Energetska unija proti monopolu
Dober večer in pozdravljeni v oddaji Zeitgeist. Tokratni termin in nekaj naslednjih bomo namenili obravnavi evropske energetske politike. Današnji večer bo osredotočen na projekt Energetske unije, kot si ga je zamislila Evropska Komisija, znotraj tega pa bomo več pozornosti posvetili organizaciji skupnega energetskega trga med državami članicami.
Predlog oblikovanja Energetske unije med članicami EU je aprila 2014 javnosti predstavil Donald Tusk, ko je za časnik Financial Times napisal članek z naslovom Združena Evropa lahko konča ruski energetski monopol (A united Europe can end Russia’s energy stranglehold). Tusk, ki je bil takrat še poljski premier, je v članku navedel pet točk, s katerimi bi lahko Evropska unija nastopila proti odvisnosti od ruskega plina. Te točke so svojo obliko dobile v načrtu Energetske unije, ki ga je dobro leto kasneje objavila Evropska komisija.
Tusk, ki je še isto leto po končanju premierskega mandata postal predsednik Evropskega sveta, je omenjeni članek napisal mesec dni po ruski okupaciji Krima. V njem je predlagal sledeče:
1. Države članice naj v energetskih pogodbah z Rusijo nastopijo skupaj in si tako zagotovijo boljšo pogajalsko pozicijo in ceno.
2. Vzpostavi naj se solidarnostni mehanizem za prenos energentov iz ene članice v drugo, ki bi deloval v primeru energetskih kriz.
3. Zgradi in posodobi naj se energetska infrastruktura, potrebna za transport in skladiščenje plina.
4. Evropa naj nahajališča fosilnih goriv na svojih tleh v polnosti izkoristi za svoje potrebe.
5. Potrebno je povezovanje z drugimi dobavitelji plina. Alternativa so tudi gradnje plinskih terminalov.
Projekt Energetske unije ima že od vsega začetka geopolitične razsežnosti. Evropska komisija je v bistvu sicer ohranila Tuskovo zasnovo, ki pa jo je prefiltrirala v manj protirusko vzneseno formulacijo, z več liberalne ideologije in ščepcem okoljevarstva. Načrt energetske unije tako sestavlja pet smernic: Energetska varnost in solidarnost med članicami, integriran evropski trg, energetska učinkovitost zavoljo zmanjšanja porabe, zmanjšanje ogljikovodikovih izpustov ter nazadnje raziskave, inovacije in konkurenčnost.
Projekt Energetske unije sicer ni prinesel velikih gradbenih načrtov, temveč je ponudil ponovni zagon že starim zavezam in uveljavil smernice za delovanje na posamičnih področjih. Tako je bila na primer zaveza držav članic, da morajo zgraditi infrastrukturo za pretok vsaj 10 odstotkov proizvedene energije k njihovim sosedam, sprejeta že leta 2002. Svoje videnje Energetske unije pojasni Severin Fischer iz Centra za varnostne študije v Zürichu.
Eden od predlogov Donalda Tuska je bil skupen nastop držav članic pri pogajanjih za dobavo ruskega plina, ki pa je v različici Energetske unije izvisel. Države namreč sedaj sklepajo pogodbe posamično, kar pomeni, da imajo nekatere ugodnejše cene plina kot druge. Skeptičen do smiselnosti predlaganega ukrepa je Georg Zachmann iz bruseljskega možganskega trusta Bruegel.
K izenačevanju cen energije na ravni EU-ja lahko po mnenju Zachmanna članice pripomorejo z izboljševanjem infrastrukture, ki bi omogočila lažji pretok energije na ravni celotne unije. Po izjavi sledi glasbeni predah.
Energetska unija ne predstavlja novih načrtov v Evropski energetski politiki, temveč pod skupnim imenom združuje že sprejete odločitve. Za točko doseganja energetske učinkovitosti tako stoji Direktiva o energetski učinkovitosti. Po podatkih Evropske komisije naj bi namreč ogrevanje in hlajenje stavb v Evropski uniji predstavljalo polovico vse porabe energije. Več o direktivi, Manon Doufur iz organizacije E3G.
Pod točko zmanjšanja ogljikovodikovih izpustov v načrtu Energetske unije stoji Evropski sistem trgovanja z dovolilnicami glede izpustov. Slednji deluje po principu prostega trga, dovolilnica namreč pomeni določeno količino izpuščenega CO2. Vendar pa je teh dovolilnic preveč in posledično je sistem veliko manj učinkovit, kot je bilo načrtovano.
Zachmann pojasnjuje logiko za idejo blagodejnega vpliva na okolje skozi enotni trg.
Zachmann opozarja, da so članice že zamudile optimistično zastavljen rok vzpostavljanja povezanega notranjega energetskega trga. Če kaj, so države v preteklih letih storile korak nazaj.
Članice EU, natančneje Nemčija, Francija in Združeno kraljestvo, zaradi svojih ekonomskih interesov niso nikoli popolnoma podprle ideje enotnega energetskega trga. Ker ni bilo možno doseči konsenza, so se v Evropski komisiji odločili za trgu prijazno rešitev - v prepričanju, da bo trg sam odločil o upravičenosti novih elektrarn in ostale infrastrukture. Vendar pa je evropski denar dostopen tudi za ekonomsko ne nujno upravičeno infrastrukturo.
Z gradnjo infrastrukture in povečanjem števila virov pa je Evropski uniji v določeni meri uspelo zmanjšati odvisnost od ruskega plina.
Ideja enotnega energetskega trga je v Evropski uniji zbudila strahove oziroma upanje, odvisno od političnega pola, rasti multinacionalnih koorporacij, ki bi nadomestile državna energetska podjetja. Ta scenarij se zaenkrat ni uresničil.
Četudi je bila Energetska unija zastavljena kot politični projekt za nastop proti ruskemu monopolu, pa se zdi, da je njena prihodnost bolj odvisna od volje pomembnejših držav članic, manj pa od institucij. Zeitgeist zaključuje Fischer.
Oddaja je nastala v okviru projekta DeEP – Delovanje Evropskega parlamenta, ki poteka od novembra 2016 do junija 2017 in ga podpira Evropski parlament. Podana mnenja v oddaji so mnenja avtorjev oddaje in ne odražajo mnenj Evropskega parlamenta, slednji pa tudi ne odgovarja za uporabo podanih informacij v oddaji.