Znanost kot zabloda
Rupert Sheldrake je priznani znanstvenik, biolog in avtor različnih znantvenih člankov in knjig. Dutweiler Institute iz Zuircha ga je označil za enega vodilnih znanstvenih »think tankov« sodobnega časa. Njegovo področje raziskovanja je celična biologija, filozofija, zgodovina znanosti, biokemija, zavest in narava, narava in človek in še bi lahko naštevali. Njegove raziskave potekajo na podlagi empiričnega opazovanja narave in odnosa narave oziroma živali do človeka. S svojimi raziskavami dviga prah tako v znanosti, kot tudi v širši javnosti.
Na njegova dela sem naletel čisto po naključju. Iskal sem kakšno znanstveno raziskavo, ki bi mi pojasnila zaznavo pogledov. Na primer vsakemu se je zgodilo, da je nekoga gledal in drugi ga je pri tem opazil, zaznal – ali začutil. Ko stojiš na semaforju, v avtu, nekako zaznaš pogled voznika v drugem avtu; popolnoma avtomatično pogledaš direkno v oči, ki te gledajo. Rupert Sheldrake je v knjigi The Sense of Being Stared At, And Other Aspect of the Extended Mind (2003) postavil revolucionarno tezo, da naše zaznave delujejo na podlagi principa morfološke zaznave polja. Prvo vprašanje, ob zaznavi pogledov, ki bi si ga v znanstvenem raziskovanju postavili je, če je to res? In potem bi nadaljevali z opisi teorij, razlag avtorjev iz preteklosti in potem zaključili članek ali knjigo. Sheldrake pa ozpozori, da je tovrstno raziskovanje problematično, če ne že kar varljivo. Popolnoma empirično je, da se tovrstni dogodki-pojavi, ne glede na kako jih imenujemo, zgodijo. Ko pogledamo nekoga ima to svojevsrten efekt, da drugi zazna pogled in nam ga vrne direktno v smer naših oči. Ne nekam drugam, ampak pogled je točno povezan iz oči v oči.
Nadaljeval sem z drugo knjigo Dogs That Know When Their Owners are Coming Home, and Other Unexplained Powers of Animals (1999, 2011). Sheldrake je z ekipo raziskovalcev opazoval več lasntikov psov in mačkov, ter s kamerami in beležkami opazoval reakcije hišnih ljubljenčkov ob času ko lastniki pridejo domov. Sheldrake se je raziskave lotil metodično in empirično, brez možnosti kakršnih napak in metodičnih dvomov. Upošteval je vse možne variabilnosti. Lastniki domačih ljubljenčkov so menjavali čas prihoda, zamenjavali rutino, mešali delovne in nedelovne dni. Rezultati zbrani na statističen način so prikazali, da so se psi v več kot 90 odstotkih obnašali, kot da vedo kdaj lastnik pride domov. Da bi to preverjali so zamenjali osebe, ki so prihajale domov, menjavali avte in podobno. Ampak psi so v večini primerov zaznali samo lastnika, še predno bi ga videli pred seboj.
Podobne raziskave so biologi že opravili, vendar so večinoma zanikali možnost zavesti pri hišnih živalih. Sheldrake ugotovi, da je to zato, ker so sledili nekakšni dogmi, da so živali in ljudje ločena bitja.
Kar vodi v njegovo zadnjo, in po mojem mnenju najbolj prelomno knjigo: The Science Delusion (2012), ki jo priporočam v branje tako zapriseženmim naravoslovcem kot humanistom.
Rupert Sheldrake se v knjigi Science Delusion - Znanost kot zabloda lotil prav znanosti. Vpraša se kako je možno, da se je pojem herezije pojavil v znanosti, čeprav je bila herezija poprej samo domena cerkvene teologije in oblastniško obsojanje tako imenovanih nevernikov. Sheldrake ugotovi, da sodobna znanost, ki se je razvila ravno na dvomu teoloških resnic, postala sama svoja dogma. Ne vprašuje več lastnih resnic, kar je bilo gonilo v rasvetljenstvu za razvoj znanosti, ampak svoje resnice utemeljuje kot dogme. To je pomembno vprašanje, ker se je znanost razlikovala od religije ravno s tem, da je »utemeljene« resnice nenehno vpraševala. Danes pa ne dopušča dvoma v svoje dogme, ampak dvomi v vsako kritiko, ali dvome v znanost.
Drugi pomembni razvoj zahodne znanosti je, da se je povezala z državno politiko z obljubo, da lahko pomaga »vladati« oblastem po principu, ki jo je zasnoval filozof Francis Bacon: »knowledge is power!«. Z profesionalizacijo znanstvene dejavnsoti vedno več znanstvenikov jemlje svojo dejavnost, kot poklic - kot delo za nekoga. Kar je obratno od vedoželjenosti, ki je bilo pogoj za raziskovanje od Aristotla naprej. S pojavom platonizma, oziroma neoplatonizma konec 19. Stoletja prevladuje v znanosti dogma tako imenovanega »idejnega sveta«, ki je bila v prid političnim interesom kakor pa znanosti. S tem ko se znanost ukvarja z idejami, se v poltičnih in hierhičnih poljih ravno paradoksalno omejuje možnost domišljije in drugačnosti, ki je bil značilen v aristotlovem raziskovanju. Raziskovanje je temeljiljo na razmerij med stvarmi ter, če je lahko kaj drugače, kar je bila metafizika. Ampak, če znanost deluje na podlagi platonizma, potem za znanost ni več pomembno kakšen je svet, ampak bolj v kakšni ideji lahko ustreza interesu politike kakšen bi moral biti ta svet.
Tipičen primer je Richard Dawkins, ki je združil sistemsko teorijo z evgeniko (oz. geni), kar je Darwin stroko obsojal. Nadaljuje svojo dogmo evolucionizma, ki pa nima empiričnega raziskovanja. Zato še danes ne vemo empirično, kako vrste nastajajo ali kakšni so naravni zakoni. Darwinova evolucija je prinesla poleg generalne teorije o nastanku vrst še nekaj drugega. To, da so v naravi zakoni, ki se lahko razvijajo tudi po svoje, kar je bilo v nasrotju z trans- kreacionizmom takratnega časa. Zavrnil je mehanistični pogled na naravo in utemeljil, da ima narava svojo moč razvoja. V današjem pogledu bi Darwin bil velik naravo-varstnevik in ekolog.
Današnji evolucionizem pa ravno obratno od Darwina, zagovarja mehanistiko, moč sistema in tehnike, ter odpravo narave. To utemeljuje potem boj človeka proti človeku, namesto da bi ponudil holistično paradigmo, ki bi pojasnila obstoj stvari. Preobrnjeni evolucionizem je našel svojo mesto v socialnem dawinizemu, ki pa ni imel podpore pri socialnih disciplinah. Socialni darwinizem se je zatekel k najbolj neempirični znanosti, to je ekonomiji. Ravno ekonomija, ki ne prepoznava človekovega potenciala je prevzela mehanističnie dogme, katere so podprli politiki in vlade, ki financirajo raziskave.
Za znansvetnike je danes bolj pomembno, da dobijo priznanje inštitucij, ali da pridobijo nek naziv, kakor da bi empirično preiskusili svoja dognanja. Prava znanost, ki sledi učinku v naravi, oziroma v polju naravnega je pravzaprav izpodrinjena iz inštitucij, akademij in visoko zvenečih eminenc.
Shledrake ugotovi, da se znana Kopernikova revolucija, ali tudi Galilejevo odkritje v znanosti še nista zgodili. Še vedno, kot takrat ko so verjeli, da je zemlja okrogla, obstaja isti nihilizem v znanosti do nečesa novega, ali pa tudi do odkitja. Isti mehanizmi, pred katerimi se je znanosti borila proti Cerkvi in Državi so danes znotraj znanosti.
Vprašanje je, ali moramo znanost osvoboditi od vseh dogm in miselnih represij, ali pa je potrebno samo raziskovati izven dogmatičnih institucij?
Po mojem mnenju bi bil ne samo zgodovinski čas, ampak čas prihodnosti, če obrnemo list znanosti in začnemo na novo raziskovati naravo, človeka in vsa čudesa, ki nas obdajajo. Kaj ni ravno namen, da razumemo svet okoli nas, da lahko razumemo sebe in skupaj sobivamo?
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Joj, Miha, resno? Lahko bi bil bolj kritičen do tega, kar bereš.
Kar prodaja Ruper Sheldrake, je bullshit in to res ni težko videti. Glede primera psov mi je zelo zanimivo, kako kar lahkotno zaključiš, da je bila raziskava brez kakršnih koli možnosti napak in metodičnih dvomov. Hiter skok na wikipedijo zelo hitro razkrije napake v zasnovi same Sheldrakove raziskave:
"Following Sheldrake's work, Richard Wiseman, Mathew Smith, and Julie Milton independently conducted an experimental study with the dog Jaytee and concluded that the evidence gathered did not support telepathy. They proposed possible alternative explanations for Sheldrake's positive conclusions involving artefacts and bias resulting from experimental design,[56][68] observing that if a dog were simply to visit a window with increasing frequency the longer that its owner was absent, the final measurement period (ending with the owner's return) would always contain the most time spent at the window.[56]"
Tu je bolj podrobno o raziskavah, ki so jih poustvarili omenjeni znanstveniki:
http://uhra.herts.ac.uk/bitstream/handle/2299/2285/902380.pdf?sequence=1
http://uhra.herts.ac.uk/bitstream/handle/2299/2282/902377.pdf?sequence=1
se pridružujem gornjemu mnenju ... med drugim je pogled v oči čist enostavno razložljiv s tem, da so se ljudem skozi evolucijo razvile beločnice, ker smo socialne živali in nam pogled v oči hitro razkrije marsikatero čustvo oz. mentalno stanje (namen) človeka. tako ob pogledu na drugo osebo najprej opazimo oči.
evolucija je pa bila že empirično dokazana v laboratoriju na vinskih mušicah. če maš dve skupine mušic in jih daš v različno okolje, se bosta sčasoma začeli razlikovati in lahko pričakujemo, da se bosta razvili novi vrsti (to pomeni, da med sabo ne moreta več imeti plodnih potomcev, ker sta naključna pripadnika iz vsake skupine preveč genetsko različna).
A nimamo neke znanstvene medredakcije? Kako je možno, da se tolerirajo take stvari? Kaj je naslednje, Deepak Chopra? Ken Wilber? Kateri urednik je to spustil skozi in ali si zasluži eno po riti?
Poleg tega pa čist diletantsko razumevanje enačbe knowledge = power - zaradi takih stvari znanstveniki mislijo, da filozofija govori bedastoče. Kar se pa ''neoplatonizma'' (ki se mimogrede začne v 4. stoletju našega štetja ne v devetnajstem) tiče je ta občutno bližji podobi sveta, ki jo Sheldrake zagovarja.
...kar pa tud še ni diskreditacija sama po sebi, glede na to, da so znanstveniki bili platonisti od renesančnih astronomov (in mimogrede tisto obdobje, ko pride do mal večjega razcveta znanosti in mišljenja je ravno obdobje ko se v Evropi ponovno obudi interes za platonizem nasproti sholastiki) pa vse tja do Gödela. Ne razumem zakaj bi bil platonizem apriori bolj dogmatičen od aristotelizma, ki je bil dogma ene taužent let... v glavnem, Sheldrake je ne le nor kvaziznanstvenik še filozofije pa zgodovine znanosti ne razume (očigledno)
...da o temu, kako se gre kao proti avtoriteti mainstream znanosti ampak se vseeno poda zagovor tega modela češ sj on je pa resen znanstvenik k ma reference k je študiru je pa tud svojega zlata vreden, sploh ker kaže kako znanstveno polje v resnici ni preveč restriktivno ampak premalo, od Sheldraka do doktoratov iz homeopatije
Pozdrav,
navdušuje me debata, ki jo je vzbudil moj komentar Pod katedrom z naslovom Znanost kot zabloda (16.2.2015). Namen komentarja je bil, da bi opozoril na dela Rupert Sheldreka, predvsem na njegovo knjigo Science Delusion: Freeing the Spirit of Enquiry, 2012; Science set free za ZDA). Omenjal sem še drugi dve deli The Sense of Being Stared At, And Other Aspect of the Extended Mind (2003) in Dogs That Know When Their Owners are Coming Home, and Other Unexplained Powers of Animals (1999, 2011). Kot sem tudi povedal v komentarju, da Sheldrake s svojimi raziskavami dviga prah in nisem niti zaključil niti povedal, da se z njim strinjam. In da ne bo pomote, tudi nisem povedal, da se z njim ne strinjam.
Zdi se mi pomembno, da je Rupert Shledrake postavil zelo aktualna vprašanja, ki so vredne širše razprave o znanosti. Ravno rubrika pod katedrom, univerzitetne redakcije Radia študent je ena od medijskih vsebin, ki pokriva univerzo, akademijo in je zato primerna, da se dotakne tudi znanosti.
Zame ni toliko pomembno ali se je Rupert Sheldrake lotil svoje raziskave o psih na pravilen metodološki način ali ne, ampak na kaj je v svoji raziskavi opozoril. Namreč, prišel je do tega, da če bi sledil uveljavljenim znanstvenim resnicam bi prišel do drugačnega zaključka raziskave, kakor če bi spoznanja dognal iz raziskave. S tem niti približno ne relativiziram pomembnosti metodologije, ampak usmerim pozornost na njegova vprašanja, ki se mi zdijo pomembna. O njegovi metodologiji nisem podvomil, tudi ne morem podvomiti, ker se mi ne sanja, kako bi naredil pravo metodologijo za tovrstno raziskovanje.
Naj podam še drug primer, kar se opazovanja živali tiče. Kitajski taoističen filozof Zhuangzi (nekateri ga uvrščajo v Daoizem, različne klasifikacije), ki je živel 3 st.pr.n.št je v svojem tekstu podal izredno zanimivo zgodbo (brez skrbi, hitro jo lahko preverite tudi na wikipediji):
Zhuangzi and Huizi were strolling on a bridge over the River Hao, when the former observed, “See how the minnows dart between the rocks! Such is the happiness of fishes.”
“You not being a fish,” said Huizi, “how can you possibly know what makes fish happy?”
“And you not being I,” said Zhuangzi, “how can you know that I don’t know what makes fish happy?”
“If I, not being you, cannot know what you know,” replied Huizi, “does it not follow from that very fact that you, not being a fish, cannot know what makes fish happy?”
“Let us go back,” said Zhuangzi, “to your original question. You asked me how I knew what makes fish happy. The very fact you asked shows that you knew I knew—as I did know, from my own feelings on this bridge.”
Ali se majhne ribice v reki srečne ali ne? Lahko bi ribice vzeli ven, jih dali v laboratorij, merili, se spraševali o izvoru in tako dalje, ampak pravzaprav do odgovora ne bi prišli. Kaj pa če poanta ni v vprašanju ali so ribice srečne, ampak na kakšen način se Zhuangzi in Huizi pogovarjata? Kaj pa če se pogovarjata kako dobro se poznata?
Zahvaljujem se za dodaten link do ostalih podobnih raziskav. Tukaj pa se mi postavi vprašanje, navezujoč na Zhuangzi primer, bi resno lahko vse pse opazovali, dajali nenehno v laboratorij in prišli do odgovora ali psi vedo, kdaj pride lastnik domov? Ali bi moral isto reagirati ob vseh situacijah 100%, kar bi pomenilo, da psi vedo, kdaj lastniki pridejo domov? To bi pa res vzbudilo dvom. Ali mogoče imamo naše vedenje o tem, da so psi samo neka mehanistična bitja, ker nam je to nekdo vbijal v glavo, ali ker tako nekje piše, ali celo ker je nekdo tako sprejel? Vrnemo se nazaj, zakaj ne bi ponovno se vprašali čemu vemo kar vemo? Ali zakaj je znanost znanost? Ali se je prepovedano o tem spraševati? Smo na polju prepovedanih zadev ali vedoželjnosti?
Ravno zato mislim, da bi morali obrniti listi in se ponovno povpraševati o »velikih« teorijah. Na primer evolucija je teorija, ki razlaga nastanek vrst po principu boja za obstanek, kar pomeni da preživi močnejši. Če jaz zaznam pogled ko me je nekdo pogledal ali bi bil razlog/namen/smisel/smoter v mojih beločnicah? Očeh? Boju? Sestava oči, beločnic in kako so se razvila so fiziotipske karakteristike biološkega telesa in ne vidim nobene povezave z zaznavo pogledov. Seveda pa obstaja tovrstna razlaga, da je bil nek razvoj, kot je napisal evolucionist »..ker smo socialne živali in nam pogled v oči hitro razkrije marsikatero čustvo oz. mentalno stanje (namen) človeka.« Oči nam razkrije čustvo? Zakaj pa ne kar možgani? Nekoga grdo pogledaš in njemu njegove oči razkrijejo tvojo jezo? Bo držalo? Po mojem mnenju niti približno ne. V primeru, da sprejmem gosta domov in ga grdo pogledam, bo on to zaznal zaradi beločnic ali pa mogoče zato, ker ravno nočem, da je moj gost in mu namigujem, da ni dobrodošel – bo to on vedel iz mojega pogleda (ali beločnic, ki se bodo razširile)? Ne mislim sintetizirat zakaj je temu tako, ampak poudarjam da gre lahko za druge zaključke in se odprejo vprašanja, za katere menim, da so na mestu. Včasih s knjigo poveš nekaj drugega, kakor pa z zaključkom, da rečeš da je nekaj res ali ne. Torej, ponovno se vprašati o znanosti in znanstvenem. Ali govorimo o vedoželjnosti, ali o vedenju za oblast, nekaj višjega ali pa celo vedenje za gospodarstvo?!
Zato je popolnoma na mestu se vprašati, če formula »knowledge is power« drži?! Francis Bacon jo je skoval v knjigi Nova Atlantida, kjer si je zamislil, da bi na svetu vladali nekakšni svečeniki (zgledoval se je po stari grčiji). To je bilo zelo v prid oblastem, saj so tem dobili zaveznika proti cerkvenim oblastem, da so v Angliji izpodrivali duhovščino. Bacon je zasnoval metodo v knjigi Novi organon (dostopna v slovanski knjižnici), kjer je ravno obrnil takrat priznane cerkvene dogme. Na kratko povedano, osmešil je vse teologe in cerkvene svečenike, ki so zagovarjali pregon žensk, kot čarovnic in podobnih izmišljotin. Oblastem, ki so nasprotovale katoliškemu imperializmu, je Baconova ideja o moči in znanosti prišla zelo prav. In, da ne pozabim omeniti razmerje vedenja in oblasti od Michele Foucaulta. Danes, ko imamo pa ponovno pregone in mučenje na podlagi drugačnih izmišljotin pa znanost težko najde odgovore na te pojave. Če se uveljavljena znanost drži nekih »starih« resnic in ne odgovarja na pojave, na katere si ne znamo odgovoriti, menim, da je popolnoma na mestu, da se začnemo vpraševati, čemu je tako. V primeru politike in vedenja pa večinoma novih idej, in kako se ideje uresničijo pride od-spodaj, od obrobij, marginale in ne od oblasti, zato eminenci, establišmentu in podobno zvenečemu ne bi dal veliko veljave. Če pogledamo oblastnike danes kako zbirajo informacije o ljudeh (vedenje), bi rekel, da res nimajo pojma kaj se dogaja in tudi ne vedo kaj sami počno.
Rupert Shledrake je po mojem mnenju znanstvenik, ki je postavil pravo vprašanje. Po desetletjih dela v polju znanosti je imel dovolj in povedal kaj si misli. Njegove reference sem pobral iz začekta knjig ter opisov na njegovi spletni strani. Ne vidim razloga zakaj bi ga moral označiti drugače. Se mi je pa porodila misel, če bi vse znanstvene nazive ukinili, koliko bi potem še verjeli v znanstvenike? Ideja za eksperiment mogoče?
Upam, da sem več ali manj odgovoril na komentarje. Vesel bom pogovora o temi znanost kot zabloda, ali pa o čem podobnem. Lahko se pogovarjamo tudi drugače, kontakt boste dobili v uredništvu Univerzitetne redakcije RŠ.
Prisrčen pozdrav,
Miha Novak
Komentiraj