju na Zemlji zaključiti pozitivno, je smiselno ponovno poudariti, da smo raziskovali naravne katastrofe, ki lahko ogrozijo naš obstoj na Zemlji. Ne smemo pa pozabiti katastrof, ki jih lahko človek povzroči ljudem in planetu.

Ne glede na vrsto katastrofe pa človeški rod že sanja o zapuščanju Zemlje. Več o tem, kam bi se odpravili iskat nov dom, pa po glasbenem premoru.

Znova pozdravljeni in pozdravljene v oddaji Frequenza della scienza. Do sedaj smo raziskovali naravne katastrofe, ki bi lahko Zemljo prizadele v naslednjih nekaj milijonih let. Ob omembah pogubnih nesreč pa se nam porajajo nova vprašanja. Kam bi torej šli, če bi morali zapustiti planet?

Za obstoj drugih planetov v našem osončju so vedeli že Babilonci, približno dve tisočletji pred našim štetjem. Poznali so Merkur, Venero, Mars, Jupiter in Saturn. Preteči je moralo približno tri tisoč sedemsto let, da so astronomi in astronomke odkrili Uran, in še novih petinšestdeset, da so odkrili Neptun. Leta 1988 pa smo odkrili prvi planet, ki je v orbiti druge zvezde, kot je naše Sonce. Kako planeti sploh nastanejo?

Planeti nastanejo iz oblaka plina in prahu, ki nastane ob gravitacijskem kolapsu ob rojstvu zvezde. V kolapsu večina mase pristane v zvezdi, določen delež pa ostane v akrecijskem disku. Delci se med seboj gravitacijsko še naprej privlačijo in se počasi lepijo skupaj. Tako nastane pesek, pesek se zlepi v kamne, ti v skale in tako nastanejo osnove za kamnite planete. V hladnejših predelih diska, kjer voda zmrzne, se koščki ledu primejo prašnih delcev in s podobnim združevanjem nastanejo ogromne prašne ledene kepe. Te lahko postanejo dovolj masivne, da privlačijo in upočasnijo molekule plina, in tako nastanejo plinasti in ledeni planeti. Ker so ti planeti praviloma veliki in poberejo večino materiala z diska, se kamniti planeti zato formirajo precej počasneje. Za Jupiter in Saturn predvidevajo, da sta se oblikovala v prvih desetih milijonih let nastanka osončja, medtem ko sta Venera in Merkur potrebovala še nekajkrat toliko.

Čeprav je danes odkritih le 4379 planetov drugih sonc, pa strokovnjaki in strokovnjakinje na podlagi teoretičnih izračunov ocenjujejo, da se v naši galaksiji nahaja 13 milijard planetov, ki so v orbiti Soncu podobnih zvezd. Ti sistemi planetov nas seveda zanimajo zaradi podobnosti z našim osončjem in zaradi možnosti obstoja zunajzemeljskega življenja. Prav tako pa bi morda s poznavanjem takšnih sončnih sistemov bolje razumeli nastanek našega.

Zdaj, ko vemo, da planetov v galaksiji ne primanjkuje, smo postavljeni pred nalogo, da jih odkrijemo. O osnovah detekcije eksoplanetov smo povprašali profesorja doktorja Tomaža Zwittra s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani:

Izjava

Glavnih metod za odkrivanje eksoplanetov je več: meritev Dopplerjevega pojava, opazovanje prehoda planetov čez zvezdino ploskev, neposredno slikanje planetov in gravitacijsko lečenje. Z metodo merjenja Dopplerjevega pojava opazujemo premikanje zvezd in spremembe hitrosti same zvezde. To merimo na podlagi meritve Dopplerjevega efekta. Ko se nam zvezda pri kroženju približuje, zaznamo svetlobo krajše valovne dolžine, kot ko je zvezda pri miru. Ko se od nas oddaljuje, pa zaznamo svetlobo daljše valovne dolžine. Iz tega lahko določimo hitrost kroženja zvezde okoli težišča svojega osončja in posledično maso in število planetov okoli nje. S to metodo so odkrili največ planetov do sedaj, med njimi tudi prvega odkritega leta 1988.

