Ukinimo zdravorazumske poglede na univerzo
Spletni literarni portal Airbeletrina je pred nekaj dnevi, natančneje v sredo, objavil članek z »udarnim« naslovom Ukinimo aktualno obliko univerzitetnega študija!, ki je pritegnil mojo pozornost. Prvič zato, ker Airbeletrina v zadnjem času še zdaleč ne posveča svojega internetnega prostora zgolj razpravam o literarni umetnosti, temveč se trudi posegati tudi v širše družbeno polje, in drugič zato, ker mi je bilo že po uvodnem odstavku jasno, da se bo stvar slabo končala. Vprašanje, ali ni že sama razprava o literarni umetnosti svojevrsten poseg v širše družbeno polje, bi rada prihranila za drugič. Tokratna razprava se osredotoča na vsebino članka, še posebej zato, ker ta izraža nekaj tako poenostavljenih sklepanj o izobraževanju in visokem šolstvu, da bi že v primeru, da bi šlo za obskurni blog kakšnega liberalca, komaj zamižala na eno oko.
Izvorni članek je dostopen na: http://www.airbeletrina.si/clanek/ukinimo-aktualno-obliko-univerzitetnega-studija
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Nikjer ne govorim o trgu in povpraševanju. V skupnosti obstajajo potrebe po psihološkem kadru, ki ne sodijo v kategorijo profitabilnosti. Govorim o tem, da bi država morala poskrbeti za tovrstne kvalitetne kadre, ne glede na trg - seveda pa tovrstnih potreb ni neskončno. Teorija vas je zavedla daleč stran od konkretnega v polje pavšalnosti.
Niti nikjer ne pišem, da bi se bilo potrebno učiti z interneta. Pravim pa, da je literatura tamkaj dostopna in da lahko dostopaš do zadev, četudi imajo zadnji izvod nekega dela na Kamčatki. Govorim o tem, da bi se moralo prenehati golo ponavljati stvari, ki si jih lahko preberemo in zastavljati zadeve na problemski način.
Da nekvalitetna predavanja sledijo iz dejstva preobremenjenosti kadra je delna resnica, ki ne odgovori na marsikatero vprašanje. Na cobiss-u lahko denimo vidimo, da se veliko predavateljev tudi petnajst let nazaj ni ukvarjalo z nič kaj zanimivimi temami in da tudi njihovo mentoriranje diplom ni prineslo nič drugega kot obdelovanje zmeraj istih tem. Druga stvar je v tem, da poznam iz prve roke kar nekaj tujih študijskih programov (psihologije), kjer so profesorji začuda še danes kar odlični pedagogi - še več, iz svojega raziskovalnega zanosa celo brez velikega jamranja pišejo kvazi znanstvene statistične članke, ki jih zahteva nabiranje akademskih točk. Menim, da gre v primeru akademikov v naši državi velikokrat za privilegirana mesta, ki bi se jih moralo pričeti regulirati. Nekaterim pedagogom ni mogoče omogočiti, da zopet postanejo pedagogi, ker slednje nikoli niso bili.
Ločitve praksa/teorija zame ni: mišljenje je zmeraj odprto konkretnemu, izhaja iz uganke slednjega, teorija pa je kolaž poskusov njegovega zajetja in različna teoretska orodja so pač zgolj to - orodja. Zagovarjanje zgolj teorije je intelektualni fetišizem. Niste se obregnili ob primere znanstvenih spoznanj, ki jih navajam. Ne bom se ponavljal in bom navedel nek drug primer. Donald Winnicott je v polje psihoanalize prinesel par najbolj dragocenih teoretskih orodij. A dejal je, da je sicer v metapsihologiji ničla - in da k njegovemu ustvarjanju prispeva predvsem zmožnost odprtega opazovanja pacientov, ki se ga je naučil kot pediater.
Dodal bi še, da je govor o psihologiji kot ideološkem aparatu pač preživet. Res je resničen, ampak zame je ideološka že sama delitev na 'psihologijo, sociologijo, filozofijo'. Pri svojem delu bom potreboval veliko bolj heterogena spoznanja, ki jih ne gre umestiti v posamičen kader. Zopet bi lahko brali tekst, v katerem predlagam, da bi iz tujine prenesli modele, v katerih psiholog obvlada tudi epistemologijo.
