Ekstravaganca slovenskih rastlin
Lepo pozdravljeni v oddaji Frequenza della scienza. Danes oddajo posvečamo slovenskim rastlinam. Za začetek bomo spoznali endemične vrste, rastline bomo raziskali kot orodje zastrupitve in nato ozdravljenja. Omenili bomo tudi orhideje, zajedavske, mesojede in zaščitene rastline. Namen oddaje je, da vse poslušalce in poslušalke, ki menite, da v Sloveniji ni zanimivih rastlin, prepričamo v nasprotno.
Začenjamo seveda z začetkom, torej z zgodovino preučevanja rastlinstva na slovenskih tleh. O flori na območju današnje Slovenije so pisali že v času rimskega cesarstva. Okoli leta 50 je grški zdravnik Dioskorid napisal farmakopejo z naslovom De materia medica. V njej je opisal zdravilne rastline, ki jih je uporabljal za zdravljenje rimskih vojakov, katerih poti so vodile tudi po območju današnje Slovenije.
V začetku 16. stoletja je v naše kraje zahajal Mattioli, ki je v Idriji z rastlinami zdravil rudarje in nekaj rastlin tudi opisal. Janez Vajkard Valvasor je v svoji Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da bi bilo to območje zaradi rastlinske in živalske raznolikosti nujno treba predstaviti Srednji Evropi. Sredi 18. stoletja je v Idrijo prišel Scopoli kot prvi rudniški zdravnik, nastavljen z Dunaja. Nekaj let po njegovem prihodu je bila izdana njegova prva izdaja Kranjske flore, kasneje pa še druga, ki je vsebovala tudi Linejeva latinska poimenovanja rastlin. Kar zadeva rastline, je bila Slovenija od nekdaj dobro obiskana in dobro raziskana.
V Sloveniji skupno raste kar 3.500 različnih vrst rastlin, kar je v primerjavi z drugimi državami zelo veliko. V celotni Nemčiji denimo raste približno enako število rastlinskih vrst kot v Sloveniji. Zakaj je v Sloveniji mogoča takšna pestrost rastlin, nam obrazloči doktor Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta v Ljubljani.
Od 3.500 vrst rastlin pa je kar nekaj takšnih, ki uspevajo zgolj v Sloveniji in njeni bližnji okolici.
Endemiti so rastline, ki rastejo le na zelo omejenem območju. Kot smo slišali, ima Slovenija okoli 64 endemičnih rastlin, ena izmed njih je tudi hladnikija. Več o hladnikiji nam pove doktorica Jasna Dolenc Koce, docentka za botaniko na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Mnogo rastlin je v naravi zelo težko najti ali pa jih sploh ni več. Ogledamo si jih lahko v herbarijih, na srečo pa obstajajo tudi institucije, kot so botanični vrtovi, arboretumi in alpinetumi. Ti ohranjajo žive rastline različnih vrst, ki so lahko okrasne, divje, zdravilne in ekonomsko ali drugače dragocene, ter na ta način vzdržujejo biodiverziteto. Vrtovi so namenjeni študiju in učenju, čudovitim sprehodom med cvetlicami in drevesi, v njih pa uspevajo vse mogoče vrste rastlin.
Za ogled pisanih cvetlic in drugih rastlin pa nam ni treba čakati do pomladi. Mnoge rastline namreč svoje cvetove razprejo tudi v drugih letnih časih.
Dolžino dneva oziroma noči rastline zaznavajo s fotoreceptorji. Ti ob prisotnosti svetlobe različnih valovnih dolžin spreminjajo svojo konformacijo in s tem vplivajo na različne procese, tudi na cvetenje. Zato lahko denimo kranjski jeglič cveti spomladi, škrlatni luk in justinova zvončica poleti, nekatere rastline pa vse leto.
Čeprav nekateri, khm khm khm, da ne rečemo kdo, khm khm khm, trdijo drugače, tudi Radio Študent cveti vse leto. Poleg tega je neke vrste endemit, saj ga lahko poslušate le na omejenem območju Slovenije. Zato ostanite priključeni na 89,3 MHz tudi po glasbenem premoru.
Vmesni komad
Poslušate oddajo Frequenza della scienza Radia Študent. Predstavili smo endemite, sedaj pa nas čakajo nasprotja - zdravilne in strupene rastline Slovenije.
