Znanost nasproti ljudskemu znanju

strinjam se s predhodnim komentarjem. zdi se kot, da je avtorica v določene izsledke aktualne znanosti položila panogi povsem neprimerno interpretacijo, kakršne sam, ob nekaterih publikacijah aktualnih avtorjev, ki sem se jih poslužil kot starš, abolutno nisem zasledil... celo bolj nenavadno pa se zdi, da je pravzaprav izjemno očitna interpretacija, ki danes po mojem mnenju nikakor ni popolnoma marginalizirana, plod predvsem osebnega normativnega prepričanja v kombinaciji z vsaj pristransko strokovno podstatjo, katerih mesto je v strokovnem komentarju te vrste zelo legitimno ali celo nujno prevpraševati...

sicer pa je oddaja "pod katedrom" super duper in jo rad poslušam, tudi zavoljo vsaj delne transparentnosti in pluralnosti izraženih mnenj...

Zdravo, hvala za komentarje. Torej, morda je takšna primerjava res preveč ekstremna in izven konteksta. Želela sem preizprašati pozicije moči, vlogo 'zahodnih' družb in določenih slojev in srenj znotraj njih, ki rišejo smernice in se postavljajo na mesto vsevednih. Po drugi strani izhajam iz lastne izkušnje matere treh otrok in opazovanja okolja, v katerem se gibljem (to je pomemben poudarek, ker je jasno, da je to torej le en vidik naše družbe iz moje perspektive). Govorim torej predvsem iz vidika prakse ljudi – staršev - in ne toliko iz vidika stroke (pedagogov, vzgojiteljev itd.). Jasno je, da 'zahodne družbe' ne moremo vzeti kot homogene gmote. Odnos do otrok je različen tudi glede na družbene sloje, potem je tu tudi osebni faktor. Vsaj kot sama opazujem iz prakse, pa je to lahko tudi problematično, ker ni več družbenega konsenza o ničemer. Če vzamemo primer permisivne vzgoje: včasih je bila ok, zdaj ni več, oziroma tudi danes nekateri menijo da je ok, drugi ne. Če se vrnemo k praksam malih ljudi - starši so danes tisti, ki sploh več ne vedo, kaj je otrok, kakšne sposobnosti ima glede na določeno starost, kaj od njega pričakovati in zahtevati. Lahko bereš priročnike. Hitro podležeš potrošništvu, ki sprevrača strokovna spoznanja po svoje in te sili v to, da moraš otroku že v nosečnosti brati pravljice, pri 3 mesecih ga dati na angleščino, čim več vsega, ker drugače ne bo iz njega nič (seveda v mejah normale je vse lahko pozitivno – toda kje so danes meje normale?). Kot pravi prvi komentar, otrok se do tretjega leta itak ogromno nauči. Toda danes ni več dovolj, da je obdan z ljudmi in se uči s tem, ko jih opazuje, temveč mu moramo že na posteljico navesiti vso mogočo šaro, ki oddaja zvoke in se vrti.
Tudi pri nas ima veliko ljudi zdravo kmečko pamet, po drugi strani pa je mnogi nimajo. Po mojem mnenju lahko kmečko pamet (zdrav razum, intuicijo ali kakorkoli že to razumemo) razviješ samo, če imaš kaj opazovati in če imaš izkušnje iz neposredne realnosti (torej, če v primeru starševstva od malega živiš obdan z drugimi in lahko opazuješ, kako odrasli ravnajo z otroki in kako otroci rastejo, če pa postaneš mama in je to prvi novorojenček v tvojem življenju, ki ga vidiš, pa nimaš od kje vzeti kmečke pameti. Tudi materinski čut ni nekaj naravnega). Mislim, da je to glavna razlika med 'zahodno družbo' in družbami, ki sem jih dala kot primerjavo. Ponovno, seveda tudi pri nas marsikdo ima takšno izkušnjo, vse več ljudi pa je nima.
Seveda pa tudi družb po svetu ne moremo jemati tako homogeno. Obstajajo raziskave, vendar ne vemo, kakšne so bile prakse teh družb do otrok pred toliko in toliko leti. Ne moremo predpostavljati, da Maji pa živijo vedno enako že od pamtiveka. In da vsi živijo enako. Jasno, da je to žaljivo. Je pa določeno znanje, ki ga kontinuirano prenašajo skozi generacije in imajo glede njega družbeni konsenz (kar se navezuje na zgoraj povedano o kmečki pameti). Mi je pa vsekakor zanimiv fenomen to, kar se tiče učenja z opazovanjem. Kot pravi prvi komentar, se ve, da je to značilno za male otroke. V številnih družbah pa je to najbolj zaželjena oblika učenja celo življenje (o tem pišeta tudi kulturni psihologinji Suzanne Gaskins in Ruth Paradise, tudi v prvem komentarju govorim o tem). Če se vrnemo k Majem na primer – tudi če se kot odrasel želiš naučiti tkanja, boš samo sedel zraven in opazoval in gledal. Nič ne boš spraševal. Nihče ti ne bo nič razlagal. Niti ne boš poskusil. Gledal boš tako dolgo, dokler ne boš sedel za statve in boš znal tkati. Je kdo med nami, ki bi se bil na tak način sposoben naučiti tkanja zapletenih vzorcev?
Seveda pa so komentarji le plod mojega razmišljanja. Jasno, da je le to lahko tudi zmotno :O)