Dodal bi še, da vaš tekst, poln stavkov, s katerimi dokazujete, da niste brali prispevka na AirBeletrini - in s katerimi zvajate neznano na že absolutni deja vu -, jemljem kot simptom, za katerega je potrebno ponuditi interpretacijo. Upam, da boste čez nekaj desetletij samokritični kot Bourdieu, ki je nekaj podobnega, kar bi lahko veljalo za vaš prispevek, dejal sam zase:
"In odkrivam, da je interes, ki ga ima lahko človek, da objektivira univerzum, katerega del je, interes za absolutno, želja po dobičku, povezanem z umestitivijo na absolutni vidik, ki ga ni mogoče relativizirati. In prav to je hotel mislec, ki se je potegoval za misel, ki je utemeljena na sebi. Odkril sem, da človek postane sociolog, teoretik, zato da bi imel absolutno stališče, theoria; in da je ta kraljevska, božanska ambicija, vse dokler je ne opazimo, grozljivi vir zmote. Tako da se moramo, če naj se vsaj malo izognemo relativnemu, absolutno odpovedati želji po absolutni vednosti, odložiti krono filozofa kralja."
Znanost ni znanost, ker bi bila koristna. Pika.
Tukaj se bo morda razvila še zanimiva debata. Menim, da zgornji zagovor avtorja izvornega članka v svoji osnovi ("Nikjer ne govorim o trgu in povpraševanju") ne zdrži: . Mogoče ni govora dobesedno, ampak na tem stoji vsa argumentacija - recimo kar podnaslov "Preveč študentov. Premalo delovnih mest." Iz te ugotovitve potem izpelješ, da je potrebno zmanjšati število študentov na 40, glede na potrebe, zmožnosti naše države, glede na "koliko psihologov si lahko privoščimo"... Točno to se mi zdi, da je glavni point zgornje kritike - zakaj izhajati iz zmožnosti zaposlovanja, torej iz povpraševanja trga. Iz ugotovitve o nezaposljivosti psihologov bi lahko šel v čisto drugo smer - recimo v smer o tem, kako psihologe nadomeščajo tablete, psihiatri, raznorazni mazači in zdravilci, umobolnice, duhovniki, nevem kaj še, ne spoznam se na to,... Mogoče bi bilo torej treba spremenit družbo, način soočanja z duševnimi težavami, ... ne pa zmanjšat število psihologov. In to ni abstraktna zadeva, nasprotno precej praktična.
Res sicer je, da v tekstu obstaja še en drug moment: ni vse zvedeno na trg ampak imamo tudi nekakšne komisije strokovnjakov, ki bi določale koliko psihologov potrebujemo... Kdo bi bili ti strokovnjaki? Katere bi bile komisije, ki bi določale komisije? Po katerem scenariju ne bi bili to isti "strokovnjaki", ki sedaj prodajajo splošnosti in floskule na ppt-jih? Kako boš iz sistema, za katerega ugotavljaš da je nefunkcionalen, izcedil neke idealistične skupine popolnih strokovnjakov? In če bodo popolni, kakšno moč bodo oni imeli nad trgom, da bodo lahko določili koliko psihologov potrebujemo in da bodo te ugotovitve dejansko nekaj povzročile? Ali pa bodo spet določali potrebe glede na trg - ampak potem itak ne rabiš strokovnjakov? Ta rešitev s temi strokovnjaki je zame precej abstraktna recimo.
Nočem rečt, da se mi zdi tekst v celoti napačen, z večino empiričnih ponazoritev se povsem strinjam... kakor se mi zdi tudi nujna večja praktičnost in uporabnost študija. Po eni strani se mi zdi še večji problem nasprotno stališče, ki je precej pogosto in ga izraža tudi komentator nad mano - da znanost ne bi smela bit uporabna, koristna, aplikativna... Ne vem zakaj je potrebno vedno nasprotovat tržnim težnjam univerze z nekim ultra humanizmom in mistificiranjem znanja. Ni vse kar je uporabno in vsak zagovor aplikatibilnosti in konkretnosti že kar neoliberalen.
A torej obstaja neki "vmes", nekaj onkraj tržne logike pa vseeno uporabno, praktično, zabavno, a obenem tudi natančno, strokovno, poglobljeno...(to dvoje se ne bi smelo izključevat!) Odgovora seveda ne vem...