Preden kakšni rastlini storimo krivico, naj razčistimo, da je količina določene snovi tista, ki povzroči strupenost. Res pa je, da strupene rastline ponavadi vsebujejo snovi, ki lahko že v manjših količinah povzročijo hude nevšečnosti. Ker rastlina ne more zbežati pred svojimi sovražniki, se z njimi spopade s svojo strupenostjo ali pa s fizičnimi preprekami, recimo trni. O dveh najpogostejših vrstah strupenih spojin, ki jih lahko najdemo v rastlinah, nam pove doktorica Dolenc Koce.
Dve še posebej nevarni rastlini v Sloveniji sta šmarnica in jesenski podlesek. Srčni glikozidi, ki jih vsebuje šmarnica, lahko povzročijo prebavne težave, upočasnitev srca in vodijo celo v smrt. Jesenski podlesek pa sintetizira alkaloid kolhicin, ki povzroča odpoved organov in lahko ogrozi naše življenje. Kolhicin namreč deluje na dele citoskeleta v celici in se v celičnih laboratorijih uporablja za zaustavitev celičnih delitev. Rastlini sta nevarni predvsem zato, ker ju lahko hitro zamešamo z užitnim in okusnim čemažem. Listi so si namreč zelo podobni in če smo pri nabiranju neprevidni, se nam lahko to slabo obrestuje.
Na previdnost moramo opozoriti tudi pri oleandru, ki je pogost predvsem na Primorskem in v Dalmaciji. Zanj marsikdo ne ve, da je strupen, njegovi cvetovi pa so tako lepi, da jih ljudje pogosto občudujejo ali nabirajo. Tudi tisa je takšna dvolična strupena rastlina, saj na njej rastejo lepe mesnate jagode, v katera bi z veseljem zagrizli, ko le ne bi bile tako nevarne.
Kot smo že omenili, sta pri rastlinah pojma zdravilno in strupeno dve plati istega kovanca. Tak primer je denimo volčja češnja, o kateri nam več pove doktorica Dolenc Koce.
Latinsko ime za volčjo češnjo je Atropa belladonna. Beseda belladonna se nanaša na navado iz obdobja renesanse, ko so si deklice in gospe v oči kapljale atropinske kapljice, da so imele lepe in velike črne zenice.
Še en primer zdravilno-strupene rastline je bršljan. Njegovi listi in še posebej črni plodovi vsebujejo saponinske glikozide. Danes iz njegovih listov izdelujejo sirup proti kašlju, ker pomirja in lajša izkašljevanje. Izdelavo sirupa doma pa odsvetujemo, saj stik z bršljanom lahko povzroči izpuščaje, zastrupitev pa lahko povzroča prebavne motnje, v velikih količinah pa zavira srčni utrip.
Ko omenjamo zanimive rastline, pa ne moremo mimo parazitskih ali zajedavskih rastlin. Zajedavstvo je interakcija med dvema organizmoma, kjer eden preživi na škodo drugega. Po domače bi rekli, da živi na tuj račun, ob tem pa vedno nekdo nastrada. Rastline so lahko popolni paraziti ali pa polparaziti - razlika je v tem, kaj od svojega gostitelja jemljejo.
Eden takšnih parazitov je bela omela, njene zelene grmičke pa lahko prav v zimskem času lepo vidimo med pustimi drevesnimi vejami. Škoda, ki jo povzroči, ponavadi ni velika, razen če je krošnja drevesa že povsem prepletena z belo omelo.
Polparaziti pa ne rastejo zgolj na drevesih, temveč jih lahko najdemo tudi na travnikih. Eden takšnih je denimo škrobotec, ki se zaje kar na korenine trav in šašev ter iz njih srka vodo in anorganske snovi.
Enega izmed slovenskih popolnih parazitov nam predstavi profesorica Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo.
V naravi pa lahko najdemo tudi pojalnike, ki so pravi paraziti. Prav tako kot predenice, namreč nimajo klorofila in hranila črpajo iz gostiteljskih rastlin. Če torej v naravi opazite rastlino, ki je v svoji pravi razrasti rjave barve, obstaja možnost, da je ta rastlina popolni parazit.
Sedaj zaključujemo s strupenimi, zdravilnimi in zajedavskimi rastlinami, zato si lahko oddahnemo s krajšim glasbenim premorom. Ostanite na Radiu Študent, saj boste slišali, kako lahko orhideje prav grdo pretentajo žuželke, da jim te pomagajo pri razmnoževanju.