Opazne modulacije v gibanju zvezde lahko povzročijo samo težji planeti, primerljivi z Jupitrom. Zato z opisano metodo ne moremo iskati Zemlji podobnih majhnih planetov. Prav tako nam to ne pove veliko o razmerah na njih. Za odkrivanje takšnih planetov opazujemo njihove prehode čez zvezdino ploskev. Podobno kot nam Luna zakrije svetlobo Sonca ob sončevem mrku, nam planet zakrije del svetlobe z zvezde. Če torej merimo svetlobni tok, ki prihaja z zvezde, je med planetarnim mimohodom izsev svetlobe proti opazovalni napravi na Zemlji začasno zmanjšan, oddaljena zvezda pa se nam tako zdi temnejša. S to metodo je lažje odkriti manjše planete kot pri merjenju Dopplerjevega pojava, vendar ima tudi svoje omejitve. Z njo lahko opazimo le planet, ki zaide med Zemljo in svojo matično zvezdo. Ostalih planetov torej ne bomo opazili. S to metodo je NASA v štirih letih odkrila več tisoč planetov.

Pri planetih, ki jih uspemo zaznati, pa ima pozitiven in negativen vpliv na meritve tudi atmosfera. Ker pri prehodu planeta nekaj svetlobe potuje skozi atmosfero, lahko z analizo spektra določimo njeno kemično sestavo, nam pa po drugi strani zabriše jasen pogled na prehod planeta, zaradi česar so naše meritve manj točne.

Med novejše metode spada neposredno slikanje planetov. Težave nam pri tem povzroča dejstvo, da je zvezda nekaj milijonkrat svetlejša od planeta in tako temni planet ni viden. Astronomi in astronomke si pri tem pomagajo s svetlobnim ščitnikom, ki deluje na podoben način kot vizir v avtu ali kapa s ščitkom, ki nam zasenči močan sij Sonca. Tak ščitnik lahko vstavimo v notranjost teleskopa na Zemlji ali pa pred vesoljskim teleskopom razprostremo ogromen senčnik, ki zastira svetlobo zvezde, še preden ta pride do teleskopa. S to metodo so do sedaj odkrili le 51 planetov.

Fizikalno najbolj zanimiva pa je metoda gravitacijskega lečenja. Masivno telo povzroči ukrivljanje prostora in s tem spremeni pot svetlobe. Če se neko telo znajde med našim teleskopom in opazovanim objektom, se svetloba ukrivi tako, da dobimo podoben efekt kot pri prehodu svetlobe skozi lečo. Naš opazovani objekt se zaradi tega poveča in posvetli oziroma leči. Če se leči eksoplanet, ga zaradi povečane slike tudi lažje opazujemo. Ker pa je gravitacijsko lečenje precej redek pojav, je ta metoda nekoliko nepraktična, saj nam omogoča opazovanje le tistih planetov, ki se po naključju znajdejo na pravem mestu. Znanstveniki in znanstvenice iščejo planete, ki se lečijo, tako, da naredijo širok pregled neba in opazujejo, kje se intenziteta svetlobe nenadno poveča in nato zmanjša, takšno področje pa kasneje tudi podrobneje analizirajo. Metoda lečenja pa je uporabna zgolj za odkrivanje novih eksoplanetov, temperature in sestave atmosfere pa nam ne predstavi.

Zdaj torej vemo, kako odkriti in opaziti eksoplanete. Kakšne vrste drugih osončij pa poznamo? Profesor Zwitter pravi:

Izjava

Bolj od značilnosti planetarnih sistemov pa nas zanimajo pogoji na takih planetih. Temperaturo planeta, ki nas ponavadi najbolj zanima, lahko izračunamo relativno enostavno. Za to potrebujemo svetlobni izsev zvezde, ki ga merimo s teleskopom, ter oddaljenost planeta od zvezde. Slednjo dobimo najenostavneje iz opazovanja dolžine prehoda planeta, saj dalj časa kot traja prehod, dlje se planet nahaja. Za iskanje zunajzemeljskega življenja pa nas še posebej zanima tako imenovano naseljivo območje. To je pas okoli zvezde, ki je ravno dovolj oddaljen, da temperatura v njem omogoča obstoj tekoče vode. Ker pa ima na temperaturo planeta veliko vlogo tudi atmosfera, se naseljivo območje lahko spreminja glede na različne tipe planetov.

