Oratorij po AGRFT-ju

Mnenje, kolumna ali komentar
17. 11. 2014 - 15.00

Da je domači institucionalni gledališki prostor nujno potreben prepiha, verjetno res ni nobena skrivnost. Medtem ko v le dobrih sto kilometrov oddaljeni prestolnici bratske republike za prihajajočo sezono pogumno napovedujejo čuda novosti, izgleda, kakor da pri nas čakamo le, kdaj bo Mali princ trenutno najvplivnejše slovenske gledališke dinastije prevzel ravnateljevanje Mladinskemu gledališču – kar bo bržkone the next big thing.

 

Del problema zagotovo leži tudi v odsotnosti resne kritike, ki je zaradi ravno takšnih omrežij in odvisnosti kritičark ter kritikov od teh skorajda onemogočena. A kot da to ni dovolj, se nekateri gledališki ustvarjalci poslužujejo še groženj, kot je, prav nič krščansko, v začetku tega meseca storil Sebastjan Horvat. Na ta incident se je domača kritiška in novinarska javnost odzvala izjemno enotno: vsi po vrsti so ostro obsodili Horvatovo pismo Zali Dobovšek, v katerem bolj kot na režiserja spominja na osnovnošolskega izterjevalca denarja za malico.

 

Čeprav bi lahko bil ta primer odličen povod za začetek resne razprave o stanju gledališke kritike v Sloveniji, je, razen nekaj prispevkov o takšnih in drugačnih pritiskih, razprava zaenkrat potihnila. Je pa takoj po incidentu kolegom piscem vrgel kost Boris Vezjak, ki je opozoril na dvojna merila. S tem na žalost ni imel v mislih poročanja o Sintalu, pri katerem so novinarji in uredniki pridno utihnili, temveč na incident Zlobec – Makarovič iz leta 2009, kjer so dejansko klofuto priletne dame postavili v kontekst pesniške svobode.

 

A med omenjenima dogodkoma obstaja več razlik, ki bi lahko bile povod za dvojna merila, s tem da najpomembnejša sploh ni bila omenjena. Dejstvo je namreč, da je Sebastjan Horvat ne le gledališki režiser, temveč tudi profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. In v primerjavi z ekscentrično pesnico ima pedagog gotovo manj licentie poetice.

 

Ravno ta Horvatova druga, spregledana funkcija, je ključna za ob začetku omenjeno zatohlost, saj ne le, da je režiser produkt te vzgoje, temveč jo kot profesor ohranja in prek grozilnih pisem afirmira. Na koncu vse skupaj izpade, kot da celoten sistem izobraževanja na Akademiji temelji na ustvarjanju nekakšne sekte in absolutne pripadnosti, kjer v delo kolega, vsaj javno, ne dvomiš, sploh če je le ta tvoj profesor. Če ste brali ostale kritike Igre o antikristu, se je verjetno kdo vprašal, zakaj je grožnjo prek maila prejela le Zala Dobovšek? Razlog za potencialni šamar očitno ni kritika sama, temveč kritika s strani doktorske študentke, ki ne čuti dovolj pripadnosti klanu. V luči tega ni nikakršno presenečenje, da se je tudi vstajniški dekan Miran Zupanič od incidenta ogradil v le 48 besed dolgi izjavi za javnost.

 

Glede na to, da že o predstavi ni varno pisati negativno, se na polje kritiziranja pedagoškega dela sploh ne bomo spuščali. Problem je tu seveda širši od Sebastjana Horvata in AGRFT-ja, a na akademiji ter v gledališkem prostoru ravno zaradi majhnosti pride bolj do izraza. Vsekakor pa bi veljalo razmisliti, v katero smer potekata vzgoja in izobraževanje na tako elitni inštituciji. Če že ne zaradi psihofizičnega stanja vseh vpletenih, pa vsaj zavoljo kvalitetnejše gledališke produkcije.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

se ne bi sramoval niti aleksander lucu. čuda novosti pa je seveda prav futuristični argument, mejbi jes, mejbi nou ....

Če je Horvatova funkcija profesorja na Akademiji ključna, ne razumem, zakaj nikogar ne zanima dejstvo, da je odličen profesor. Ne opravičujem njegovega ravnanja, ne prenašam pa takšnega nepoglobljenega, enoznačnega in površinskega etiketiranja ljudi.

Odlična refleksija. Nujno se je bilo lotiti akademske plati zgodbe o antikristovi klofuti. Odličen komentar že na prvi pogled šibke "teze o dvojnih merilih". Point, da pozicioniranje v umetniških, izobraževalnih, znanstvenih in drugih krogih izhaja iz absolutne pripadnosti instituciji je ključen. Delete elite!

Horvat ga je polomol, se opravičil, poleg tega pa je izjemen profesor. Kdo id vas moralistov ima toliko poguma, da se za svoja dejanja javno opraviči. Očitno so tisti, ki pišejo nezmotljivi. Bog in batina. Tisti, ki delajo v gledališču pa vredni vsega prezira. Mislim resno, bi se kar pridružil Horvatu; zakaj hodite v gledališče in pišete o njem, če ga ne marate. Potem pa producirate take zapise kot je ta. A vi resno verjamete to kar objavljate? Namreč, da je vse kar je povezano s Horvatom problematično. Mislim, da je čas, da se zamislite nad sabo ali pa si najdete pomoč. Da ne bo pomote, Horvat ga je polomol, vaše "brezmadežno" početje pa spominja na Zgodbo o ravnatelju in Slovenskih novicah.

Ne bi se strinjal, da je članek izrazito refleksiven. Glede na zapise o klanovstvu, bi prej rekel, da tudi sam spada v podoben klan, le da drugega ceha in medija. Za začetek : Če me spomin ne vara, Društvo gledaliških teatrologov in kritikov Slovenije ni naredilo nič, da bi kritiško poslanstvo dostojno umestilo v kulturni in medijski prostor. S tem mislim na odločnejšo in radikalnejšo samorefleksijo znotraj svojih vrst, kot tudi glasnejše zoperstavljanje hinavskemu izkoriščanju časopisnih hiš. Da je temu tako, je pokazal njihov nedavni apel časopisni hiši Delo, na katerega je ta tudi odgovorila. Nato se zgodba ni razvila niti v konkretno širšo stanovsko debato, kaj šele javno. Torej nič. Potem so tu še različni mediji, ki kritikam in ocenam podcenjujoče namenjajo malo prostora, da o plačilu piscev ne govorimo. In med te medije spada tudi Radio Študent. Zanimivo bi bilo slišati, koliko honorarja je za svojo kritiko prejela Zala Dobovšak. In koliko prostora ji je namenil RŠ! Povrh vsega, pa se mi zdi, da je nažiganje o prepihu institucionalne gledališke umetnosti že stara mantra, zato pozivam pisca Zupančiča, če lahko našteje tiste reference institucionalne gledališke umetnosti sosednje bratske države, ki se z našo ne more kosat niti v sanjah. Če že govorimo o prepihu, bi bilo potrebno prevetriti marsikaj. Tudi tiste stole, ki zunaj institucij niso pokazali nič zanimivega in pristnega. Pri tem pa seveda ne govorim samo o gledališču.

Saša, nedavni apel na Delo ni bil napisan s strani Društva gledaliških kritikov in teatrologov, ampak s strani štirih (samozaposlenih) gledaliških kritikov, ki so takrat še vsi delovali v kulturni redakciji Dela. Apel so takrat podprla vsa ključna gledališka društva/organizacije: ZDUS, Društvo gledaliških režiserjev, DGKTS, Asociacija, posamezni umetniški vodje, direktorji, komisije in številni nevladni zavodi (slednji so seveda v kritiški (ne)refleksiji v medijih nasrkali najbolj). Odgovorna urednica in uprava Dela sta svojo zavrnitev poslali tako podpisnikom kot podpornikom apela. V tej gesti smo bili namreč vsi vključujoči enakopravni in enakomiselni – vsem nam (ustvarjalcem in kritikom) je šlo za obstoj refleksije. S tem hočem povedati, da se odločujoči niso arogantno požvižgali samo na štiri podpisane kritike/kritičarke ali kritiko kot tako, ampak na celotno gledališko sceno in na vse, ki so apel odločno in formalno podprli. Nadaljnji upor, ki se ni zgodil, bi se moral zgoditi kolektivno, ne samo s strani Društva gledaliških kritikov in teatrologov. Umetniška stvaritev in kritika/refleksija sta zmeraj soodvisni, sicer na različen način, pa vendar. Če izničijo možnost poglobljene in dostojno plačane refleksije, je to problem tako kritikov kot ustvarjalcev. Zato je ta problem sistemski in se ga je potrebno lotiti sistemsko. "Zoperstavljanje" enega akterja še zdaleč ni dovolj.

