Kdo je komunist?

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.

* * *

Vlado Sruk: Komunistovo dejanje in misel

Predgovor

To besedilo naj bi mlade tovariše, ki vstopajo v vrste ZK, seznanilo z nekaterimi idejami, stališči in obnašanji, ki sodijo k jedru dejavne in nazorske usmeritve komuistov. Bilo naj bi nekakšno uvodno razmišljanje za študijsko področje, ki obsega vsebino pomembnih programskih in organizacijsko političnih dokumentov (Marx-Engels, Komunistični manifest, Program ZKJ, Statut ZKJ in Statut ZKS). Vsak član ZK se mora seveda dodobra seznaniti s celotnim besedilom teh dokumentov.

Glavni podmeni te razprave: komunist naj bi bil samostojen, nedogmatičen graditelj lastnega svetovnega in družbenega nazora, katerega izvorna zgodovinska inspiracija je Marxova misel. Komunist naj bi bil osebno do kraja odgovoren za vso svojo dejavnost ali nedejavnost.

Družbenoekonomski vidiki problematike so v tem spisu najbrž premalo poudarjeni. Po eni strani pisec ni poznavalec gospodarskih vprašanj, po drugi pa je literature o družbeno-ekonomskih vidikih politike in delovanja ZK dovolj.

Tovarišema Francu Šetincu in Aleksandru Kutošu se zahvaljujem za vrsto nasvetov, ki so nedvomno izboljšali besedilo.

November, 1980 Vlado Sruk

Politična šola CK ZKS Ljubljana, ČZDO Komunist – TOZD Komunist, 1981

* * *

1. KDO JE KOMUNIST

Vprašanje »Kdo je komunist?« se nam najprej niti ne zdi težko. Kot da bi se sam od sebe vsiljeval odgovor: »Komunisti so vendar pripadniki organizacij, ki se razglašajo za komunistične.«

Takšnih organizacij je dandanes na svetu okoli sto – od ogromne KP Kitajske z njenimi 28 milijoni članov, do Komunističnih partij San Marina ali Irske, ki jih imata po tristo. Komunistične in njim sorodne partije se bistveno razlikujejo tudi po številnih temeljnih, načelnih stališčih; med nekaterimi je občasno prihajalo in prihaja do napetosti ali celo do sporov. Nekaj deset partij priznava za središče komunističnega gibanja KP SZ; nekatere se bolj vežejo na KP Kitajske; nekaj, med njimi tudi naša ZK, so samostojne in neodvisne. V omenjenih organizaicjah naj bi bilo danes nad 60 milijonov članov. Morda je pomemben še podatek, da je v deželah, v katerih so na oblasti partije, ki se razglašajo za komunistične, približno milijarda in pol prebivalstva (jasno je, da odpade daleč največji delež tega na oba velikana, na LR Kitajsko in ZSSR).

Težko je odovoriti na vprašanje, kdo je komunist. Kako najti skupni imenovalec za avstrijskega komunista in komunističnega Rdečega Kmera, za člana italijanske partije in sudanskega komunista, za pripadnika vladajoče partije NDR in latinsko-ameriškega komunistične gverilca? Nekdo bi morda rekel, da druži vse te komuniste Marxova ideja ... Toda že člani iste partije lahko zelo različno razumejo Marxove nauke, medtem ko so uradna pojmovanja marksizma (kjer jih pač imajo) običajno prirejena trenutnim razmeram njihovega delovanja: ponekod se bojujejo, da bi omajali buržoazno oblast, drugod spet, da bi se obdržali na oblasti; ponekod sta njihovo delovanje in nazor v znamenju moči in samostojnosti, drugod spet vse govori o slabotni, odvisni skupinici ... V nekaterih partijah imajo zasnovan marksizem izrazito dogmatično ... Kakorkoli že, videti je, da bi težko proglasili Marxovo misel za skupni imenovalec komunističnega gibanja, razen seveda če menimo, da je dovolj že sklicevanje na Marxa.

Kdo drugi bi spet dejal, da druži vse komuniste revolucionarna dejavnost, katere cilj je zrušiti kapitalizem in uresničiti svobodno samoupravno asociacijo proizvajalcev ... Toda obstajajo partije, ki ne kažejo nobenega posebnega interesa za zrušitev kapitalizma v svojih deželah in se zadovoljujejo z vlogo čakajoče agenture ali malopomembne sekte nekje na obrobju družbe ... Obstajajo partije, ki po zrušitvi kapitalističnega sistema ne morejo in ne znajo kreniti naprej, k višjim oblikam demokracije, svobode, človečnosti; obtiče kar v izhodiščnem etatizmu, ki polagoma popolnoma okosteni, ali pa nekatere kali nove socialistične družbenosti počasi zaduši bujna rast plevela tehnobirokratizma.

Res bi težko našli zadovoljivo skupno opredelitev za komuniste. Zato je najbolje razmisliti o tem kar z vidika naših razmer. Ne da bi se spuščali v kaka podrobnejša in obsežnejša razčlenjevanja in razlage, bi na vprašanje o tem, kdo je komunist, odgovorili:

- Komunist je zavesten borec za osvoboditev dela in delavca; izvorno-zgodovinsko ga lahko opredelimo kot pripadnika avantgarde proletariata, katere cilj je skozi proces socialistične revolucije ustvariti svobodno samoupravno asociacijo neposrednih proizvajalcev.

- Komunist si prizadeva kar najgloblje spoznati nauke Marxa, Engelsa in Lenina ter jih ustrezno uporabiti v sedanjih razmerah. Izvirni marksizem je zanj izvorna inspiracija, on pa mora najti odgvoroe na številna nova vprašanja. Še posebej je važno, da se komunist kritično sooči s sodobno meščansko družbeno in filozofsko mislijo; rezultat tega soočenja utegne biti marsikatero pomembno spoznanje.

- Komunist je neogibno humanist. Uveljavljanje konkretne človečnosti, še posebej človekove svobode in ustvarjalnosti, je jedro komunistove praktično-teoretične pozicije. Seveda mora komunist zahtevni jezik svojega svetovnega in družbenega nazora sproti, vsakodnevno, prevajati v jezik politične, poklicne, strokovne in druge produktivne dejavnosti.

Bržčas moramo vsi, novi in stari člani, slediti tistim vzornikom v komunističnem gibanju, ki sami s seboj, s svojim delom in mislijo, niso in niso hoteli biti zadovoljni. Pripadnik avantgarde, predhodnice ne more biti kdorkoli.

Včasih tudi pozabljamo na osebnostne lastnosti ljudi. Slab komunist je tisti, ki je avtoritarna, agresivna, destruktivna osebnost. Glavne družbeno-značajske poteze komunista morajo biti vsestranska produktivnost, ustvarjalnost, odnos simpatije do samega sebe in do soljudi, strpnost do drugače mislečih, sposobnost za odprt pogovor z vsemi ljudmi dobre volje, pogum, da se ne podredi morbitnemu avtoritarnemu, tako ali drugače nehumanemu diktatu ... To so značilnosti t. i. revolucionarne oziroma demokratične družbeno-značajske strukture. Revolucija je proces osvobajanja, humaniziranja, dezalienacije – zato je lahko njen nosilec predvsem človek, ki ji družbeno-značajsko ustreza.

Takšen antiavtoritaren, human in revolucionaren značaj ustreza tudi temeljnim odnosom socialističnega samoupravljanja.

LITERATURA:

J. Stanič, Razpotja komunizma, CZ, 1980, str. 12–18

V. Sruk, Frommova humanistična vizija, DE, 1978, str. 225–237