Zdaj ko poznamo eksoplanete in smo si izbrali najprimernejšega za življenje, nas seveda zanima, kako praznovati božič na njem. Profesor Zwitter nam odgovarja takole:

Izjava

Žal se zdi, da človeštvo nikoli ne bo jedlo božičnih večerij na planetih drugih sonc. Zakaj točno je temu tako?

Izjava

Za vesoljska potovanja, tudi samo po našem osončju, je torej potrebna velika količina energije. Največ energije porabimo za premagovanje gravitacije, za kar potrebujemo rakete. Te delujejo po principu pospeševanja z odmetavanjem mase, zato je njihov doseg relativno kratek. Ker je hitrost rakete odvisna od mase, ki jo odvržemo, je vedno višje hitrosti nemogoče dosegati. Poenostavljeno, večja raketa bo porabila enak odstotek svoje mase za pospešitev do enake hitrosti. Start z Zemlje in zračni upor pa nam še dodatno obremenita krivuljo učinkovitosti. Povprečna raketa namreč porabi 98 odstotkov svojega goriva, da doseže hitrost, s katero lahko zapusti Zemljo. Vsakršna masa, ki je raketa ne uporabi za pospeševanje, nam še bolj otežuje delo, tako da nosilnosti raket ne presegajo 100 ton. Težave delno reši večstopenjsko pospeševanje, vendar se raket ne uporablja za potovanje po osončju.

Ko smo enkrat v vesolju, nas gravitacija Zemlje in zračni upor ne omejujeta več. Za pospeševanje uporabljamo metodo gravitacijske frače, pri kateri izkoristimo gravitacijo planetov ali lun, da nas zaluča proti tarči z novim zagonom. Plovilo obkroži objekt in pri tem pospeši ter se izstreli z višjo hitrostjo naprej. Na ta način lahko pošljemo sonde na dolga potovanja po osončju brez dodatnih pogonov. Zanašanje na gravitacijsko fračenje pa znatno podaljša čas potovanja: po tej metodi denimo pot na Mars traja deset let. Zaradi tega ni primerna za človeške ekspedicije.

Kljub vsemu pa imamo v vesolju nekaj alternativnih pogonov. Eden takšnih so sončna jadra, ki so nekaj debelin atoma tanka folija iz zlata in drugih kovin. Pospeške izkoriščajo po principu svetlobnega tlaka Sonca, na podoben način, kot so to delale starogrške ladje. Sončna svetloba bi torej potiskala jadra naprej. Pomanjkljivosti jader pa tičijo v njihovi krhkosti, nezmožnosti prenašanja tovora in fizikalnih omejitvah. Ker je svetlobni tok v enaki meri odvisen od razdalje kot gravitacijska sila, bi za pobeg iz osončja potrebovali ogromno časa.

Podoben problem s prenosom tovora pa ima tudi najbolj uporaben alternativni pogon, ionski motor. Deluje tako, da z visoko napetostjo pospešuje ione ksenona in tako doseže relativno velike spremembe hitrosti. Njegov izkoristek je desetkrat boljši od motorjev na tekoče gorivo in je zato zelo pomemben način pogona lažjih satelitov in medplanetarnih izstrelkov. Zaradi majhnega potiska in kratke življenjske dobe pa se ga za potovanja človeka ne more uporabljati.

Ugotovili smo, da do eksoplanetov človeštvo ne bo prispelo in da za potovanje človeka še nimamo primernih tipov pogonov. Kako pa bi lahko v prihodnosti človek potoval dlje od Lune? Kot že omenjeno, nam zdaleč največjo težavo predstavlja start z Zemlje, zato bi rešitev predstavljala tovarna raket in sončnih jader v vesolju, s katere bi se odpravili na pot in tako lahko prišli na marsikateri konec osončja. Seveda ne smemo pozabiti, da vso človeško radovednost in željo po raziskovanju vesolja na žalost obvladuje denar. Zneski za takšne podvige bi bili astronomski. Lahko sanjamo o idealnih načinih potovanja, o vesoljskih tovarnah, laserjih na Luni, človeku na Marsu in kolonijah na drugih objektih osončja, a dokler bomo porabili za to več denarja kot energije, se ne bomo premaknili nikamor. Za pripravo in izvedbo oddaje pa smo vsi porabili več energije kot denarja, zato se bomo premaknili na glasbeni odmor.

