Zakaj ne pojemo kar samih sebe?

Človek bi lahko živel tudi od solate, ampak dejstvo je, da kot sodobna družba nočemo samo preživeti, tako kot so to počeli v preteklosti, ampak hočemo živeti bolje, bolj zdravo. Dandanes svoji prehrani, če ta ni uravnotežena, dodajamo prehranska dopolnila. Ljudje v razvitih državah živimo v prenasičenosti in smo razvajeni. Hrane imamo več kot dovolj, a je ne znamo ceniti. V prihodnje bomo morali poiskati način, kako spremeniti celotno prehransko verigo, sicer nas bo v to prisililo naravno okolje, v katerem živimo.

V Galeriji Kapelica se je v torek, 17. decembra, odvijal dogodek z naslovom »I will grow my burger«. Šlo je za sproščeno debato, ki jo je moderirala Mojca Kumerdej. Pogovarjala se je z berlinsko umetnico, doktorico Thereso Schubert, ki goji burger iz lastnih celic, doktorico Ariano Barlič, biokemičarko in molekularno biologinjo, ki se prav tako ukvarja z gojenjem mišičnih celic za projekt Therese Schubert, ter doktorjem Stephenom Mingerjem, nevroznanstvenikom iz New Yorka. Pogovor se je odvil kot del projekta Biofriction, ki teži k spremembam v odnosih med umetnostjo, znanostjo, tehnologijo in družbo.

Dogodek je osvetlil idejo o avtokanibalizmu, ki bi ji lahko rekli radikalna ideja prihodnosti, kjer bi iz svojih celic kar v domači kuhinji izdelovali burgerje. Nekateri ljudje se že poslužujejo avtokanibalizma, na primer grizenja nohtov, kože, žvečenja las in smrkljev. Umetnica Theresa Schubert je idejo o gojenju burgerja iz lastnih mišičnih celic v laboratoriju dobila ob rojstvu svojega otroka, ko je po porodu sledilo vprašanje, kaj storiti s posteljico. Placenti ponekod pravijo tudi mother cake; nekateri jo po porodu zaužijejo, čemur pravimo placentofagija. V nekaterih državah pa je možno iz placente izdelati tudi homeopatske kapsule. 

Shubertova želi z izdelavo burgerja iz lastnih celic prikazati, kako bi lahko hrano pridobivali iz različnih celičnih struktur telesa, da bi okolje obremenjevali v manjši meri in bili delno samozadostni. Njen projekt je zaenkrat še v teku, končno pa naj bi bil predstavljen v začetku naslednjega leta. 

Vedno več podjetij želi predstaviti laboratorijsko meso, ki naj bi bilo etično, a tudi za pridelavo le-tega potrebujemo surovine živalskega izvora. Celice, z izjemo rakavih in nekaterih matičnih, se ne pomnožujejo v nedogled, zato potrebujemo vedno nov vir, ki ga lahko pridobimo le iz novih živali. Tako kot krave ne moremo prisiliti, da nam da več mesa, lahko produkcijo povišamo le z večjim številom goveda v hlevu. Z gojenjem mesa v laboratoriju se torej ne znebimo potrebe po izkoriščanju goveda.

A zakaj sploh jemo burgerje, če vemo, da s tem škodujemo planetu? Govedo je prevelik onesnaževalec okolja, meso iz laboratorija pa ni optimalna rešitev, saj za celice, iz katerih bi naredili burgerje, še vedno manipuliramo oziroma potrebujemo živali, imitiranje mesa oziroma burger iz rastlinskih proteinov pa za večino ljudi ni zares burger. Prav tako sojino mleko namreč ni zares mleko, temveč napitek, arašidovo maslo pa ni zares maslo, ampak namaz, in še bi lahko naštevali.

Zakaj se preprosto ne odrečemo vsej tako imenovani rizični hrani in živimo od tofuja, sadja in zelenjave? Seveda pretiravam, a vprašanje je na mestu. Preoblikovanje družbe, ki bi rekla ne sočnemu burgerju, se zdi prevelik ekstrem. Prav tako rastlinska živila ne vsebujejo vseh makro- in mikrohranil, ki jih potrebuje človeško telo. Za vsak tak primanjkljaj poznamo prehranska dopolnila, ki so v takih primerih nujna. Težko je reči, kako zdrava oziroma nezdrava je veganska ali vegetarijanska dieta, saj trend obstaja premalo časa, da bi imeli priložnost preučiti množične učinke, ki jih ima takšno prehranjevanje lahko na telo ali posledično na generacije ljudi.

Dejstvo je, da brez prehranskih dopolnil vegetarijanci in vegani ne morejo konkurirati zdravju omnivorov. Sto gramov govedine v povprečju vsebuje približno štirikrat več beljakovin kot sto gramov tofuja. Torej bi morali pojesti štiristo gramov tofuja, če bi želeli zadostiti količini beljakovin, ki jih dobimo z govedino, ta gramatura pa je nerealna. Verjetno nam bi želodec razneslo zaradi prenapihnjenosti.

Pogovor je nanesel tudi na gensko spremenjene organizme in antibiotike v živilih živalskega izvora. Kritiziranje teh je na tem mestu nesmiselno, saj brez njih življenje in pridobivanje hrane v prihodnosti ne bo mogoče. V veliki večini gensko spremenjenim organizmom in antibiotikom nasprotujejo ljudje z omejenim znanjem na tem področju. Dejstvo pa je, da nam gensko spremenjeni organizmi predstavljajo olajšanje pridelave in predelave hrane, sama uporaba antibiotikov pa ni problematična, če se pri njej upošteva karenco in ostale regulacije. Če si želimo prihodnosti brez mesnih izdelkov, ne smemo pozabiti, da sta soja in koruza eni izmed najbolj gensko spremenjenih rastlin na svetu.

Za izboljšanje prihodnosti in spremenjenega načina prehranjevanja bo potrebno še veliko razmišljujočih glav, inovativnih ter učinkovitih idej. Debata je odprla veliko etičnih in filozofskih vprašanj o tem, kako in v katero smer se razvija človeštvo, a na žalost je močno primanjkovalo strokovnosti. Celoten pogovor bi izpadel zanimivejši, če bi zraven povabili živilskega inženirja ali tehnologa, ki bi celoten pogovor postavil na realnejša tla.

Avtokanibalizirala bi se Jana.