Evropska vojska ali le podaljšek NATA?
Države članice Evropske unije so novembra potrdile načrt za vzpostavitev skupnega evropskega vojaškega poveljstva, ki bo poveljevalo skupnim, približno tisočglavim enotam. Poleg tega bo vzpostavljen 500 milijonov evrov vreden sklad za razvoj vojaške tehnologije ter predvidoma 5 milijard evrov težak sklad za skupne nakupe vojaške opreme. To pa so le nedavni koraki razvoja skupne evropske varnostne politike. Ta se še nekoliko bolj pospešeno razvija od zaostritve razmer v interesnih območjih Evrope - od Bližnjega vzhoda in južnih obal Sredozemlja do vzhodne Evrope. Načrti o vzpostavitvi skupne evropske vojske so včasih predstavljeni kot emancipacija Evrope izpod vpliva Združenih držav Amerike in zveze NATO. A kot bomo videli proti koncu oddaje, bo enotna evropska varnostna politika verjetno le podaljšek ameriške zunanje politike.
Za začetek pa se vrnimo 25 let v preteklost, na konec hladne vojne in k vlogi zveze NATO v Evropi. Ta je imela v štirih desetletjih po koncu druge svetovne vojne v očeh javnosti točno definiran namen: obrambo pred morebitno sovjetsko invazijo. S propadom Sovjetske zveze je ta namen izpuhtel, zveza NATO pa je ostala. Eden od razlogov za to je, da je NATO poleg svoje varnostne vloge igral tudi vlogo zahodnega političnega kluba. Razloži Wolfgang Wagner iz Vrije Universiteit Amsterdam:
Članstvo v zvezi NATO pa je za države članice pomembno ne le zaradi mreženja, temveč tudi zaradi upravičevanja strateških interesov. V primeru Velike Britanije in Francije je NATO omogočal vzdrževanje vojaških enot, opreme in doktrin, namenjenih intervencijam na tujem. Te bi v primeru skrbi za ozemeljsko obrambo države le stežka vzdrževali. NATO je tema dvema državama tako omogočal status velike sile in ohranjanje vplivnih območij v Afriki ter na Bližnjem vzhodu.
Hkrati je NATO pomemben tudi za Nemčijo, saj ji daje varnostni okvir, v katerem lahko izvaja svojo gospodarsko ekspanzijo. V okviru NATA je Nemčija, brez da bi ji bilo treba skrbeti za obrambo tega območja, lahko izoblikovala vplivno območje v srednji in vzhodni Evropi. Potreba po vojaški obrambi območja bi po eni strani trošila nemška sredstva, po drugi pa bi zaradi zgodovinskih razlogov lahko sprožila odpor držav v omenjenem vplivnem območju. Nadaljuje Wagner:
Iz ravnokar povedanega sledi, da je Evropa tudi po koncu hladne vojne potrebovala skupno obrambno strukturo, ki posameznim državam omogoča izpolnjevanje svojih interesov. NATO pa je bil edina institucija, ki je to lahko zagotovil. V akademski debati, ki se je razvila v začetku 90-ih let je bilo predlaganih tudi nekaj alternativ NATU, med njimi Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, Evropska unija in Svet Evrope. A so bile takrat vse bodisi institucionalno premalo razvite (OSCE) bodisi niso imele nikakršne predhodne izkušnje z varnostno politiko (EU in Svet Evrope).
Pomen NATA in povezave z Združenimi državami Amerike se je pokazal tudi tekom vojne na Balkanu. Natančneje na Kosovu, kjer Evropska unija ni bila zmožna samostojnega posredovanja.
Konec leta 1998 sta Velika Britanija in Francija v francoskem mestu Saint Malo tako podpisali deklaracijo, ki je pozivala k oblikovanju skupne evropske varnostne politike in evropskih vojaških enot, sposobnih samostojnega delovanja. Temu cilju se je še isto leto pridružila tudi Nemčija, leta 1999 pa so na zasedanju Evropskega sveta v Kölnu namen oblikovanja samostojne varnostne strategije in vojaških enot potrdile tudi vse države članice. Pojasni Petar Petrov iz Univerze v Maastrichtu:
A kljub izpostavljanju nuje po samostojnih evropskih strukturah je takrat prevladalo prepričanje, da morajo biti te zakoreninjene v zvezi NATO. Tako je bil leta 2002 med Evropsko unijo in NATOm podpisan t.i. dogovor Berlin plus, ki je določal postopke za uporabo NATOvih sil in poveljniške infrastrukture v misijah pod vodstvom Evropske unije. Prav tako je bil na mesto Visokega predstavnika Evropske unije za zunanjo politiko leta 1999 imenovan dotedanji generalni sekretar zveze NATO, Javier Solana. Ta je leta 2003 v luči deljenih mnenj evropskih držav glede ameriške invazije na Irak predstavil prvo Evropsko varnostno strategijo. Ta je zagovarjala aktivnejšo evropsko zunanjo politiko, poudarjala stabilizacijo Balkana, Kavkaza in Sredozemlja ter boj proti terorizmu in širitvi orožja za množično uničevanje.
Naslednji korak v razvoju evropske varnostne politike se je zgodil leta 2007 s podpisom Lizbonske pogodbe. Ta je uvedla tako imenovano solidarnostno klavzulo, ki državi članici v primeru napada na njihovo ozemlje omogoča, da zahteva pomoč ostalih držav, vendar v okviru drugih mednarodnih zavez teh držav. Ta klavzula je bila prvič uporabljena konec leta 2015 s strani Francije, po napadu v Parizu. Poleg tega je Lizbonska pogodba okrepila moč Visokega predstavnika Evropske unije za zunanje delovanje. Leta 2007 so operativne postale tudi t.i. Evropske bojne enote. Vsaka šteje po približno 1500 ljudi, vojake pa prispevajo države članice. Vsaka ima tudi svojo poveljniško strukturo, ki jo vodi vodilna država vsake enote. Namenjene naj bi bile morebitnim samostojnim evropskim intervencijam na tujem, a do sedaj še niso bile uporabljene.
Zadnji večji korak v smeri integracije evropske varnostne politike se je zgodil novembra lani. Takrat so najprej obrambni ministri držav članic, nato pa še Evropski poslanci, potrdili vzpostavitev skupnega vojaškega poveljstva, ki bi poveljeval Evropskim bojnim enotam. Toda zaradi nasprotovanja nekaterih vzhodnoevropskih držav in Velike Britanije to poveljstvo ostaja omejeno na misije svetovanja in urjenja, ne pa tudi na morebitne bojne misije. Poleg tega bo vzpostavljen sklad, v katerega bodo sredstva vlagale države članice, iz njega pa jih bodo kasneje lahko črpale za namene skupnih nakupov orožja. S tem naj bi spodbujali poenotenje opremljenosti evropskih vojska. Ustanovljen bo tudi 500 milijonov evrov težak sklad za vlaganje v razvoj vojaške tehnologije.
Zadnje poglabljanje varnostne integracije v Evropski uniji je deloma pogojeno s spremembami v varnostni situaciji v regijah, v katerih ima Evropa geopolitične interese. Govorimo seveda o vojni v Ukrajini, vojni v Siriji in destabilizaciji južne obale Sredozemlja. Te spremembe pa niso sprožile poenotenja zunanje in varnostne politike evropskih držav. Nasprotno, poudarile so različnost zunanjepolitičnih in varnostnih prioritet evropskih držav. Na eni strani stojijo Poljska in pribaltske države, ki kot prioriteto vidijo obrambo pred domnevno nevarnostjo ruske invazije. Zavoljo obrambe svojega vplivnega območja v srednji in vzhodni Evropi se jim deloma pridružuje tudi Nemčija. Na drugi strani stojita Italija, katere prioriteta je predvsem stabilna severnoafriška obala, in Francija, ki ima svoje interese razpredene po celotni Afriki in Bližnjem vzhodu. Vzporedno s to delitvijo prioritet in povezano z njo pa obstaja tudi delitev na tiste, ki zagovarjajo močnejšo vlogo ZDA v Evropi in tiste, ki si želijo bolj pristno domačega vodstva. Razloži Petrov:
Poleg tega, da je destabilizacija evropske periferije razgalila delitve med evropskimi državami, pa od Evrope zahteva tudi večjo geopolitično angažiranost na obeh omenjenih frontah. Najbolj je to izraženo pri reševanju ukrajinskega konflikta. Pogajanja glede razrešitve slednjega so namreč ZDA prepustile tako imenovani normandijski četverici: Franciji, Nemčiji, Ukrajini in Rusiji. Zakaj, komentira Ronja Kempin iz nemškega Stiftung wischenshaft und politik:
V pogajanjih glede Ukrajine so ZDA vlogo pogajalca prenesle predvsem na Nemčijo, a tudi to ne brez pogojev. Normandijska četverica je bila vzpostavljena po tem, ko je nemška vlada presegla prvotno nasprotovanje nemške industrije in podprla uvedbo sankcij proti Rusiji. Francija - druga članica Evropske unije, ki je vključena v normandijsko četverico - je po eni strani ekonomsko oslabljena, po drugi strani pa za ZDA nezanesljiv partner pri vprašanju odnosov z Rusijo. Pri tem lahko spomnimo na precejšnje pritiske, ki so bili potrebni, da je Francija leta 2014 prekinila prodajo ladij Mistral, namenjenih ruskemu desantu iz morja.
Novo pridobljenim geopolitičnim vlogam Evropske unije, oziroma njenih močnejših članic bi pritikalo tudi oblikovanje bolj koherentne in samostojne zunanje politike. Avtonomija je zašla tudi v retoriko evropske vrhuške, a je ta še vedno balansirana z zavedanjem evropskih sil o pomenu NATA za njihovo varnostno politiko in zahtevami vzhodnoevropskih držav, ki želijo ohraniti vloge čezatlantskega pakta:
Do oblikovanja koherentne politike in posledično avtonomije ni prišlo, in to ravno zaradi prej omenjenih delitev na članice, osredotočene na vzhod, in tiste, ki se usmerjajo na jug. Tako nadaljevanje evropske varnostne integracije in oblikovanje samostojnih enot pod skupnim poveljstvom ne pomeni nujno emancipacije evropske zunanje politike izpod diktata velikega brata na drugi strani Atlantika. Kakršnokoli samostojno evropsko postopanje na geopolitičnem terenu bi namreč sprva zahtevalo strategijo, ki bi ji Evropska unija lahko sledila, to pa je trenutno nezmožna oblikovati.
Emancipaciji pa nasproti stoji še ena ovira, ki izvira iz manka strategije. Kot je bilo omenjeno na začetku, NATO z zagotavljanjem obrambe pred morebitnim napadom na ozemlje držav članic evropskim državam omogoča vzdrževanje enot, opreme in doktrin, primernih za intervencije na tujem. Poleg tega je razvoj NATA v zadnjih dveh desetletjih poudarjal razvoj prav takšnih sil, ki bi bile primerne za sodelovanje v ameriških intervencionističnih podvigih po svetu. Evropske države so torej opremljene za omejene in nesamostojne posege izven svojih ozemelj, ne pa za samostojno obrambo svojega ozemlja ali pa samostojne intervencije drugje. Slednje se je pokazalo ob napadu na Libijo leta 2011, kjer so evropske države boje sicer nominalno vodile, a so veliko večino vojaških sredstev prispevale ZDA. Ker je razvoj novih doktrin in ponovno opremljanje vojska drag in dolgotrajen proces, so evropske države in z njimi Evropska unija kot celota pri oblikovanju varnostne politike še vedno odvisne od zveze NATO in podpore Združenih držav Amerike. S tem pa je skupna evropska varnostna politika bolj kot emancipacija Evrope izpod dosega ZDA, le podaljšek ameriškega svetovnega reda.
V naslednjem Zeitgeistu, ki bo na sporedu čez dva tedna ob isti uri, se bomo podrobneje posvetili vizijam posameznih držav članic glede skupne evropske varnostne politike in dejavnostim Evropskega parlamenta na tem področju.
Oddaja je nastala v okviru projekta DeEP – Delovanje Evropskega parlamenta, ki poteka od novembra 2016 do junija 2017 in ga podpira Evropski parlament. Podana mnenja v oddaji so mnenja avtorjev oddaje in ne odražajo mnenj Evropskega parlamenta, slednji pa tudi ne odgovarja za uporabo podanih informacij v oddaji.