Vmesni komad
Pozdravljeni nazaj na vaši najljubši frekvenci, kjer poslušate o zanimivih rastlinah. Pogovarjali smo se o rastlinah, ki zastrupljajo, in rastlinah, ki zdravijo, nadaljujemo pa z orhidejami. Orhideje oziroma kukavičevke so gotovo vsem dobro poznane, saj so zelo priljubljene sobne rastline z lepimi in razkošnimi cvetovi. Vendar takšnih orhidej v slovenski naravi žal ne bomo našli, saj prihajajo iz tropov. Kljub temu pa lahko v Sloveniji najdemo kar 80 vrst orhidej! Problem je, da so pri nas precej redke, kar nam pojasni profesor Jernej Jogan z oddelka za biologijo na Biotehniški fakulteti.
Semena orhidej nimajo rezervnih snovi, zato morajo za njihovo kalitev poskrbeti glive. Te mlade rastline so torej odvisne od gliv in ostanejo v tesni povezavi z njihovimi hifami vse življenje. Ko orhideja razvije zelene liste in lahko izvaja fotosintezo, si pričneta z glivo izmenjevati hranilne snovi in minerale, čemur rečemo simbioza. Od gliv je še posebej odvisna vrsta orhideje, imenovana rjava gnezdovnica, ki jo najdemo tudi v Sloveniji.
Čeprav je klorofil ena izmed prvih reči, na katero pomislimo ob rastlinah, ga marsikatera orhideja očitno sploh nima. Vendar je tudi takšnim rastlinam uspelo preživeti skozi evolucijo s pomočjo gliv. Še ena orhideja, ki je v zelo tesnem odnosu z glivami, pa je brezlistni nadbradec. Velja tudi za eno bolj skrivnostnih rastlin v Sloveniji.
Orhideje pa so zelo prebrisane pri različnih načinih razmnoževanja. Dober primer je denimo rod orhidej mačje uho, ki z obliko svojega cveta oponaša nekatere kožokrilce, recimo ose, čebele in čmrlje. Takšnemu oponašanju predstavnikov druge vrste pravimo mimikrija. Pri mačjem ušesu se je mimikrija razvila do te mere, da samci omenjenih žuželk pogosto zamenjujejo cvet orhideje z žuželkami ženskega spola svoje vrste. Tako samec prileti na cvet orhideje, misleč, da se bo paril z žuželko. Z njegovega stališča je parjenje seveda neuspešno, vendar orhideja v zameno za to lažno parjenje na žuželki pusti svoj cvetni prah. Ko bo torej neuspešni samec odletel s cveta, bo na naslednji orhideji pustil cvetni prah in tako omogočil oprašitev in razmnoževanje teh orhidej.
Opraševanje je pri mačjih ušesih vrstno specifično, kar nam omogoča tudi razločevanje sicer zelo podobnih vrst med seboj.
Eden izmed najbolj razkošnih predstavnikov slovenskih orhidej pa je lepi čeveljc. To je rod orhidej, ki je po svetu zelo razširjen, predvsem v tropih. V Srednji Evropi pa je prisotna le ena vrsta, ki jo najdemo tudi v Sloveniji. Velja za zelo redko in jo uvrščamo med ogrožene rastline.
Najbolj opazen del cveta lepega čeveljca je rumeno obarvana medena ustna, preoblikovana v cvetno past. Princip cvetnih pasti je sicer v rastlinskem svetu razmeroma pogost in se je razvil pri veliko rastlinah, ne le orhidejah. Cvetna past deluje tako, da žuželko - recimo za nekaj ur ali dni - prisilno zadrži v cvetu. Medtem ko je žuželka ujeta, se nanjo prime pelod rastline, ki ga po odhodu prenese na naslednjo rastlino. Kako deluje cvetna past pri lepem čeveljcu, pojasni profesor Jogan.
Pri nekaterih vrstah lepega čeveljca je opraševanje vrstno specifično, pri drugih pa je raznolikost opraševalcev večja. Pri vseh opraševalcih pa je pomembno, da v naslednjih urah ali dneh obiščejo naslednjo rastlino iste vrste, da je lahko oprašitev uspešna.
Če vas še nismo prepričali, da je Slovenija polna zanimivih rastlin, ostanite z nami tudi po glasbenem premoru. V nadaljevanju vam bomo namreč predstavili še slovenske mesojedke, ki plenijo po naših gozdovih in travnikih.
Vmesni komad
Dobrodošli nazaj na Radiu Študent, kjer poslušate oddajo o zanimivih rastlinah, ki jih najdete tudi v Sloveniji. V prejšnjem delu oddaje smo vam predstavili orhideje, v naslednjem pa se posvečamo še mesojedkam. Mesojede rastline imajo dva načina lova žuželk - pasivnega in aktivnega - v vsakem primeru pa je past le preoblikovan zeleni list. Marsikomu bi se morda zdelo, da je aktivni način lova bolj atraktiven, vendar nas znajo tudi rastline s pasivnim lovom kar presenetiti.
Ena izmed predstavnic mesojedk s pasivnim lovom v Sloveniji je rosika (na sliki). Rosik je po svetu zelo veliko, več kot 200 vrst. Plen rosik so ponavadi majhne leteče žuželke. Ime je dobila po svetlečih, lepljivih, želatinoznih kapljicah na koncu žleznih laskov na listih, ki spominjajo na roso. Žleze na listu so dveh vrst. Ene žleze izločajo sladko tekočino, ki privablja žuželke, skupaj s prebavnimi encimi za razgradnjo plena, druge žleze pa samo posrkajo prebavljeno tekočino. O neusmiljenem plenilstvu rosike nam več pove profesorica Marina Dermastia.
Poleg rosike pa v Sloveniji lahko najdemo tudi alpsko mastnico, ki raste predvsem tam, kjer v tleh primanjkuje dušikovih spojin. Podobno kot rosikini listi so tudi mastničini preoblikovani v pasti. Njeni listi so gladki, trdi, mesnati in, podobno kot pri rosiki, privabljajo plen z lepljivimi snovmi, ki jih izločata dve vrsti žlez.
Do sedaj smo govorili samo o mesojedkah s pasivnim lovom, v Sloveniji pa lahko najdemo tudi mesojedke, ki svoj plen lovijo aktivno - ena izmed njih je mešinka. Najdemo jo v stoječih vodah, kjer s svojimi pastmi lovi majhne vodne nevretenčarje. Mešinke so znane po dodelanih pasteh v obliki mehurčkov, v katerih je podtlak. Vsak mehurček zapirajo nekakšna nihajna vratca, okoli katerih so razporejene dolge čutilne dlačice. Ob udarcu v dlačico se vratca odprejo in plen posrka v past. V mehurčkih so tudi prebavni encimi, ki začnejo plen razkrajati, da rastlina dobi potrebne hranljive snovi.
Najbolj znane mesojedke z aktivnim načinom lova pa so gotovo muholovke, ki pa jih v Sloveniji najdemo le v cvetličarnah in stanovanjih.
Če smo vas z vsemi naštetimi rastlinami navdušili, pa moramo kljub vsemu zaključiti bolj žalostno. Posvetili se bomo zaščitenim rastlinam, ki jih je v Sloveniji vedno več. Intuitivno vemo, da moramo nujno zaščititi tisto, kar imamo, saj izgubljenih vrst ne moremo obuditi. Kako pa sploh pride do tega, da določena vrsta postane zaščitena? Enega izmed razlogov nam opiše vodja Botaničnega vrta, Jože Bavcon.
Masovno nabiranje rastlin v naravi pa ni edina težava, ki pesti floro v Sloveniji. Vedno pogosteje prihaja do pojava, ki ga imenujemo zelene puščave.
Morda zelena puščava zveni protislovno, vendar postaja vse večji del našega življenja. Če so se travniki svoj čas kitili s pisanimi barvami in živimi cvetovi, nas dandanes na sprehodih po naravi v vedno večji meri spremlja zelena barva. Naravne vrste, ki jih je zaradi človeškega vpliva vedno manj, pa niso zgolj lepe, temveč so tudi zanimive za hortikulturo in pomembne za čebele. Travniki brez medonosnih rastlin so zanje prava puščava. Če želimo brenčanje čebel vrniti na domače travnike, moramo najti ustreznejši način kmetovanja, ki bo ugoden ne le za ljudi, temveč tudi za naravo.
V teh časih pa moramo še posebej paziti, da izumrla vrsta ne postane tudi RŠ. Hvala, da ste se kljub mrazu in snegu z nami podali na sprehod med slovenskimi rastlinami. Upamo, da ste se naučili kaj novega in da smo vas kaj navdušili nad slovensko floro.
Z mesojedkami se je med pripravo oddaje borila Dora, Živa pa borbe ni mogla opazovati, saj si je v oko kapala atropinske kapljice.
Urednikoval je Martin.
Lektorirala je Barbara.
Brala sva Ajda in Lovro.
Tehniciral je Jaka Muda.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
A jagode od tise so strupene? jaz sem mislil, da so samo peske strupene - jagode sem ze velikokrat jedel, pa mi ni bilo nic. Peske pa se nisem, je pa grenka, k svina.
strupene samo peške, jagode jedel, pa še vedno živ, se mi zdi
Res je, da je mesnati del jagode užiten in samo semena zelo strupena - verjetno bi lahko to bolje poudarili v oddaji. Hvala za opozorilo!
Komentiraj