Morda naslov prvega odstavka res zavaja. A v tekstu zapišem, da mi gre za delo ne glede na ekonomsko situacijo. Problem je verjetno danes v tem, da si ne zmoremo zamišljati potreb države mimo potreb kapitala. Tudi mimo trga ne verjamem, da obstaja potreba po 130 psihologih letno. Ljudi, ki bi se znali soočati z denimo duševnimi težavami, bi se moralo izobraževati glede na pretekle izkušnje s frekvenco težav. Slednje je bila mišljena nit moje argumentacije skozi prvi in zadnji odstavek, problem vidim v tem, da je nisem ekspliciral. Če v tem kontekstu odgovorim še na drugo vprašanje. S timi strokovnjakov imam v mislih ljudi, ki poznajo tovrstne težave iz prve roke (sestavljali bi jih tako lahko vodje določenih oddelkov v različnih regijah). Kar je res precej abstraktna rešitev. Predvsem zato, ker se postavi vprašanja nadzora teh istih strokovnjakov. Lahko bi se vzpostavil notranji nadzor, tako da so timi heterogeni in jih sestavljajo ljudje z različnimi teoretskimi in praktičnimi orientacijami. Vaše načelno nezaupanje do tovrstnih strokovnjakov je problematično. Se strinjam, da je v mnogih ozirih utemeljeno. A na tem ne gre graditi stvari. Hkrati bi na tem mestu, tako kot na mnogih drugih, moralo priti do vključitve samih pacientov in svojcev. Pomoje je ta predlog trenutno precej izvedljiv, če se le zavedamo, da 'idealni strokovnjak' preprosto ne obstaja in da bi se kritična misel v istem trenutku, ko bi se sistem vzpostavil, morala nadaljevati. Družba je zame takšen neskončen proces, kjer po katastrofalni točki 1 ni absolutne točke 2, itak pa večinoma gre za etape 3, 4, 5,.. Če se dotaknem še na tem mestu tistega "vmes", o katerem govorite na koncu. Ali je Enota za psihoterapijo psihoz v LJ, kjer uporabljajo principe humanistike in fenomenologije, hkrati pa si tudi za raziskave vzamejo čas in jih opravijo na kvalitativen način, tržno usmerjen oddelek? Ne bi rekel. Primeri takšne "dobre prakse" torej že delujejo in našli bi se tudi kvalitetni strokovnjaki.
Problem vidim v tem, da se vsaj študij psihologije precej približuje tistemu katastrofalnemu začetnemu stanju. In je prav v današnji obliki "splošnega znanja" veliko bolj podrejen kapitalu in tržnim volkovom kot kadarkoli. Recimo primer iz tujine. Na VII. univerzi v Parizu obstaja univerzitetni klinični študij psihoanalize, kjer se posamezniki dejansko lahko usmerjajo v različne sfere, ki so hkrati že delovna mesta - kliniko odvisnosti, odraslih, otrok, dela,.. Ob koncu študija tako dobijo vsaj približno začetno formacijo v neki veščini, kar jim lahko omogoči zaposljivost, ki hkrati pomeni avtonomijo na neprofitnem delovnem mestu, zaradi katere ravno niso prepuščeni trgu.
In kaj se dogaja sedaj? Na njihova vrata trka striček kapital, njegova sporočila pa so sledeča. Ukinite usmerjeno izobraževanje iz psihoanalize. Uvedite splošno teoretično znanje iz vseh perspektiv. Uvedite splošnega diplomiranega psihologa. Rezultat, če to uspe, bo takšen kot ga poznamo pri nas. Ne gre za to, da kot diplomiran psiholog ne bom zaposljiv v tržnem smislu, kar je odvisno res od trga. Gre za to, da kot človek sploh ne bom imel nobene veščine, s katero bi lahko karkoli prispeval k skupnosti.
Posledica je, da mi preostane veliko tržnih možnosti. Predvsem to, da mi splošno znanje ne bo koristilo drugače kot tako, da bom lahko predaval o njem tistim, ki bodo plačali. To so danes predvsem menedžerji, pri katerih psihologi izvajamo delavnice in jim predavamo o ideoloških konceptih. Ali pa to, kakor funkcionira svež primer, ki ga poznam, da bodo magistrirani psihologi, ki ne najdejo zase dela, črpali državna sredstva ali pa ljudem težili, naj jim plačajo - za to, da jim obrazložijo, kako naj pridejo do dela in napišejo CV! Hkrati pa se resda pojavi možnost, da pričnem delati z določeno veščino, a pod enim pogojem. Zanjo moram plačati. Vpisati moram tečaj kakšne terapije ali tehnike, ki me bo v bolj profesionalnih vodah (recimo polju specializacije psihoterapije) stal tudi po več kot 15000€. Recimo da vzamem kredit in pričnem delati. Kaj bo moja prva reakcija? Če z mano delajo kot volkovi, bom tudi sam volk: pacientom bom zaračunaval po ceni mojega kredita in ne vrednosti prakse. Zelo visoko torej. Ali pa, če ne bom vzel kredita, bom odprl lasten s.p. in vodil šarlatanstvo. Kar ste omenjali vi. Šarlatanstvo danes ni samostojen problem, ki bi se ga moralo lotevati na način izolirane kritike. Je posledica tega, da država ne izobražuje za določeno veščino, temveč posameznika pripravlja na nenehno prilagodljivost trgu (pri čemer je za to odgovoren bolonjski sistem v veliki meri, ampak vsaj pri splošnem študiju psihologije vidimo daljšo zgodovino tega).