Z današnje perspektive se še vedno zdi mnogim dokaj nepomembno, če se kritika ukine. Nič posebnega, je pač ni. Pa kaj. Občutek je seveda nevarno varljiv. Zato ker se nahajamo v sami situaciji in ker si lahko še vedno na lastne oči ogledamo aktualno produkcijo oziroma se o njej neformalno pogovarjamo z drugimi, v pomanjkanju ali ukinjanju refleksije pač ne vidimo velike težave. Če pa ukinitev refleksije in kritike prestavimo v časovno oddaljenost pet, deset ali več let, pa zazeva strahovita teoretska luknja. Gledališki zgodovinski arhiv se bo zvrnil na nivo dokumentov "fotografija, video in spremna beseda". Ne duha ne sluha pa ne bo o komunikaciji uprizoritvenih stvaritev z družbo in okoljem, v katerem so nastajale, o času in njegovi "mentaliteti". Ne bo sociološkega konteksta. Seveda pa tudi ne strokovne doslednosti, nobenih analitičnih povezav, preglednih tekstov, sistematičnega zaznavanja gledalčeve percepcije, primerjav določenih tokov in tendenc, ničesar o napredku ali nazadovanju ... Precej ponesrečen paradoks: o času trenutne zajetne gledališke (hiper)produkcije, bo napisano najmanj ali kar nič.

Zala, lahko se deloma strinjam, da gre za sistemski problem. Kot bi za vsako problematiko lahko trdili, da gre za sistemsko problematiko, kadar gre za skupni interes. Ampak jaz osebno bi prej rekel, da je to postala pretveza za čim širše prelaganje odgovornosti in krivde, pod preračunljivo taktiko, da smo krivi pač vsi, le zato, da bi možne konsekvence za posameznika izpadle manj boleče. Jaz osebno na tako svetobolje ne morem pristati in zato tudi v tvojem zapisu ne čutim nobenih krivdnih obvez.
Imamo Društvo gledaliških teatrologov in kritikov, katerega naloga je v prvi vrsti smiselno umeščanje kritiškega "metjeja" v gledališki "milje". Če to ne bi bilo potrebno, verjetno ne bi obstajalo. Ampak obstaja! In zaenkrat ni naredilo nič, pa čeprav bi moralo biti prvi akter v tej žalostni zgodbi, ne glede na ZDUS, Društvo režiserjev in raznih umetniških vodij, ki so podpisali pismo podpore in pri tem tudi ostali. To pomeni, da bi morali prenehati tudi v društvu? Zakaj? Mogoče pa v svojem zapisu nehote izrisuješ neko "resnico" o samem položaju društva, ki še vedno ni enakovredni partner ostalim gledališkim društvom in bo pred njim po vsej verjetnosti še dolga pot za dosego tega cilja. Vsak zakaj pa ima svoj zato. Vsekakor je jasno, da bo moralo društvo to pot prehoditi samo.
Sicer pa se je moj zapis dotikal predvsem misli, da se "zaspana" društva zbudijo le ob javnih zgodbah, če so le dobro senzacionalistično podmazane. Seveda pa pri tem različni udejstvovalci pristavijo svoj piskerček, čeprav nekateri izmed njih zelo pripomorejo k slabšanju stvari, da bi le vse ostalo tako kot je. Katastrofalno.
In v to kolesje se je ujela tudi kritiška srenja, kljub opevani, samoumevni, profesionalni, poglobljeni refleksiji.

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness