Z okoljsko DNA po sledi ogroženih zveri

Zveri so v mnogih predelih sveta ogrožene skupine živali, zato je treba nujno redno spremljati številčnost in strukturo njihovih populacij. Skupina znanstvenikov in znanstvenic iz ZDA je zato raziskovala možnosti za izboljšanje monitoringa divjih zveri s pomočjo genetskega materiala iz stopinj, ki jih živali pustijo v snegu.

Populacije zveri so ponavadi maloštevilne in mnoge vrste se trudijo, da bi se njihove poti čim manj križale s človeškimi. Zato lahko stanje ogroženih vrst zveri večinoma spremljamo le s posrednimi opazovanji. To so lahko stopinje in druge sledi, dlaka, iztrebki in izločki, ostanki plena ali genetski material. Uporabljajo se tudi kamere, ki se samodejno sprožijo ob zaznanem gibanju. Zaradi težavnosti točnega določanja vrste živali na podlagi tovrstnih opazovanj pa so tradicionalne metode monitoringa pogosto nezanesljive. Raziskovalci in raziskovalke se zato trudijo vzpostaviti nove in naprednejše tehnike.

Z izrazom okoljska DNA poimenujemo genetski material, ki ostane v okolju organizma, potem ko organizem tam ni več prisoten. Z izolacijo DNA lahko tako priskrbimo material za nadaljnje analize, četudi z živalmi ne pridemo v stik. Takšni okoljski vzorci pa ne vsebujejo le DNA preučevanega organizma, temveč vseh organizmov, ki so na istem območju pustili svoje celice ali izločke. Zato se že nekaj časa uporablja posebna laboratorijska metoda, ki pomnoži samo tiste gene, ki jih želimo preučevati in so značilni za določeno vrsto. Na tak način lahko zaznamo že izjemno nizke koncentracije dednega materiala.

To v praksi pomeni, da lahko na podlagi okoljskega vzorca bodisi vode bodisi snega zaznamo, ali je bila tam prisotna preučevana vrsta. Metoda je relativno nova in se v zadnjem času intenzivno uporablja za zaznavanje organizmov v vzorcih vode, na kopnem pa širše še ni uveljavljena.

V raziskavo, objavljeno v reviji Biological Conservation, so bile vključene tri redke gozdne mesojede vrste: kanadski ris, ribja kuna in rosomah. Sneg so vzorčili v stopinjah izbranih vrst ali na mestih, kjer so preučevano žival predhodno posneli z nastavljeno kamero. Za analize so potrebovali dva litra snega iz vsakega niza stopinj oziroma okoli 60 litrov snega z območja, kjer so bili zabeleženi obiski živali. Sneg so nato odtalili, dobljeno vodo prefiltrirali in iz nje izolirali DNA.

Rezultati kažejo, da lahko na ta način določimo vrsto zanesljiveje in hitreje kot s tradicionalnimi metodami. S tem se lahko izključijo številne napake, kot so nezaznavanje prisotnosti vrste, zaznavanje napačne vrste ali beleženje vrste na območjih, kjer ni prisotna. Podobne pristope bi lahko uporabili tudi za zanesljivejšo analizo genetskega materiala iz dlak, sline, krvi, urina ali iztrebkov.

Po snegu se je za stopinjami podila tudi vajenka Maša.