Odprta metoda usklajevanja je metoda za določitev in sprejetje smernic in skupnih ciljev, s katero se pripravijo kazalci in opredeli najboljša praksa le na tistih na področjih, na katerih EU nima pristojnosti ali pa si pristojnosti deli ali je pooblaščena za izvajanje podpornih ukrepov. S to metodo torej ni mogoče usklajevati večine EU politik, saj se uporablja le na področjih, ki so v pristojnosti držav članic, kot so zaposlovanje, socialno varstvo, izobraževanje, mladi in poklicno usposabljanje. Odprto metodo usklajevanja v Evropski uniji je mogoče opisati kot obliko nezavezujočega prava. Je način medvladnega oblikovanja politike, ki ne vodi k zavezujočim zakonodajnim ukrepom EU in od držav EU ne zahteva, da sprejemajo ali spreminjajo svoje zakone. Po začetnem navdušenju v poznih 1990-ih, so analitiki do metode vedno bolj kritični, predvsem zaradi dvomov o njeni učinkovitosti zaradi njene politične nepomembnosti na nacionalni ravni in pomanjkanja nadzornih mehanizmov. Prihodnost odprte metode usklajevanja je v tem trenutku negotova. Verjetno se bo uporabljala le na tistih področjih politike, ki ne ogrožajo metode skupnosti, torej metode, ki vključuje uporabo rednega zakonodajnega postopka, kot je določeno v členu 294 Pogodbe o delovanju Evropske unije.