Še vedno ste priključeni na Radio Študent in še vedno poslušate oddajo Frequenza della scienza. Še vedno ste na Zemlji, denimo pa, da bi vas ne-jelenski pogoni z Božičkovimi sanmi in Božičkom vred odpeljali v širni kozmos, kjer bi poskušali odkriti nezemeljska bitja.

Na eksoplanetu, planetu v orbiti neke druge zvezde, bi se lahko življenje razvilo na popolnoma drugačen način. Čeprav nimamo ekstremno veliko informacij, pa bi lahko o tem sklepali iz načina življenja ekstremofilov. To so organizmi, ki uspevajo v fizikalnih in geokemičnih razmerah, ki so škodljive za veliko večino drugih živih bitij. Ta okolja so recimo zelo vroča, zelo mrzla ali pa zelo slana. Med ekstremofile sodijo mnoge vrste arhej in bakterij ter celo nekateri mnogoščetinci, žuželke in raki.

Če iščemo navdih za razmišljanje, kako bi se lahko bitje prilagodilo življenju na eksoplanetu, so ekstremofili pravi naslov. Na nekaterih eksoplanetih namreč vladajo ekstremni pogoji, ki jih lahko najdemo tudi na določenih področjih Zemlje. To so na primer vulkanska in ekstremno hladna področja, kjer lahko odkrijemo ekstremofile. In ravno s preučevanjem njihovega načina življenja so se v zadnjih dveh desetletjih premikale meje naših predstav, kje vse se lahko življenje razvije in vzdrži.

Dolgo je veljalo, da so ledeniki in ledene plošče abiotični, torej da na njih ni življenja. Danes pa vemo, da to ne drži. V teh okoljih namreč najdemo tudi aktivno življenje in ne le fosilnih ostankov iz prejšnjih obdobij. V mikrokapilarah, ki ovijajo ledene kristale, se nahaja življenje. V njih se žive celice delijo in vršijo metabolizem. Tako vemo, da obstaja življenje tudi v tako ekstremnem okolju, kot je ledeni pokrov.

Življenje so našli tudi v sladkovodnem jezeru Vostok, ki leži globoko pod pokrovom večnega ledu na Antarktiki. Vendar o jezeru in njegovih mikroskopskih prebivalcih še ne vemo toliko, kot bi si želeli. Tudi o hidroloških značilnostih jezera zaenkrat sklepamo zgolj na podlagi različnih modelov in drugih posrednih metod. Stalen šibak dotok geotermalne energije v jezeru prispeva k počasnemu kroženju vode, kar pa na površini povzroča taljenje ledenega pokrova. Pokrov nato znova zamrzne. Na ta način se na nekaterih mestih tvori več kot sto metrov debela plast ponovno zamrznjenega ledu. Zaradi izjemno visokega tlaka znaša temperatura ledišča v jezeru minus 3 in ne 0 stopinj Celzija. Ravno zaradi teh novoodkritih ekstremnih pogojev je jezero v zadnjem času dobilo veliko pozornosti znanstvene skupnosti.

O jezeru Vostok smo se pogovarjali s profesorico doktorico Nino Gunde Cimerman z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja z ekstremofilnimi mikroorganizmi.

Izjava

Področje mikrobiologije ekstremnih mikroorganizmov nam daje ideje o tem, kakšno bi lahko bilo življenje v vesolju, s kakšnimi omejitvami se tam življenje srečuje in kako je življenje sploh nastalo na rodni zemlji. Trenutno so v ospredju tri enako veljavne teorije o nastanku življenja na našem planetu. Te pa lahko apliciramo tudi na teorije o tem, kako bi se lahko razvilo življenje na eksoplanetih.

Prva teorija nastanek življenja umesti v skrajno vroče vulkansko okolje z ozračjem brez kisika. Ogromno energije je bilo prisotne v obliki strel in geotermalne energije. Prva oblika življenja bi tako lahko bila prilagojena na temperature nad sto stopinj Celzija in na okolje brez kisika. Druga teorija predvideva, da je življenje nastalo v skrajno hladnih razmerah, v obdobju, ko je bila cela Zemlja pokrita z ledenim pokrovom. Takšni pogoji trenutno vladajo na Marsu in na Jupitrovi luni Evropi.

