Gospa Vesna, vaš komentar je zgolj vaša interpretacija napisanega na omenjeni spletni strani, ki pa je največkrat daleč od resnice. Da komentiram samo eno vašo trditev, ki pa je , mimogrede, splošno prepričanje v javnosti. Resnično trdovratno prepričanje. Že stotič se ponavljam: staršem, ki šolamo na domu ne gre za neko udobje in da bi svoje otroke želeli ubraniti pred frustracijami in tegobami, ki jih prinaša življenje in delovanje v družbi, katerih pa, roko na srce, ni malo. Osebno se tistim, ki si tega pač želijo, čisto nič ne čudim, kajti situacija družbenega življenja se na vseh področjih v hitrem tempu slabša. Pa nisem edina, ki to opaža, z mano se strinjajo mnogi ljudje z najrazličnejšimi titualmi dr., prof., mag, dipl.ing. in bogsigavedi kaj še. Torej, eden izmed razlogov za šolanje na domu (tu govorim o naši družini) temelji na vedenju, da bo otrokov razvoj potekal kar se da optimalno, če ga izpostavimo določenim dražljajem, informacijam in izkušnjam, torej tudi FRUSTRACIJAM (da ne bo pomote), ob času, ko je otrok nanje pripravljen. Tu pa sistem (skupaj s straši) zgreši že čisto na začetku otrokovega življenja, ko ga pri 1 letu starosti vtakne v institucijo, to je vrtec. Najbrž veste, da je to prvo obdobje otrokovega življenja (prva 3 leta) najbolj ključnega pomena za zdravo samopodobo in zdravo funkcioniranje kasneje v življenju. Tega si nismo izmislili starši, ki šolamo otroke na domu in imamo kritičen pogled na dandanašnjo socializacijo, temveč je to splošno znanje s področja psihologije. V prvih treh letih življenja otrok izgrajuje čustveno vez v prvi vrsti z mamo (upam, da temu ne ugovarjate), nato pa z očetom, sorojenci in drugimi družinskimi člani. Tekom razvoja se ta krog ljudi, s katerimi otrok spleta vezi, širi; vsi pa vemo, da smo si ljudje različni- od tod individualizem v pravem pomenu besede in ne individualizem, kot ga razume večina, torej 'skrb zgolj za lastno rit'- torej je tudi tempo razvoja posameznega otroka različen. Če zgrešimo na samem začetku, potem o kasnejši zdravi socializaciji niti ne moremo govoriti. Vem, za šolnike in druge (uradne) strokovnjake (kako paradoksalno), so to prav bogokletne besede. Pa kaj, tako pač je. In, če je stokovnjakom in sistemu všeč ali ne, postajamo starši vedno bolj izobraženi (pa ne po šolski poti) na različnih področjih (v tem primeru na področju vzgoje in izobraževanja) in s tem tudi enakovredni sogovorniki omenjenim strokovnjakom. Tudi znanost in njene doktrine, ki jih lansira oz. jih je lansirala v družbo, so podvržene času in marsikatera je torej zstarela, močno zastarela.
Še to. Da, prav akademska odličnost je eden izmed močnih plati šolanja na domu. In da, prav zaradi tega osovraženega individualizma ali pravilno rečeno, zaradi individualnega ali subjektivnega (to besedo je lažje prebaviti) pristopa do poučevanja posameznega otroka. Družba ima pravico zahtevati, da se posameznik podredi njenim pravilom, normam in vrednotam samo toliko časa, dokler so te konstruktivne in vodijo v kar se da (relativno) harmonično življenje posameznikov znotraj nje. Več kot očitno pa je, da današnja družba, na vsej črti, ne ustreza tej zahtevi. Torej imajo posamezniki pravico do 'deviantnega' obnašanja ali drugače rečeno, do upora. Nekateri bodo prinesli stvari, ideje, delovanje, ki bo pripomoglo k temu, da družba kot celota naredi korak naprej, nekateri pač ne. Tako je v svetu belega in črnega, slabega in dobrega, da se izrazim nekoliko moralistično. Ne pozabite, nov impulz nadalnjemu razvoju celotne družbe so vedno dajali posamezniki.
Še eno vprašanje za vas. S stališča koga pa naj bi začenjali spremembe kot pa s stališča otroka? Otroci so tisti, ki bodo ustvarjali in soustvarjali družbo in življenje v prihodnosti?
Strinjam se, da je v današnji družbi čisto preveč slabega individualizma, ki se mu reče tudi egoizem, vendar se moramo vprašati, kdo pa ga je sproducial? Glede na to, da je velika večina posameznikov, ki gradijo današnjo egoistično družbo hodila v šole, se mi zdi kritiziranje drugačnih poti, ki hočejo glede tega kaj narediti, prav smešno in zelo neumestno.
Poleg tega, je g. Vesna prebirala omenjeno spletno stran že z vnaprej določeno idejo, brez kančka odprtosti, in jih nato interpretirala na način, da potrjuje njeno tezo. Samo na podlagi informacij, ki jih je prebrala na spletni strani, je starše okarakterizirala kot posameznike, ki vzgajajo svoje otroke prav v te egoiste s katerimi se danes soočamo v družbi. G. Vesna bi se morala za konstruktiven komentar vsaj malo globlje poglobiti v tematiko šolanja na domu, in glede na to kar sem slišala, mislim da je bila internetna stran edini vir, ki ga je uporabila. Kar je za nek, vsaj približno resen komentar, skrajno neprofesionalno. Šolanje na domu je obsežna tema in zahteva pač nekaj časa. Še več. Ta isti egoizem, ki ga g. Vesna zaznava in kritizira v današnji družbi, prav sama izvaja s takšnimi površnimi komentarji. Nekaj preberemo na internetu, malo dodamo svoje ideje, uporabimo nekaj strokovnih izrazov in damo ven kot komentar o nečemu, o kateremu pravzaprav zelo malo ali nič ne vemo. Brez truda, brez razumevanja o stvari, brez odprtosti duha. Vidite, to dela družbo nestrpno in egoistično.
V kolikor bi imela svoje mišljenje vsaj malo odprto, bi lahko videla, da so prav ti starši tisti, ki hočejo vzgojiti svoje otroke v odgovorne, spoštljive in neodvisne posameznike, ki kot taki lahko kar se da največ doprinesejo k vsesplošnem dobrem. In ker ne vidijo, da bi bile šole to sposobne narediti, so se pač odločili za drugačno pot. Je to tako težko sprejeti?
Prikaži Komentarje
Komentarji
Gospa Vesna, vaš komentar je zgolj vaša interpretacija napisanega na omenjeni spletni strani, ki pa je največkrat daleč od resnice. Da komentiram samo eno vašo trditev, ki pa je , mimogrede, splošno prepričanje v javnosti. Resnično trdovratno prepričanje. Že stotič se ponavljam: staršem, ki šolamo na domu ne gre za neko udobje in da bi svoje otroke želeli ubraniti pred frustracijami in tegobami, ki jih prinaša življenje in delovanje v družbi, katerih pa, roko na srce, ni malo. Osebno se tistim, ki si tega pač želijo, čisto nič ne čudim, kajti situacija družbenega življenja se na vseh področjih v hitrem tempu slabša. Pa nisem edina, ki to opaža, z mano se strinjajo mnogi ljudje z najrazličnejšimi titualmi dr., prof., mag, dipl.ing. in bogsigavedi kaj še. Torej, eden izmed razlogov za šolanje na domu (tu govorim o naši družini) temelji na vedenju, da bo otrokov razvoj potekal kar se da optimalno, če ga izpostavimo določenim dražljajem, informacijam in izkušnjam, torej tudi FRUSTRACIJAM (da ne bo pomote), ob času, ko je otrok nanje pripravljen. Tu pa sistem (skupaj s straši) zgreši že čisto na začetku otrokovega življenja, ko ga pri 1 letu starosti vtakne v institucijo, to je vrtec. Najbrž veste, da je to prvo obdobje otrokovega življenja (prva 3 leta) najbolj ključnega pomena za zdravo samopodobo in zdravo funkcioniranje kasneje v življenju. Tega si nismo izmislili starši, ki šolamo otroke na domu in imamo kritičen pogled na dandanašnjo socializacijo, temveč je to splošno znanje s področja psihologije. V prvih treh letih življenja otrok izgrajuje čustveno vez v prvi vrsti z mamo (upam, da temu ne ugovarjate), nato pa z očetom, sorojenci in drugimi družinskimi člani. Tekom razvoja se ta krog ljudi, s katerimi otrok spleta vezi, širi; vsi pa vemo, da smo si ljudje različni- od tod individualizem v pravem pomenu besede in ne individualizem, kot ga razume večina, torej 'skrb zgolj za lastno rit'- torej je tudi tempo razvoja posameznega otroka različen. Če zgrešimo na samem začetku, potem o kasnejši zdravi socializaciji niti ne moremo govoriti. Vem, za šolnike in druge (uradne) strokovnjake (kako paradoksalno), so to prav bogokletne besede. Pa kaj, tako pač je. In, če je stokovnjakom in sistemu všeč ali ne, postajamo starši vedno bolj izobraženi (pa ne po šolski poti) na različnih področjih (v tem primeru na področju vzgoje in izobraževanja) in s tem tudi enakovredni sogovorniki omenjenim strokovnjakom. Tudi znanost in njene doktrine, ki jih lansira oz. jih je lansirala v družbo, so podvržene času in marsikatera je torej zstarela, močno zastarela.
Še to. Da, prav akademska odličnost je eden izmed močnih plati šolanja na domu. In da, prav zaradi tega osovraženega individualizma ali pravilno rečeno, zaradi individualnega ali subjektivnega (to besedo je lažje prebaviti) pristopa do poučevanja posameznega otroka. Družba ima pravico zahtevati, da se posameznik podredi njenim pravilom, normam in vrednotam samo toliko časa, dokler so te konstruktivne in vodijo v kar se da (relativno) harmonično življenje posameznikov znotraj nje. Več kot očitno pa je, da današnja družba, na vsej črti, ne ustreza tej zahtevi. Torej imajo posamezniki pravico do 'deviantnega' obnašanja ali drugače rečeno, do upora. Nekateri bodo prinesli stvari, ideje, delovanje, ki bo pripomoglo k temu, da družba kot celota naredi korak naprej, nekateri pač ne. Tako je v svetu belega in črnega, slabega in dobrega, da se izrazim nekoliko moralistično. Ne pozabite, nov impulz nadalnjemu razvoju celotne družbe so vedno dajali posamezniki.
Še eno vprašanje za vas. S stališča koga pa naj bi začenjali spremembe kot pa s stališča otroka? Otroci so tisti, ki bodo ustvarjali in soustvarjali družbo in življenje v prihodnosti?
Strinjam se, da je v današnji družbi čisto preveč slabega individualizma, ki se mu reče tudi egoizem, vendar se moramo vprašati, kdo pa ga je sproducial? Glede na to, da je velika večina posameznikov, ki gradijo današnjo egoistično družbo hodila v šole, se mi zdi kritiziranje drugačnih poti, ki hočejo glede tega kaj narediti, prav smešno in zelo neumestno.
Poleg tega, je g. Vesna prebirala omenjeno spletno stran že z vnaprej določeno idejo, brez kančka odprtosti, in jih nato interpretirala na način, da potrjuje njeno tezo. Samo na podlagi informacij, ki jih je prebrala na spletni strani, je starše okarakterizirala kot posameznike, ki vzgajajo svoje otroke prav v te egoiste s katerimi se danes soočamo v družbi. G. Vesna bi se morala za konstruktiven komentar vsaj malo globlje poglobiti v tematiko šolanja na domu, in glede na to kar sem slišala, mislim da je bila internetna stran edini vir, ki ga je uporabila. Kar je za nek, vsaj približno resen komentar, skrajno neprofesionalno. Šolanje na domu je obsežna tema in zahteva pač nekaj časa. Še več. Ta isti egoizem, ki ga g. Vesna zaznava in kritizira v današnji družbi, prav sama izvaja s takšnimi površnimi komentarji. Nekaj preberemo na internetu, malo dodamo svoje ideje, uporabimo nekaj strokovnih izrazov in damo ven kot komentar o nečemu, o kateremu pravzaprav zelo malo ali nič ne vemo. Brez truda, brez razumevanja o stvari, brez odprtosti duha. Vidite, to dela družbo nestrpno in egoistično.
V kolikor bi imela svoje mišljenje vsaj malo odprto, bi lahko videla, da so prav ti starši tisti, ki hočejo vzgojiti svoje otroke v odgovorne, spoštljive in neodvisne posameznike, ki kot taki lahko kar se da največ doprinesejo k vsesplošnem dobrem. In ker ne vidijo, da bi bile šole to sposobne narediti, so se pač odločili za drugačno pot. Je to tako težko sprejeti?
Podpišem se pod oba zgornja komentarja. Sama razmišljam enako, vendar ne bi znala tako dobro napisati. Hvala obema!
Komentiraj