Koko Lepo

FOTO: Maja Blesić

V današnji oddaji prostor v etru namenjamo predšolski vzgoji. Natančneje, avtonomno organiziranem vrtcu z imenom Koko Lepo, ki se nahaja v Beogradu, v zaskvotirani stavbi bivšega Inex Filma. Koko Lepo deluje že od leta 2013 in je oblika neformalnega izobraževanja, namenjena socialno ogroženim otrokom, v dotičnem primeru predvsem romskim otrokom, ki živijo v naselju Deponija v neposredni bližini skvota. Glavni namen vrtca je otrokom zagotoviti brezplačno kvalitetno izobrazbo. Za več informacij se nam iz Beograda javlja Frannkie, eden izmed aktivistov in s tem tudi vzgojitelj, pedagog in oskrbnik vrtca. Sprva nam opiše sosesko Deponija.

Izjava

V Srbiji je obiskovanje predšolske vzgoje obvezno. Vendar pa večina otrok iz naselja Deponija zaradi socialnih preprek nima dostopa do državnih vrtcev. Otroci, ki nimajo niti osebne izkaznice niti zdravstvenega zavarovanja, so tako v Koko lepo deležni socializiranja in učenja različnih veščin. Vrtec je razdeljen v dve skupini. Trikrat tedensko Koko Lepo obiskujejo otroci, mlajši od osem let, čez vikende pa se nudi izobraževanje za otroke od osmega do štirinajstega leta. Za razliko od formalnega izobraževalnega sistema vzgojiteljsko delo ne temelji na formalni izobrazbi, temveč na osebnostni strukturi. Vse, kar potrebujete za delo v Koko Lepo, je vrlina, ki se ji pravi poštenost. Freddie pove, kako poteka vzgojiteljsko organiziranje.

Izjava

Opiše nam tudi, na kakšen način se vrtec financira.

Izjava

Kako poteka povprečen dan v Koko Lepo?

Izjava

Kljub temu da kolektiv v skvotu Inex Filma deluje nelegalno, do zdaj niso imeli težav z oblastmi. V Koko Lepo poudarjajo, da imajo prijateljske odnose z nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju človekovih pravic, vendar pa si sodelovanja z njimi ne želijo. V Evropi, predvsem v Nemčiji, obstaja kar nekaj vrtcev, ki delujejo avtonomno in solidarno, zato smo Freddija povprašali, po čem se Koko Lepo razlikuje od le-teh.

Izjava

Koko Lepo je torej dober zgled ne samo drugače organizirane, temveč tudi drugače ideološko usmerjene ustanove za predšolsko izobraževanje. V nasprotju z njihovim načinom podajanja znanja otrokom se v Podalpju redkokdaj vprašamo o ideološki vsebini vzgoje. Povprečnemu Slovencu ne pade na pamet, da bi podvomil o kurikulumu državnega vrtca, raje tiho spodbuja trendovsko učenje individualizacije, konformizma in tekmovalnosti. Medtem ko se vzvišeno ukvarja s po njegovem trenutno največjo težavo predšolskega sistema, to je vprašanje, ali se bodo vrstniki norčevali iz otrok istospolnih partnerjev, vsi postajamo otroci deponije.

Koko Lepo predstavlja aktivno in produktivno delovanje navkljub institucionalni neformalnosti. Kjer država odpove, “nikogaršnje otroke” rešujejo prav kolektivi, ki niso obremenjeni s posnemanjem državnih struktur, ki jih namerno ali nenamerno vse prepogosto zatajijo. Pomen neformalnih izobraževalnih institucij se v družbi vedno bolj omejuje, obenem pa se dostop do izobraževanja vseskozi elitizira. Realnost, v kateri žive prebivalci Deponije, se dogaja tudi marsikje drugje in ne le nekje daleč stran. Vse večja komercializacija in postopna privatizacija celotnega izobraževalnega sektorja sprva udarja marginalizirane, finančno in socialno deprivilegirane skupine. Omenjena procesa postopoma odvzemata osnovne  človekove pravice, pod katere spada tudi pravica do znanja in izobraževanja.

Mogoče nam bo v prihodnosti postalo še kako lepo in bomo ugotovili, da se etablirane izobraževalne ustanove financirajo same, s pomočjo šolnin. Državni denar pa bomo lahko začeli vlagati v alternativne izobraževalne institucije, ki bodo opravljale vlogo šole, ko je ta, zaradi objektivnih razlogov, ne bo sposobna več opravljati.

Za  sladek konec Freddija vprašamo še o izvoru skovanke Koko Lepo.

Izjava

Otroka deponije sta tudi Staša in Tine.