Šava sumi

Naslovna slika: Marko Pernhart, Sava s Šmarno goro (Narodna galerija)

 

Sava znad pečine

goni bele pene,

pere stare stene,

i hití v doline.

 

Kakor moč neznana,

ki valove žene,

v daljo sili mene

želja neprestana.

 

Šel bi čez planjave,

šel bi čez višine,

da me žalost mine

i srcá težave!

 

V 19. stoletju je Simona Jenka v pesmi Želja navdihnila reka. Reka s svojo strugo, šumom, poplavnimi ravnicami, sedimentom, mikroorganizmi, pticami, ribami, rastlinami in ljudmi navdihuje še danes. Govorimo o reki Savi.

Današnjo Frequenzo della scienza, oddajo, ki jo pripravljamo v znanstveni redakciji, posvečamo naši najdaljši reki – reki Savi. Spoznali bomo njene lastnosti in raznolikosti ter se s tem poskušali približati pomenu te reke v današnjem času. V tokratni oddaji se bomo sprehodili skozi geološko-hidrološke značilnosti reke Save, se potopili v globine njenih podzemnih voda, se poučili o njenem rečnem režimu in onesnaženosti ter se na podlagi preteklih napak spoznali z načinih njenega obnavljanja. Predlagamo, da v prihodnji uri skupaj z nami zaplavate na valovih reke Save.

Začnimo pri samem izviru reke Save. Za njen začetek, torej prihod na površino, štejemo talni izvir, imenovan Zelenci, ki se nahaja zahodno od Kranjske Gore. Na tem mestu se reka imenuje Sava Dolinka in pod tem imenom proti jugovzhodu teče vse tja do Radovljice, kjer se združi s Savo Bohinjko. Začetek slednje predstavlja iztok iz Bohinjskega jezera, ki ga imenujemo tudi desni povirni krak Save. Od sotočja naprej reki združeno nadaljujeta svojo pot z enotnim imenom Sava. Reka s svojim tokom vztrajno potuje po Ljubljanski kotlini, skozi sotesko Posavskega hribovja do Brežic, kjer vstopi v Panonsko nižino. Tam svojo pot nadaljuje vse tja do Beograda v Srbiji, ali kot bi rekel gospod Prešeren, »kjer Donava bistri pridruži se Savi”.

Od svojega izvira v Zelencih pa do izliva v Donavo reka Sava z devetsto sedeminštirideset kilometri dolžine pade za sedemsto šestinšestdeset metrov nadmorske višine. Pripada donavskemu porečju, oziroma širše gledano, črnomorskemu povodju. To pomeni, da se nahaja na območju, s katerega se vse reke stekajo v Črno morje. V reko Savo se izliva tudi veliko znanih rek iz osrednje in vzhodne Slovenije – od Ljubljanice, Krke, Savinje, pa do Sotle in Kolpe. Celotno območje, po katerem tečejo reka in njeni pritoki, imenujemo porečje. Celotno porečje reke Save obsega več kot petindevetdeset tisoč kvadratnih kilometrov oziroma več, kot znaša površina Madžarske.

Reka Sava ne bi bila reka brez svoje glavne sestavine – vode. Ta je kot glavni vir življenja omogočila razvoj edinstvenih ekosistemov, ki spremljajo reko, prav tako pa je vplivala tudi na življenje ljudi. Nekoč je bila reka Sava pomembna prometna pot, ki je povezovala Jugovzhodno in Srednjo Evropo. Ob njeni strugi so nastala tudi mesta, kot so Radovljica, Kranj, Litija in Brežice. Poleg tega, da je voda nujna za naše preživetje, pa nam – s svojo pogostokrat nepredvidljivo naravo – povzroča marsikatere preglavice. Da bi lahko kar najbolje razumeli gibanje vodnih sistemov, si poglejmo, kaj se o rekah lahko naučimo od znanstvene vede, imenovane hidrologija.

Hidrologija, imenovana tudi vodoslovje, je geofizikalna veda, ki se ukvarja s preučevanjem kroženja vode v naravi. Raziskuje različne pojavne oblike vode ter njeno gibanje in lastnosti - na oziroma pod površjem. Zakaj je pomembno spremljanje hidrološkega stanja rek, nam razloži docent doktor Simon Rusjan s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani.

