Nekaj gnilega je v deželi tej

Dragi dnevnik,

Doletela me je nič kaj hvaležna naloga. Recenzirati moram knjigo lastnega mentorja moje nedolgo tega zagovarjane diplome. Kako lažje bi bilo, če ta ne bi bila v knjigi omenjena kot »prijeten razgovor o diplomski nalogi o razvoju slovenskega stripa od leta 2000 naprej«. Lahko mi že takoj očitajo pomanjkanje distance, preden bi sploh napisala oceno. Sicer pa prava recenzija sploh ne more biti objektivna. Po besedah Franca Trčka iz pred menoj ležeče knjige Vstajniški dnevnik pa v Sloveniji itak skoraj ni pravih novinarjev. Pa še vsi se med seboj poznamo. Ker nam pa tudi transparentnosti v tej državi še kako manjka, mislim da te najine povezave ne rabim skrivati.

Danes je sedmi januar, leto 2014, na zvezdni ladji zaenkrat še nisem. Tudi Franc Trček ni bil. Se je pa znašel v samem jedru vstajništva v lanskoletnih mariborskih protestih in se je odločil to tudi ubesediti. Od decembra 2012 do sredine marca, brez dlake na jeziku in z očitno željo razkrivanja vstaj z lica mesta, s kritičnim odnosom do poročanja medijev o istih, stokrat prežvečenih zgodbah. Skrbi me samo, da se je dnevnik končal tako hitro. Ali smo se res s snegom tudi mi pobrali z ulic? Se je nabralo ravno dovolj, da smo pobegnili na dopust. Stran od tega kokošnjaka.

Mnogo nas je stalo lani pred parlamentom, a malokdo, ki se ne vrti v žurnalističnih vodah, je to zapisoval drugje kot na spletnih omrežjih. Prav zato je Vstajniški dnevnik Franca Trčka pomemben dokument zapisovanja zgodovine, čeprav morda s strani ne-zmagovalca. O porazu ali zmagi bi se verjetno dalo napisati še nekaj knjig. Da se bo nekoč o tem še govorilo, če bo vstaja ostala spomin, pa je itak zapisala že Vesna Godina v spremni besedi.

Okej, Trček je dislektik. Tudi sam je to priznal v knjigi. Pa je to res vzrok mnogih tiskarskih škratov v knjigi? Ali je samo približevanje ljudem, ki so polni napak? Dvomim, to se sliši že preveč mati-terezijansko. Saj gre z Vstajniškim dnevnikom že tako med ljudi tudi s tem, s čimer si namerno želi, s sociologijo.

Na prvi pogled si lahko mislim, da je dnevnik zgolj jamranje nad nastala situacijo, oziroma nad še hujšim kar bi se lahko zgodilo, nad statusom quo stanja slovenske družbe. Pamflet opozarjanja na pomanjkanje alternativ. Širjenje vstajniškega fanzina, ki ga mnogi nismo nikoli videli. Trditve in razmišljanja so vendarle podane direktno in udarno in ni napačno trditi, da je Vstajniški dnevnik tudi dnevnik vstajnika. Pa vendar nas med branjem lahko kar zmrazi. Vse kritike se zdijo tako sveže, kot bi obnavljale informacije jutranjih poročil. Kot da se ne bi nič zgodilo. Kot da se v resnici vrtimo v začaranem krogu.

Leto po dogodkih lahko na stvari pogledamo že z delno zgodovinsko kritičnostjo. Vstajniški dnevnik vseeno ni le poročanje enega aktivnejših protagonistov mariborskih vstaj, ki se lahko bere ob jutranji kavi. Je hkrati tudi potovanje v času. Znašli smo se v Mariboru 2012. Evropsko mesto kulture, ki razen z neprivlačnimi ogromnimi pisanimi baloni tega ne kaže. Mesto, kjer ljudem, citiram: »Ko ni možnosti diskurza, potem ostane le moč teles in v sili izruvane kocke.« Konec citata. Danes seveda ponovno zavito v izgled provincialne Potemkinove vasi.

Trček tako kot ga poznamo iz intervjujev ali iz vstajniških govorov ali morda celo s predavanj, tudi v knjigi opleta z ostrim jezikom brez dlak in se na svojevrsten humoren način ne izogiba kritiki ničesar kar ga moti. In zagotovo ne tako pogosto kot bi lahko bilo tudi v kakšnih drugih kritiških tekstih, v Vstajniškem dnevniku kritike dostikrat letijo na obe udeleženi strani. Celo opis famozne aretacije vključuje tudi opis po samem dogodku zelo človeških policajev.

Ali me res povrh vsega zanima, zakaj se vsi norčujejo iz FDVja? S prebiranjem Vstajniškega dnevnika mi pade pred nos še nekaj šal na ta račun. Sploh po tem, ko preberem kakšne umazane igre se igrajo na sestankih, ki jim sicer ne moremo biti priča kot sleherni predstavniki javnosti. Za konec pa moram razložiti razliko med pasivnim in aktivnim državljanstvom. Eh, čemu, ko pa lahko samo 'lajkam' Aktivno državljanstvo na Fejsbuku.

Dragi dnevnik,

To bo za danes vse. Tale Vstajniški dnevnik je bil kar fletno branje. Zanima me samo, kako ga bodo razumeli tisti, ki danes vstopajo v srednje šole in se jim še sanjalo ne bo o čem je govora. Pa adijo do drugič, bom poskušala zapisovati bolj redno,