Glede prihodnosti kmetijstva v EU je po mojem mnenju treba odgovoriti na 3 ključna vprašanja: 1. Kako izboljšati družbeno sprejemljivost kmetijstva? 2. Kako izkoristiti nove tehnologije v kmetijstvu in zagotoviti hitrejši prenos znanja? 3. Kakšna naj bo Skupna kmetijska politika EU po l. 2020? Kmetijstvo se sooča z vedno večjimi okoljevarstvenimi zahtevami, za nekatere je tudi uporaba pesticidov in celo mineralnih gnojil nesprejemljiva. A brez tega v sodobnem, konvencionalnem kmetijstvu ter ob naraščajočim potrebam potrebam po hrani, ne gre. Kar pa ne pomeni, da na evropskih in slovenskih poljih in travnikih ni mogoče sobivanje konvencionalnega, ekološega in biodinamičnega kmetijstva. Odličnost evropske kmetijske politike je ravno to, da spodbuja vse tipe kmetijstva in postavlja visoke standarde pridelave pri vseh tipih kmetovanja. Rezultat tega je najbolj zdrava in kakovostna hrana na svetu. Vendar je treba dobre kmetijske prakse na ustrezen način predstaviti potrošnikom, ki so jim, roko na srce, premalo poznane. Današnje kmetijstvo je deležno velikega tehnološkega razvoja (roboti za molžo, daljinsko vodeni traktorji, droni v poljedelstvu, tehnika za spremljanje bolezni in škodljivcev, mobilne aplikacije v trgovanju..), kar bo nedvomno narekovalo tempo kmetovanja v prihodnje. Cilj novih tehnologij kmetovanje je pridelati več z nižjimi obremenitvami okolja, saj standardi varstva okolja postajajo vedno ostrejši. Oblikovanje nove skupne kmetijske politike EU (SKP) za obdobje po letu 2020 torej mora poiskati rešitve za aktualne težave evropskega kmetijstva, kot so: upravljanje s tveganji v kmetijstvu, ki so posledica naravnih katastrof (suše, poplave, toča, pozebe) ali posledica velikega nihanja cen kmetijskih pridelkov; vzpostavljanje dolgoročnih in pravičnih odnosov v prehranski verigi (od kmeta, predelovalca, trgovine do potrošnika) in boljša organiziranost kmetov (učinkovite zadruge, organizacije pridelovalcev). Nedvomno se bo okrepila tudi t.i. zelena komponenta SKP, ki ponuja številne ukrepe za bolj trajnostne kmetijske prakse, veliko pozornosti pa bo namenjene tudi že omenjenim novim tehnologijam.

Hvala za vprašanje! O konceptu »pametnih mest« se govori že dlje časa, imamo tudi že številne primere le-teh, ki izkoriščajo sodobno IKT za izboljševanje raznoraznih storitev v mestih. V kolikor podeželje temu trendu ne bo sledilo in bomo vse znanje in tehnologijo »pustili« v mestih, tvegamo povečanje izseljevanja s podeželskih območij v mesta in povečanje razvojnega zaostanka med urbanimi in podeželskimi območji. Zato sva z madžarskim poslanskim kolegom Tiborjem Szanyijem (S&D) že konec prejšnjega leta zagnala akcijo Pametne vasi, h kateri je aktivno pristopila tudi Evropska komisija. Zaradi razsežnosti tem, saj se projekt dotika tako mobilnosti kot regionalnega razvoja in naprednih tehnologij v kmetijstvu, so projekt aktivno podprli kar trije evropski komisarji, poleg slovenske komisarke Violete Bulc še komisarja za regionalno politiko Corina Cretu in komisar za kmetijstvo Phil Hogan. Pri našem projektu Pametnih vasi namreč gre za široko zastavljen koncept, katerega namen je na podeželju s pomočjo novih tehnologij obdržati delovna mesta oziroma z novimi delovnimi mesti nadomeščati tista, ki zaradi napredka ugašajo. Glavni namen je torej zmanjšati že omenjeno razvojno vrzel, ki nastaja med mesti in podeželjem. Če želimo izboljšati kakovost življenja na podeželju, moramo poskrbeti predvsem za mlade in za njihove zaposlitve. V kolikor bomo zagotovili infrastrukturo za širokopasovne povezave, nam lahko nove tehnologije pri tem zelo pomagajo. Govora je predvsem o povezovanju kmetijske dejavnosti s pomočjo tehnoloških platform na področju trženja in prodaje, uporabi modernih tehnoloških rešitev v kmetovanju, povečanju mobilnosti na podeželju z razvojem storitvene dejavnosti na tem področju (aktivacija zasebnih in javnih vozil, ki večino časa niso v uporabi), določene nove tehnološke rešitve pa lahko pomagajo tudi h bolj kakovostnem položaju na področju sociale in skrbi za starejše, zdravstva in turizma. Z velikim veseljem lahko povem, da je za ta projekt zagotovljenih 3.3 mio EUR sredstev in je že uvrščen v predlog proračuna za l. 2018, EP potrjeval predvidoma že prihodnji teden v Strasbourgu. Ko bo proračun tudi dokončno sprejet, bo Evropska komisija v pričetku naslednjega leta pripravila razpis v vseh državah članicah EU za izvedbo t. i. pripravljalnega ukrepa. Ker bo zagotovo šlo za več primerov izvedbe projektov, resno računam, da se bodo slovenska tehnološka podjetja povezala in pripravila konkurenčen skupni predlog ter bomo tako dobili pilotni primer »pametne vasi« tudi v Slovenijo. To je lahko tudi odlična osnova za pridobivanje evropskih sredstev iz tega naslova po tem, ko bo Evropska komisija program, v kolikor se bo izkazal za uspešnega, podprla tudi z bistveno bolj konkretno vsoto v sklopu programa razvoja podeželja, regionalne politike in financiranja raziskovalnih dejavnosti EU v finančni perspektivi 2021 – 2027.