Izjava

Poznavanje hidrologije je torej pomembno tako za razumevanje naše rabe rek kot tudi za ohranjanje njenih ekosistemskih funkcij. Pridobljene informacije nam povedo, kakšna je razpoložljivost vode za različne namene, kot so oskrba s pitno vodo, potrebe kmetijstva in industrije. Poznavanje voda s hidrološkega vidika pa nam omogoča tudi podrobnejši vpogled v tako imenovane normalne razmere rek ter njene ekstreme v sušnih in vlažnih obdobjih. S pomočjo pridobljenih podatkov spremljanja hidrologije rek lahko bolje razumemo vodno bilanco in lastnosti rečnega režima. Slednji podatek nam namreč pove, kakšno je nihanje gladine reke skozi leto. Več o tem, kaj je vodna bilanca in katere parametre merimo na področju hidrologije, nam pove doktor Rusjan.

Izjava

Ena izmed značilnosti reke Save je, da gre za izrazito hudourniški vodotok. To pomeni, da je celotna dinamika reke z iztekanjem padavinskega vodotoka in odtekanjem vode po rečni mreži zelo hitra. Spremembe, kot so naraščanje in upadanje vodne gladine, se lahko zgodijo v razmaku nekaj ur. Ključno vlogo pri takem vodotoku igra heterogeno prispevno območje. Upoštevanje in spremljanje njegovih lastnosti omogoča tudi boljše načrtovanje upravljanja z rekami. Zakaj je prispevno območje pomembno, nadaljuje Rusjan.

Izjava

Priplavali smo skozi prvi del današnje oddaje. Po glasbenem premoru nadaljujemo z odkrivanjem podzemnega toka reke Save.

Vmesni komad: Mateja Gorjup - Bistra voda hladna

V današnji oddaji Frequenza della scienza ste se do sedaj lahko seznanili s površinskimi tokovi reke Save ter spoznali prispevna območja in vodne bilance. Sedaj se bomo posvetili podzemni vodi in vodonosnikom, podrobneje pa bomo raziskali tudi pomen monitoringa.

Naše oko zaznava reko kot površinski tok, vendar ima večina rek tudi skrite tokove ob strugi na bregovih. Podzemni in površinski tok reke se lahko stikata, njun odnos pa je moč opaziti pri izviru ali na obrežnem pasu. Povezavo med podzemnim in površinskim tokom opisuje hidrogeolog in profesor Mihael Brenčič z Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.

Izjava

Podzemni tokovi se gibljejo pod površjem, v kamninski ali sedimentni podlagi. Slišali smo, da podlaga pogojuje podzemni tok reke. Porečje reke Save je široko in se razteza preko petih držav, zato je kamninska sestava porečja zelo pestra. Bosno in Hercegovino oziroma južno prispevno območje reke Save med drugim sestavljajo tudi magmatske in metamorfne kamnine, medtem ko severni del sestavljajo predvsem klastični sedimenti in sedimentne kamnine. Slovensko prispevno območje pa v večini tvorijo karbonatne kamnine.

Podzemna voda skozi vsak tip kamnine teče z drugačno hitrostjo, velika razlika pa je tudi v njeni količini. V primeru drobnozrnatih sedimentov, kot sta glina ali melj, bo pretakanje vode med porami zelo počasno ali ga morda celo ne bo. Ko pa se velikost zrn v sedimentni kamnini poveča – govorimo o peščenjaku ali konglomeratu –, tok podzemne vode lažje teče skozi pore.

Tok vode skozi pore sedimenta ali kamnine je lahko vzporeden z reko. V večini primerov pa podzemni tok ni tako ozek in vzporeden, temveč je širši in razvejan, zato govorimo o prostorskem toku. Poleg razlike med geometrijo površinske in podzemne reke pa obstaja tudi velika razlika v hitrosti toka vode nad in pod površjem. Povprečna hitrost površinskega toka rek je deset centimetrov na sekundo, odvisno od naklona struge. Podzemni tok pa teče veliko počasneje, najhitrejši se denimo premikajo s hitrostjo dva do tri metre na dan.

Zakaj pa je podzemna voda sploh pomembna? Vsekakor reke igrajo pomembno vlogo v industriji, znotraj celin mrežijo plovne poti in kmetom prinašajo namakalno vodo. Najbolj očiten primer uporabe rek pa je seveda pitna voda, ki jo v Sloveniji v veliki večini črpamo prav iz podzemne vode, pojasnjuje doktor Brenčič.