Obstaja pa še tretja teorija o nastanku življenja. Predvideva prisotnost mikrokapilar, ki objemajo ledene kristale. V njih naj bi se razvili različni mikroorganizmi, ki so sposobni preživeti v tako ekstremnih pogojih. To teorijo nam bo podrobneje predstavila profesorica Gunde Cimerman.

Izjava

Obstaja pa tudi možnost, da se je življenje razvilo večkrat. Morda celo nekajkrat po prvi in nekajkrat po drugi teoriji. Vmes naj bi prišlo do srečanja z meteoritom, ki je verjetno izbrisal takratno življenje, pa naj je nastalo v vročih ali hladnih razmerah. Tako obstaja možnost, da je življenje nastalo celo večkrat, dokler niso pogoji dopustili obstanka.

Življenje, kot ga poznamo na Zemlji, je absolutno omejeno z dostopnostjo vode. Voda je namreč ključni del skoraj vseh metabolnih procesov, ki so potrebni za delovanje organizma. Ob popolni odsotnosti vode posledično ne more priti do življenja. Prisotna mora biti vsaj v minimalnih količinah.

Voda je lahko prisotna tudi v ogromnih količinah, a je je vseeno le navidezno veliko. To je lepo vidno v primeru Mrtvega morja. Za Mrtvo morje je namreč značilno, da je voda kemijsko vezana na sol in zato ni dostopna za biološke procese organizmov. Več kot je prisotne soli, več vode bo vezane nanjo in posledično je bo manj na voljo tam živečim organizmom. Prav zato se pri konzerviranju živil uporablja veliko soli. S tem namreč organizmom odvzamemo dostopno vodo in se zato ne morejo razmnoževati in rasti. Hrana posledično zdrži več časa nepokvarjena.

Obstajajo različne prilagoditve na koncentracijo soli v okolju. Nekateri mikroorganizmi je potrebujejo zelo malo, medtem ko je nekateri potrebujejo veliko, in takšnim organizmom pravimo halofili. Najdemo jih tudi v tako ekstremno slanih okoljih, kot je denimo Mrtvo morje. O pomenu soli za mikroorganizme smo se pogovarjali s profesorico Gunde Cimerman.

Izjava

Življenje je prilagodljivo in sposobno najti način za uspevanje v različnih okoljih. To smo si danes ogledali na nivoju mikroorganizmov, ki so na Zemlji zmožni preživeti ekstremne temperature in močno slana okolja. Prav tako lahko tudi v vesolju na različnih eksoplanetih srečamo neprijazne pogoje, v katerih bi se potencialno življenje razvijalo na drugačen način.

Bolj kot se sprašujemo o tem, kako je videti življenje izven naše galaksije, bolj se vračamo nazaj na Zemljo. Sposobnosti prilagoditve organizmov na tako raznolika okolja nam namreč kažejo na to, da bi lahko življenje obstajalo tudi izven našega osončja. Kljub temu da nimamo nobenih informacij o življenju na eksoplanetih, lahko sklepamo, da bi si življenje vseeno lahko utrlo svojo pot tudi tam. Seveda ne moremo biti prepričani, a ravno ekstremofili so tisti, ki nakazujejo, da bi bilo to morda mogoče.

S tem zaključujemo današnjo oddajo in tudi zadnjo letošnjo Frequenzo della scienzo. Sprehodili smo se tako skozi čas kot skozi prostor, vse od nekdanjih katastrof na Zemlji pa daleč daleč stran in naprej do eksoplanetov in iskanja novega življenja. Kaj pa nas čaka v bližnji prihodnosti? Gotovo bo to še ena Frequenza della scienza, toda šele naslednje leto. Vabljeni k poslušanju zopet tretjega januarja ob isti uri.

Katastrofa pod vodstvom Dore ni doletela vajenke Lee. Na eksoplanet zaradi Martina zaenkrat še ne more vajenec Filip. Vajencu Cirilu, ki ni ekstremofil, pa je bila v ekstremno pomoč Iza. Z Božičkovih sani je dogajanje opazovala Živa.

Z Zemlje je urednikoval Martin.

Na eksoplanet je od groze pobegnil lektor Žiga.

Na kataklizmičnih meteoritih si je jezik lomila Pia, na akrecijskem disku pa Muri.

S frekvenco 89,3 MHz je radijske valove z Zemlje oddajal Jaka.