Ta "vmes" o katerem govorite, so po mojem mnenju veščine. Slednje ne pomenijo, da smo kot konji, omejeni v lastnem razmišljanju, ampak da znamo nekaj narediti s pomočjo različnih, morda tudi izključujočih se orodij, pri čemer na začetni točki ne vemo, kam nas bo to pripeljalo. Gre za to odprtost, o kateri sem govoril.
... s tekstom odgovarjam avtor članka na Beletrini.
P.S. Glede nekoristnosti znanosti prejšnjemu avtorju: zelo lahko je pisati enostavčne enostavnosti brez podpisa. Nanje ne bom odgovarjal.
Še nekaj bi dodal. Ko pomislim, kam ljudi, študente psihologije, vodi splošna orientiranost, izstopita dve smeri. Bodisi v nevroznanosti ali pa v organizacijsko psihologijo. To sta danes prevladujoči področji psihologije. Dejal bi, da ravno iz razloga, ker je ob pomanjkanju veščine potrebno sodelovati s trgom. Ker država ne želi več usposobljenih posameznikov, ki bi delovali za dobrobit človeka samega in ne za profit, se posamezniki usposabljajo pri tistemu, ki pač še želi sploh kaj početi: to so zastopniki profita. Denimo organizacijski psihologi kot tisti, ki prispevajo k rasti menedžerjev in nevroznanstveniki kot tisti, od katerih si ogromno obetajo zavarovalnice, da o farmacevtskih znanostih ne govorimo.
Aktivistični študenti, polno vas je besed, malo pa izmenjave. Aja, pozabil sem, gospodična Klara, da vas individualizirani pogledi ne zanimajo. Upam, da se tisti, ki so danes napovedali ustanovitev stranke, ne strinjajo preveč z vami.
Za prikaz tega, kako v državah, kjer še obstajajo kakšne veščine, slednje uspejo obdržati svoje sedlo tudi pod bičem kapitala.
Le Ministère de l’enseignement supérieur et de la recherche, après avoir engagé pendant plusieurs mois une vaste consultation, vient de publier au Journal Officiel la nomenclature des mentions du diplôme national de master.
Comme me l’avait assuré en novembre dernier M. Fontanille, directeur de cabinet de Mme la Ministre, le Ministère a bien préservé le master de Psychanalyse, en respectant la psychanalyse comme discipline autonome.
Ce dossier est donc enfin clos, avec cet heureux aboutissement.
Saint-Denis, le 11 février 2014
Gérard Miller
Problem je sicer v tem, da je študentov še vseeno preveč - ne vem za Saint-Denis, a vsaj na Diderotu in v Rennesu je tako.
Kot redni poslušalec RŠ in bralec njegove spletne strani terjam odziv avtorice. Upam, da ne bo počasi tudi ta institucija zapadla v kakšno smešno vzvišenost, ki naj se vzpostavlja z molkom. To je vse prepogosta praksa pri nas vobče, izpostavi pa se predvsem na spletnih straneh. Lahko je biti pogumen v drugovski družbi, pa je to res družba, ki bi si jo tudi delovno ljudstvo želelo. Mislim da ne.
V primeru, da ne bo odziva, IDS izgubi moj glas.
@TERJAM ODZIV: Solidarno!
Živjo,
avtorica prispevka (Klara) je komentirala članek, ki ga je avtor (Aljaž) objavil na Airbeletrini. Da je v zgornjih komentarjih dodatno pojasnil določene svoje misli je vsekakor več kot zaželjeno, vendar pa ne spremeni osnovnega objavljenega članka, ki je predmet tega prispevka in tudi ne spremeni sporočil, ki jih je avtorica takrat razbrala iz njegovega teksta. Kakšne misli ima o temi avtor je za dotičen prispevek nerelevatno, če te za bralca iz njegovega teksta niso razvidne.
Avtorica se je s tem prispevkom že odzvala na besedilo avtorja, on se je v kometarjih odločil odzvati na njen tekst. Če se bo želela avtorica še nadalje odzvati, se bo, če ne pač ne. Sodelovanje v komentarjih je pač poljubne narave. V primeru, da se ne bo, pa stežka verjamem, da je to pokazatelj vzvišenosti.
Komu in če podarite svoj glas, je pa prav gotovo vaša odločitev in najbrž na tem mestu ni pravilen vzvod, da nekoga spodbudite k odzivu.
Lp, Maja Oprešnik (urednica UR)
Ja, ja, razumem. Kje pa je pa odziv avtorice?
Si IDS res želi enega glasu manj? Hmm. Ne verjamem.
No, bom pa jaz zagrizel in pripravil teren za to knock knock šalo, ki bi jo Terjam odziv očitno zelo rad povedal:
"Kaj za vraga ma pa IDS s tem?"
Odlično!
Molčečečega.
Molčečega koga?
Molčečega sovedca.
https://i.chzbgr.com/maxW500/2527656704/h16288819/
Komentiraj