Izjava

Zaradi mnogih primerov rabe vode je pomembno, da stalno spremljamo njeno stanje. V Sloveniji meritve splošnega stanja voda izvaja Agencija Republike Slovenije za okolje, krajše ARSO. Opazovanja izvajajo na površinskih vodotokih in podzemnih vodah. Poleg meritev pretoka in gladine podzemne vode pa lahko vodo tudi vzorčijo za določanje kemijskega stanja. Tako lahko izmerijo prevodnost, kislost ali nasičenost vode s kisikom ter vsebnost različnih elementov in drugih snovi. Na podzemnih vodah v savskem porečju poleg meritev, ki jih izvaja ARSO, svojo bazo podatkov zbira tudi javno podjetje VOKA SNAGA, ki skrbi za sistem oskrbe s pitno vodo v Ljubljani. Njihova mreža opazovalnih vrtin na Ljubljanskem polju je za razliko od državne mreže veliko gostejša in za potrebe upravljanja tudi natančnejša. Vodovod je le eden izmed mnogih odjemalcev podzemne vode, ki so po zakonu dolžni poročati o svoji rabi vode in morebitnih vplivih, ki jih morajo spremljati.

Preden pa podrobneje proučimo odnos med človekom in reko, si privoščimo krajši glasbeni oddih.

Vmesni komad: THE YARDS - Water Fountain

Ponovno pozdravljene in pozdravljeni v današnji oddaji Frequenza della scienza, kjer ne plujemo le na valovih Radia Študent na frekvenci 89,3 MHz, temveč tudi po reki Savi. Spoznali smo že osnovne geografske značilnosti reke in podzemne tokove. V nadaljevanju bomo odkrivali, kako smo ljudje s svojimi posegi vplivali na reko, kaj smo se že naučili iz napak pri upravljanju z rekami in kakšne pasti nas še čakajo v prihodnosti.

Človek je redni spremljevalec reke Save. Ob njenih bregovih se je ustalil ter si jo skozi čas skušal podrediti in jo kar najbolje izkoristiti. S tem namenom je bilo na reki postavljenih več hidroelektrarn, njena voda je bila izkoriščena za namene industrije in kmetijstva, prav tako je bila na več predelih spremenjena njena rečna struga. Tako je bila še v 19. stoletju reka Sava na območju Ljubljanske kotline precej bolj široka, prosto tekoča in prepletena. Danes je njena rečna struga zožena v eno korito, zaradi česar je njen tok hitrejši. S temi posegi se je spremenil tudi rečni sistem. Najbolj očiten poseg človekovega delovanja je gotovo spreminjanje rabe tal, ki v večini primerov zajema preoblikovanje vegetacijskega pokrova. S tem spremenimo časovno in količinsko dinamiko stekanja vode v njeno porečje. Vegetacijski pokrovi močno vplivajo na regulacijo vodnih ekstremov, ki jih zaznavamo kot poplave ali kot suše.

Slišali smo že, da ima Sava hudourniški značaj, zaradi katerega se poplave pojavijo hitro. V nekaj urah lahko voda naraste in kmalu zatem spet upade. Drugače pa se na poplave odziva reka Ljubljanica, desni pritok reke Save, ki teče čez Ljubljansko barje. Kraške karakteristike tej reki omogočajo, da velike količine vode zadržuje znotraj svojega sistema, in zato tudi ob močnih nalivih kraške reke ne poplavijo tako hitro kot hudourniške. Reka Ljubljanica deluje kot neke vrste naraven protipoplavni sistem, ki uravnava vodni režim na jugu Ljubljanskega polja.

Čeprav so v preteklosti stremeli k preprečevanju poplavnosti reke, se je izkazalo, da s še tako velikimi gradbenimi projekti, kot so pregrade in nasipi, rek ne moremo ukrotiti. Zakaj in na kakšen način pristopamo k sodobnemu urejanju tekočih voda, nam razloži Simon Rusjan s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo.

Izjava

Reke v času poplavljanja lahko korenito spremenijo obliko svoje naravne rečne struge. A tovrstne spremembe lahko povzročijo tudi suše – ko so nivoji podzemne vode recimo tako nizki, da pride do zdrsov na bregovih. Profesor Brenčič kljub temu poudarja: prepoznavanje suše ni tako preprosto, kot je prepoznavanje poplav.

Izjava

Ljudje z rekami živimo, in kot smo danes že večkrat omenili, se naše poseganje v njihovo delovanje kaže v spremembah v hidrološkem sistemu. Samo poglejmo Savo, ki je bila včasih plovna do Fužin. V tistih časih so, da bi lahko po njej splavili čim več tovora, rečno strugo ravnali in minirali. Poseben vpliv na vodni krog, čigar bistven del so reke, imajo tudi urbana območja. Poleg tega prav tako obstajajo drugi vplivi, ki jim morda na prvi pogled sploh ne bi pripisali takega pomena.

Izjava

Človekov vpliv na vode lahko v splošnem razdelimo v tri kategorije. Eno smo sedaj že podrobno predelali, to je količinsko stanje vode v reki. Poleg tega poznamo še vpliva na ekološko stanje in kemijsko stanje vode. Vsa tri stanja regulira že omenjena Okvirna direktiva EU o vodah, ki med drugim določa, kako mora država članica spremljati ta stanja voda. Na vzorčnih mestih, kjer spremljajo kemijsko stanje reke Save, ugotavljajo, da je antropogenih vplivov veliko. V podzemni vodi se odražajo predvsem vplivi ploskovnih onesnaženj, kot sta kmetijstvo ali industrija. Kot posledica kmetovanja se v podzemno vodo spuščajo nitrati, včasih pa smo imeli v Sloveniji težave tudi s pesticidom atrazinom, ki ga ponekod v podzemni vodi zaznavamo še danes. Kljub temu bi podzemne vode v Sloveniji težko opredelili kot onesnažene.

Pred nadaljevanjem pa glasbeni premor.

Vmesni komad: Hayelala-Jungle Mumble (live session)

Še zadnjič pozdravljeni v današnji Frequenzi della scienza, tokrat govorimo o reki Savi. Pregledali smo že površinske vodotoke, podzemne vode in človekove vplive na Savo. Zdaj pa še nekaj o tekočih projektih.

Kljub stalnemu monitoringu z vsakim dnem v industriji proizvajamo nove snovi, ki lahko predstavljajo potencialne onesnaževalce in jih v analizah kemijskega stanja zlahka spregledajo. Obnašanja teh snovi umetnega izvora ne poznamo dovolj dobro in lahko zato predstavljajo potencialno grožnjo tako ekosistemom kot ljudem. Taka so na primer zdravila, kozmetični izdelki ali čistila. Slovenski hidrogeologi so se zato vključili v Interregov projekt centralnoevropske iniciative, imenovan boDEREC. Namen projekta je upravljanje s temi novodobnimi onesnažili in odzivanje na z njimi povezane probleme. Vzroka za pojavljanje teh onesnaževalcev sta večanje porabe umetnih spojin, hkrati pa tudi razvoj analitskih tehnik, ki omogočajo detekcijo minimalnih količin snovi v vodi. Profesor Brenčič je vodja slovenske ekipe, ki sodeluje pri projektu. Enkrat mesečno vzorčijo tako podzemne kot tudi površinske vode, natančneje Savo in njen desni pritok, Ljubljanico.

Izjava

Vseeno pa ponovno poudarjamo: reka Sava je pod nadzorom in je v dobrem stanju! Pri nas hranimo ene najdaljših zveznih zapisov o stanju reke Save – nekateri so stari celo več kot sto osemdeset let – in zato tudi lažje ocenjujemo, kako se je reka spreminjala skozi čas. Kot povsod pa tudi pri nas obstaja prostor za izboljšave. Doktor Rusjana smo povprašali, kako v prihodnosti nadaljevati sobivanje z našo najdaljšo reko.

Izjava

S tem tudi zaključujemo današnjo oddajo. Za vse bolj biološko orientirane poslušalce in poslušalke pa dobra novica: to je bila le prva od dveh oddaj o reki Savi, ki jih pripravljamo. Drugi del bo posvečen biološkim in ekološkim temam, zato se zvesto priklopite tudi na naslednjo Frequenzo della scienza, posvečeno naši najdaljši reki.

Po Savi je veslal Sebastjan, skozi pore aluviálnih ravnic mu je sledila Lea.