Trap ist Tot
Gala Hala, 17. 11. 2017
Zadnja leta je v milenijskih in primilenijskih sferah postjugoslovanskega življa med določenimi skupinami opazen trend želje po nadnacionalnem sodelovanju v okvirih nekdanje skupne države. Denimo na terenu leve teorije in politične organizacije ter književnosti. Takšnemu sodelovanju se pripisujeta določen pomen in potencial, ki ju je najbrž precej težko na kratko in razločno opredeliti, morda je enostavneje prepoznati izvor trenda, ki se nahaja v negaciji. Folk, čigar uvodno zgodovinsko izkušnjo sestavljajo pojavi tranzicije, gospodarske krize, srečanje z brutaliziranim pokriznim trgom dela ter v kulturnem planu vzpostavljanje nacionalnih modelov, oženje lastnih trgov kulture in svetovljanskih umetniških potencialov, propad Juge kakopak lažje vidi v slabi luči, toliko bolj ker razpada ni doživljal z vpletenostjo.
S tega vidika ne preseneča organizacija petkovega eventa v Gala hali, ki je v koncertnem programu združil tri trap skupine iz novonastalih držav. Trap je kajpak pojav, ki je značilen za določeno generacijo in ki mu je zato mogoče pripisati posebno identitetno podlago.
Začeli so zagrebški Buntai, katerih prelet dela prinese vtis o tehnično še kar izpiljenem prevzemu severnoameriških formalnih značilnosti, njihova glavna distinktivna poteza pa je zamenjava angleščine z lastnim jezikom. Kot da je že to svoje sporočilo, kot da je golo privzetje trenda brez ozira na lokalne specifike in razvidnega programa obenem provokacija in simptom novih časov. Od tod najbrž izvira tudi potujitev, ki jo opazimo, ko modelom sledimo po internetu - tej globalni utopiji.
Glede na njihov nastop v Gali se internetni učinek na odru v Ljubljani razgubi. Izpuhti določen okvir in dobimo s testosteronom nabito skupino mladcev, oblečenih po subkulturnih reglcih, ki vpije trap občosti in se ob tem razmetava po odru, vendar njihova telesna dejavnost, ki poudarja fizično prisotnost, izgublja svoj smisel. Do obiskovalca je neobvezna, lahko se pridruži bouncanju, lahko ga ignorira ali pa je do njega kritičen, mostu, ki bi razbil odnos, enostaven binarni objekt-subjekt in oder ter podij, pa ni bilo mogoče vzpostaviti.
To je od vseh treh najbrž uspelo le domačinom Smrt boga in otrok, ki imajo očitno vzpostavljeno svojo organsko fan bazo, s predobstoječim in razvitim ter razvijajočim se odnosom med skupino in publiko. Poleg tega zasedba izraža jasno prepoznavno kulturno predelavo trapa, v osnovno matrico vnašajo specifično lokalno zgodovinsko izkušnjo, kar je opaziti tako v posnetih komadih, videih kot tudi med nastopi. Usidranost v svoj prostor in čas se denimo pokaže takoj na začetku, ko zavrtijo Jizahovo izjavo o stanju slovenske rap margine, izjavo, v kateri tudi sam Jizah v hecu svoj odnos opredeli kot fašističen. S tem SBO opredelijo svoj položaj na sceni in se referirajo na razpredeno mrežo pomenov, ki pokriva nacionalno opredeljen prostor kulture. Obenem je tu tip, zavit v slovensko zastavo, na začetku tudi od glave, da deluje kot burka. Čefurski vpadi v jeziku in tonu, trije prsti in podobno. Njihove očitne provokacije s kulturnim nihilizmom delujejo kot naivna fora za neko minulo stoletje, vendar niso ključne. Skrivnost je v nekoherentnem sistemu ideologemov, ki združujejo denimo feminizem in šovinizem, pa v spajanju raznoraznih jezikovnih leg in prevladi domislic, kar vse preprečuje zajetje smisla v neki celotnosti.
Demonska komponenta njihovega dela ni v privzemu antiklerikalne drže, ampak v izogibanju vsakršni drži, itak že nemogoči, s čimer izražajo obliko zavesti, ki je prisotna pri novem ljubljanskem undergroundu. Zaradi organske vpetosti v milje tudi novi predstavljeni komadi, nekateri v sodelovanju z dvojčkom AMN, delujejo. Od teh bi še posebej izpostavili onega o afterpartijih in njegovih učinkih na človeško čeljust, ki artikulira vznik te oblike zabave v zadnjih mesecih, zelo prikladne za prekarce ali ljudi brez dela, v kateri se izraža kompleksen spoj tako eskapizma kot tudi iskanja trdnejših medčloveških vezi in solidarnosti in je hkrati izrazit generacijski subkulturni pojav današnje Ljubljane.
Spet pa so predstavniki novosadske Klike izpadli iz konteksta, kar se je odražalo tudi v velikem zapuščanju njihovega nastopa. Nenavadno in morda zgovorno je, da so domnevni headlinerji tudi za polovico izpraznili podij. Modeli so po internetu znani po zabavnih parodijah r'n'b erotične kulture ter maskulinih raperskih mitov, ki jih rušijo z nekakšnim kulturnim elitizmom, ki pa v resnici prej umanjka, saj je njihovo delo umeščeno v ekonomsko opustošen svet novosadskih blokovskih brezpotij, v svet srednjerazrednega kulturnega ozadja. Temu umanjka kakršnakoli ekonomska referenca, opazen premoženjski izraz razredne razlike. Očarajo s tem vtisom distance med izrečenim in pokazanim, ko znotraj obstoječih okoliščin parodija ne more vznikniti v dosadno spontano sovraštvo povprečnega postjugoslovanskega javnega intelektualca. Smešna ni toliko njihova parodija kot vanjo vpisano zavedanje o njeni jalovosti, kar v zelo pomembni meri zaživi v njihovih videospotih.
Teh pa na odru kakopak ni in manka ne zapolni niti prisotnost snemajočih fanic na odru niti odlično zastavljena odrska aroganca, ki obrne kolonizatorski odnos in slovensko publiko naslavlja z romunsko, Slovenijo menja za Slovaško, se jezi zaradi vinjet in smiselno izpostavlja razliko v svetovnem položaju enega in drugega gospodarstva ter odpira travmatične razsežnosti nastopanja Balkana v slovenskem ob- in poosamosvojitvenem imaginariju. Te odrske poteze so se razločile od njihovih komadov in omogočile zijanje praznine v nastopu, ki je sorodna tisti, kakršno so odpirali zagrebški kolegi.
Trap ist Tot kot celota ni bil dobra koncertna izkušnja, lahko bi rekli, da je v veliki meri spodletel, se pa ravno v spodletelosti kažejo številni znaki, ki nudijo bogat material za kulturološke in socialne analize postsocialistične postkrizne sodobnosti.
Prikaži Komentarje
Komentarji
kakav doktorat je to? Koncerti bolnica ej!
"Trap ist Tot kot celota ni bil dobra koncertna izkušnja, lahko bi rekli, da je v veliki meri spodletel, se pa ravno v spodletelosti kažejo številni znaki, ki nudijo bogat material za kulturološke in socialne analize postsocialistične postkrizne sodobnosti."
Ne ga srat, da slišmo...
Seveda cisto dopuscam moznost, da je bilo nekomu mega, ker je imel drugacna pricakovanja. Saj tudi zelo mocno dvimim v zanr recenzije. Po mojem bi recenzije morale sluzit temu, da se folk ne strinja z njimi.
Nasploh so vaše recenzije bol tako...naklonjene izbranim.
dober tekst. se ne strinjam, a ravno zato dober tekst.
Komentiraj