Svojat: Ošili me modro

Recenzija izdelka
22. 5. 2024 - 19.00

 samozaložba/Ente Tapes, 2024

 

Pred našimi ušesi poseda kreatura prav posebnega pomena. Njeno mišičje se je leta in leta utrjevalo na osiromašenih planjavah samozaposlenosti v kulturi, njen veleum je poplesaval med cvetočimi gredicami prostoimprovizacijskega podtalja, iz njenih hladnih, na modro ošiljenih očesc sta sijali pekočina in pronicljivost. Pred časom si je, roko na srce, prav lepo postlala – in se odtlej za nekaj let prav nemarno zaležala. Mišičje vzplamti, njena veriga se napenja, od ovratnice pa veje čudno prepoznaven dah – nekaj veličastnega, ampak kaj?, ali bolje rečeno, kdo drug, če ne svojat?

Svojat na pretresljivem popotovanju
 / 9. 1. 2020

Svojat so sami stari mački in dobri znanci frekvence Radia Študent, pa jim velja kljub temu – ali pa morda prav zato – nameniti kakšno predstavitveno besedo. Trojico vodi zmedeni poet v rockerski preobleki, Andrej Fon, bivši Olfamož in legenda domače impro scene, ki se mu z basom pridružuje Ivo Poderžaj, nekdaj član Borghesie in slovitih Žoambo Žoet Workestrao. Na plošči nas pričaka še ena, sicer že nekaj časa aktualna rošada. Bobnarja Tadeja Čauševiča je zamenjal nov mojster in Fonov somišljenik z improscene, Vid Drašler. Ta nova, toda v srcu in ideji stara troglava beštija, osnovana na nekaljenem rokenrol svobodnjaštvu, je nedavno menjala tudi založbo. Z našega hišnega Zarša je presedlala na mlajšo založbo Ente Tapes, pri kateri je doslej glasbo izdal Tschimy. Skratka – v takšnem inkubatorju je lani poleti nastajala bendova nova plošča Ošili me modro, ki pri Ente Tapes izide 24. maja.

Ošili me modro z ličnim skupkom šestih skladb v veliki meri sliči na podobo in slog njihovega odmevnega, pred dobrimi štirimi leti pri Zaršu izdanega istoimenskega prvenca. Poslušamo en kup nazobčanih in ostrih kitar, katerih neokrnjeno drgnjenje nabija anksiozo in poka kosti. Znotraj skladb nas pričakajo številna nasprotja, ki ohlapnost, svobodnjaško godbo in suspenz potiskajo do skrajnosti, tik zatem pa vznak padejo v strukturirane, melodične pasaže, ki si zlahka utrejo pot v naša ušesa. O takšni združitvi kompleksnosti s spevnostjo in kaosa s spominom smo pisali že ob prvencu. Svojat se svojih motivov več kot uspešno držijo. 

Koncert v živo iz Kina Šiška
 / 8. 5. 2020

Ploščo otvori Ne bom ti šival (himna), satirična, našpičena oda naši prelestni in nedolžni državici, za katero se izkaže, da je zgolj slovnično ženska, kajti s kurcem smo bili dojeni. Na plati dominira takšno in podobno vreščanje, kar je smiselno glede na to, da po lastnih besedah Fon iz svoje bogate zbirke poezije za Svojat najraje izbira tiste stihe, ki se jih da zadreti. Sledi fantastično Potovanje v Razdrto. Že sama ideja tega, da je glavna nagrada česarkoli potovanje v Razdrto, je dovolj absurdna, da poskrbi za magičen odmik od vsakdana. Čas bodic vpelje več elementov proste improvizacije z razštelanim saksofonom, Špicelj pa v tej maniri nadaljuje z godrnjanjem, piskanjem in vsem mogočim. Poslednji skladbi, Odvrat do vrat in Tri disgracije, strumno korakata po uhojenih poteh – absurd, progresija, avantgarda in tako dalje – skratka nič za Svojat prelomnega, toda vsekakor veliko venomer dobrodošlega.

Ošili me modro ne spominja zgolj na klasična veleimena čudaškega rocka, denimo na Captain Beefheart, Zappo in sodobnike black midi, temveč predvsem na Svojat samo. Kot enota in celota bend namreč ostaja v lastni neokrnjeni špuri. Njim je pač vseeno – mašina power tria je štiri leta mirno počivala, ni se obremenjevala s primerjavami, pa se v vsem tem času na sceni vseeno ni našlo kitarsko usmerjenih junakov, ki bi jih drznili izriniti z lovorik rockerskega svobodnjaštva. V tem kontekstu Ošili me modro ni zgolj hvalevreden naslednik prvenca, temveč tudi samostoječ, zgleden unikat na domači sceni, ki si že leta obupano želi prevetritve.

Svojat, Haiku Garden, Srd, auto, Chili Space 18, Kultivator, Sons of Viljems
 / 9. 4. 2024

Svojat so na plošči Ošili me modro polni napetosti in nemira. Članom žirije trzajo veke, poslušalci smo ujeti na minskem polju, med brzostrelkami grozečih strun in neumorne besedoigre. Na eni strani kvazispevni štikeljci, v katerih zasije Fonov brezčasni humor, na drugi obširni bloki no-waverske, avantgardistične zmede, ki nas vleče same vase, dokler udrtih oči in sanjavega pogleda ne obležimo nekje daleč, daleč stran. Po glavah teče ena sama misel. Presedeli smo skozi dobre pol ure udrihajočega kaosa, in vse, kar smo dobili v zameno, je potovanje v Razdrto.

 

 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ta podoba albuma je res res lepa!

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness