Zadružne čebele

V oddaji o vrtičkarstvu, agro-politiki, okolju in skvotiranju tokrat lahko prisluhnete poročilu o zadrugah na Kitajskem, reportaži iz dogodka o ekološkem čebelarjenju in napovedi 2. redne alternativne tržnice v organizaciji Zadruge Urbane - morda pa vam postrežemo tudi s kakšnim pjansko-veganskim receptom.

Vklopi se!

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Zadružništvo na Kitajskem

Zadruge kot ena od oblik kolektivnega kmetovanja na Kitajskem niso novost, saj so bili kmetje v šestdesetih in sedemdesetih v veliki meri organizirani v vaške komune. Ta sistem kmetovanja je bil seveda organiziran in nadzorovan s strani oblasti in ni bil posebej priljubljen.

Komune so bile konec sedemdesetih z liberalizacijo gospodarstva ukinjene in kmetje so de-kolektivizacijo najprej pozdravili z odprtimi rokami saj so verjeli, da bodo tako imeli večjo kontrolo nad lastno proizvodnjo.

Vendar je kapitalizem na podeželje kmalu prinesel nove oblike izkoriščanja. V postsocialistični Kitajski kapital razlašča in izkorišča kmete z neposrednim odvzemom zemlje, kar je najpogostejši vzrok kmečkih uporov od sredine devetdesetih let do leta 2013. Postsocialistična politika posega v kmetijstvo z onesnaževanjem, ki uničuje vire kmetov, kar je bil najpogostejši vzrok kmečkih uporov leta 2013 in s privatizacijo kolektivne vaške infrastrukture in podjetij.

Kljub temu, da so mnoge zadruge zgolj kapitalistična podjetja, so le te danes eden od vse bolj pogostih načinov s katerimi Kitajski kmetje blažijo pritisk kapitala. Razloge za ustanavljanje zadrug lahko danes iščemo v neenaki izmenjavi na trgu, različnimi cenami kreditov za kmete in podjetja, kakor tudi v cenejšemu kupovanju patentiranih semen na monopoliziranemu trgu, agro-kemičnih sredstev in ostale opreme. Po drugi strani pa si kmetje z zadrugo olajšajo prodajo svojih proizvodov brez stroškov posrednika.

Poleg tega vse več kmetov, ki kmetujejo v razvitejših delih države plačuje najemnine za kmetijska zemljišča, kar na Kitajskem sicer ni navada. Čedalje pogosteje podjetja od vasi zakupijo zemljo in jo nato oddajo v najem vaščanom ali revnejšim kmetom od drugod. Nekateri nekdanji kmetje, najemodajalci iz bogatih obalnih predelov, kot je Guangdong, dajo svojo zemljo v najem revnim kmetom iz notranjosti za komercialno kmetovanje. Obstajajo pa tudi uspešne zadruge, ki kot poceni delovno silo najemajo kmete iz manj razvitih območji.

Kljub temu, da so mnoge zadruge samo-organizirani poskusi oblažitve lastnega izkoriščanja zgoraj omenjeni primeri kažejo na to, da zadružno organiziranje samo po sebi ne vsebuje osvoboditvenega potenciala.

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Ekološko čebelartvo

V osrednjem delu bomo poslušali izseke iz minulega dogodka Zadruge Urbane. Minuli četrtek je v A-infoshopu potekalo predavanje o ekološkem čebelarstvu. Čebelar Anže je najprej izpostavil problematičnost samega razumevanja sonaravnosti. Največja zagata ekološkega čebelarstva se pojavi pri zdravljenju čebel, čebelarji se z boleznimi spopadajo na različne načine. Največji problem po svetu predstavlja zajedavska pršica »varoja«.

Pomemben element čebelarstva so seveda tudi panji. Poznamo jih več vrst. Čebele se sicer zelo domače počutijo v drevesnih duplih. Najstarejše čebelje hiške so sicer bile narejene iz košev ali zbite iz lesa, a niso imele premičnih satnic. Te so nadomestili, pri nas ne tako zelo popularni, nakladni panji oziroma lesene škatle s premičnimi satovnicami in ponos lokalnih čebelarjev – AŽ panji. Inovacijo pa prestavljajo »top bar hive« krajše TBH panji oziroma poslovenjeno panji letvičarji, zelo primerni za ekološko čebelarjenje:

Dotaknili smo se tudi vedno bolj popularnega urbanega čebelarstva. Kranjska sivka je zaradi svoje neagresivnosti za kaj takega zelo primerna. Sicer pa se v naslednjem mesecu verjetno obeta še en zadružni dogodek na to temo – tokrat bolj posvečen čebelarskim praksam iz tujine.