Kot evropskemu poslancu se mi je v veliko veselje sestajati z različnimi ljudmi, tako z »navadnimi« državljani, kot tudi s predstavniki raznoraznih interesnih združenj, ki predstavljajo stališča svojih članov, pa naj gre za Greenpeace, Monsanto ali sindikalno združenje. Žal opažam, da v Sloveniji termin »lobiranje« povezujemo z napol kriminalnim dejanjem, podkupovanjem, in še čem. Realnost je seveda popolnoma drugačna. Kot nadomestni član odbora AGRI se večinoma sestajam s predstavniki, ki zastopajo interese kmetijskega sektorja, pa naj gre za lobiste ekoloških pridelovalcev ali industrije proizvodnje gnojil. Poslušam mnenja in pripombe vseh, odločam pa se popolnoma samostojno. Politiki kot oblikovalci zakonodaje namreč moramo poslušati mnenja in pripombe tistih, ki vedo več od nas na določenem področju in jih zakonodaja najbolj zadeva, saj sprejemanje zakonodaje zaradi same sebe, zgolj zaradi ene »kljukice« več v programu zakonodajnega dela, nima popolnoma nobenega smisla. Sprejemanje evropske zakonodaje je zaradi stalnega medsebojnega nadzora in potrebe po dogovarjanju med tremi ključnimi institucijami - Sveta EU, Evropskega parlamenta in Evropske komisije - ter stalne vključenosti civilne družbe v proces odločanja, namreč tako zapleten proces, da je sprejetje zakonodaje, ki bi favorizirala točno določeno podjetje ali skupino podjetij, praktično nemogoče. Glede predstavnikov Monsanta pa moram reči, da se do sedaj še nisem srečal z njimi. Glede na to, da je vodstvo Evropskega parlamenta lobistom Monsanta pred kratkim celo preklicalo akreditacije za vstop v EP, tudi močno dvomim, da se bomo kdaj srečali.

Hvala za vprašanje! Delovni dan v EP je odvisen od samega tedna v mesecu, ki »narekuje« delo evropskih poslancev oz. Evropskega parlamenta (EP). Tedni v mesecu so v grobem razdeljeni na: teden, namenjen delu v odborih EP, teden, namenjen delu v okviru političnih skupin, teden plenarnega zasedanja v Strasbourgu in t. i. zeleni teden, ki je namenjen skoncentriranim aktivnostim v državi izvolitve oz. odhodu evropskih poslancev na delegacije znotraj EU ali v tretje države. V Bruselj običajno potujem v ponedeljek zjutraj, v Slovenijo pa se vračam ob četrtkih zvečer. Petke in vikende izkoriščam za aktivnosti v Sloveniji, sestanke, konference, idr. V tednu, ki je namenjen delu v odborih, ki pripravljajo zakonodajo oz. predloge odločitev za potrditev na plenarnem zasedanju EP, običajno pridem v pisarno med 8.00 in 8.30. Sledi zadnja priprava na sejo odbora, ki se začenja ob 9.00 in nato običajno traja do 12.30 ure, popoldan pa se nadaljuje ob 15.00, z zaključkom ob 18.30 uri. Pavzo med sejo odbora običajno izkoristim za pogovore s svojimi asistenti, odgovarjanje na elektronska sporočila, telefonske klice in sestanke s predstavniki različnih interesnih združenj ter ostalimi poslanskimi kolegi z namenom pogajanj o zakonodaji. Po koncu odborov s sodelavci naredimo še pregled koledarja ter »odprtih« stvari za naslednji dan in aktivnosti v aktualnem tednu. Proti svojemu bruseljskemu stanovanju se zato običajno odpravim po 20. uri, kadar nimam še večernih dogodkov. Podobno je v tednih, ki so namenjeni delu političnih skupin, v katerih v okviru delovnih skupin pregledujemo posamezne zakonodajne in nezakonodajne akte, oblikujemo amandmaje, se pogajamo s poslanci iz ostalih političnih skupin o besedilih aktov ter se na splošno pripravljamo na plenarno zasedanje, ki poteka v tednu za tem. V tednu plenarnega zasedanja v Strasbourgu se večji del zaposlenih v EP iz Bruslja »preseli« v Strasbourg, kjer nato ostanejo do konca trajanja seje, v četrtek popoldan. Poslanci običajno v Strasbourg prispemo iz svoji držav, sam tja prispem v ponedeljek okrog 13h. Sledi zadnja priprava na plenarno zasedanje EP, ki se začne v ponedeljek ob 17h in traja do okrog 23h, nato ob sredah in četrtkih od 9.00 do 22.00 in se zaključi v četrtek okrog 13h, po zadnjih glasovanjih. Med samim plenarnim zasedanjem potekajo številni sestanki in aktivnosti na različnih ravneh (delovne skupine političnih skupin, politične skupine, odbori, interesna združenja, odboru EP, novinarji, pogajanja o zakonodaji,...). Ker pravzaprav vse poteka hkrati, je tudi bolj razumljivo, da poslanci ne moramo sedeti ves čas v dvorani ter slediti razpravi, temveč si delo razdelimo znotraj politične skupine. Tako se lahko veliko bolj osredotočimo na tisti kar smo "specializirani" hkrati pa je zelo jasno kdo je za posamezno temo odgovoren in na koga od kolegov se moramo obrniti, kadar želimo o posamezni temi zgolj vedeti več ali pa celo aktivno sodelovati prio pripravi zakonodaje, poročila, resolucije ipd ...