Izbor družbe in napovedovanje kognitivnih sposobnosti
V tokratnem sredinem britoffu boste izvedeli, zakaj je dobro previdno izbirati družbo in kaj novega nam lahko pove nevrozanost o naši inteligentnosti.
Sociolog Song z univerze Vanderbilt je pri ljudeh v urbanih delih Kitajske in ZDA raziskoval, ali družba neke osebe vpliva na količino poročanja o različnih simptomih depresije. Prav tako ga je zanimalo, kakšno vlogo v tem primeru igra kultura, saj je predpostavljal, da je njen vpliv velik.
Ugotovil je, da so Kitajci z družbo, sestavljeno iz članov, ki zasedajo višje položaje kot oni, v povprečju poročali o več simptomih depresije. Po drugi strani so Američani poročali o manjšem številu depresivnih simptomov, kadar je bilo v njihovi socialni mreži več ljudi z višjimi položaji. Medtem so Američani z enim ali nekaj znanci na višjih položajih poročali o večjem številu depresivnih simptomov.
Raziskovalna skupina z Univerze Yale je v raziskavi, objavljeni v Nature Neuroscience, odkrila način za napovedovanje posameznikove inteligentnosti. V prvem delu raziskave so na podlagi slik človeških možganov s funkcionalno magnetno resonanco pokazali, da lahko z njo identificiramo točno določenega posameznika iz velike skupine ljudi. Naše funkcijske povezave v možganih se torej razlikujejo tako kot naši prstni odtisi. Izkazalo se je, da se najbolj razlikujemo v povezavah v čelnem in temenskem predelu možganov.
V drugem delu so prišli do spoznanja, da prav funkcijske povezave v možganih, v katerih se posamezniki med seboj najbolj razlikujemo, napovedujejo nivo nekaterih kognitivnih sposobnosti. Z istimi metodami so tako z veliko verjetnostjo predvideli uspešnost posameznikov na preizkusu fluidne inteligentnosti, pri katerem so reševali logične probleme in prepoznavali vzorce. Napovedna vrednost funkcionalnega slikanja za zdaj še ni zadostna za nadomestitev drugih preizkusov inteligentnosti.
Raziskave možganov in kognitivnih sposobnosti imajo lahko tudi temno plat in nas vodijo do novega načina razlikovanja ljudi ali nevrodiskriminacije. A avtorji pričujoče raziskave so se osredotočili predvsem na njihov prispevek k razvoju zdravljenja vsakega posameznika glede na njegove edinstvene biološke lastnosti.
Novo družbo si iščeta Maja in Sebastijan.
Prikaži Komentarje
Komentarji
ali niste nikoli slišali, da so preizkusi merjenja inteligentnosti bili v prvi vrsti izumljeni a upravičevanje večvrednosti bele rase nad ostalimi?
kako so lahko te zastarele metode še vedno v uporabi, medtem ko slikanje možganov 'ni zadostno'?
Še vedno se uporabljajo, ker se dobljeni rezultati merjeni s posameznimi testi (npr. Ravenove matrike ali Wechslerjev test inteligentnosti za otrok/odrasle) kažejo kot napovedniki v različnih življenjskih sferah, ki so, med drugim, uporabni v HR-ju podjetij. To, da so napovedniki, pomeni samo to, da za osebo, ki je dosegla X število točk dobiš neko verjetnostno oceno glede določenega izzida (oz. njegovega intervala v katerem predvidevaš, da bo ta izzid, ki ga inteligentnosti test napoveduje). Poleg tega je treba upoštevati, da so napovedniki lahko dobri in slabi. Nekatere stvari napovedujejo boljše, druge slabše. Nikjer ne piše, da za to osebo to absolutno in nujno velja, je zgolj verjetnost in zgolj interval v katerem se lahko nekaj zgodi. To, kar merijo testi inteligentnosti, in to, kar mogoče sam/a intuitivno pojmuješ pod inteligentnostjo, ni nujno isto. V okviru omenjenih testov se merijo specifične naloge abstraktnega razmišljanja, logičnega sklepanja, ipd. Ne povejo ti pa ti testi nič o tem, ali ima neka oseba vrhunski posluh, je zelo dobra v športu, ipd.
Poleg tega - če so bili rezultati testov uporabljeni v preteklosti za upravičevanje diskriminacije to ne pomeni, da je to inherentna lastnost takih testov, ampak je verjetno bolj odraz tega, kdo (in zakaj) Te teste uporablja. Diskriminiramo lahko z velikim številom metrik, ki jih uporabljamo, pa to nič ne pove o tem, kako dobre so te metrike za njihov prvotni namen.
Čeprav se slikanje možganov lahko sliši zelo sofisticirano na prvi pogled, je treba upoštevati dejanske uporabne (za statistično obdelavo) podatke, ki jih dobiš iz slike narejene s funkcionalno magnetno resonanco. Trenutno je na tem področju še dosti tehničnih omejitev, ki preprečujejo, da bi takšne slike bile uporabljene kot kakovostni prediktorji inteligentnosti. Gre predvsem za problem zadostnosti v statističnem smislu. Tudi če bi bilo iz slikanja možganov možno 100 % napovedati IQ pa to ne bi nadomestilo IQ-testov. Veljavnost slikanja bi bila namreč še vedno osnovana na IQ-testih. Drugače povedano: brez IQ-testov ne bi vedeli, kaj ta možganska slika pomeni.
Sej Viagra je bila izumljena za zdravljenje hipertenzije, pa se zdaj uporablja za nekaj drugega ...
Da še malo razširim Sebastijanov argument: recimo, da imamo selektorja za košarko, ki za svojo ekipo izbira samo visoke košarkaše (nad 200 cm), ker so študije pokazale, da so visoki košarkaši boljši pri metanju na koš. Enkrat se pa najde en, ki ma 160 cm, ampak je vseeno zelo dober. A ga bomo sprejeli ali ne? Seveda bi ga bilo smiselno sprejeti, ker to, da je v povprečju njegova skupina (160 cm visokih) slabša pri metanju na koš, ne pomeni, da je tudi on slabši pri tem. Statistika velja za vse, ampak ne za vsakogar posamično.
Kot je opozoril Sebastijan, problem diskriminacije ni uporaba specifičnih metrik, ampak zamenjava značilnosti skupine oz. njenega povprečja s posameznikom. V zgornjem primeru torej ne bi bilo smiselno zavračati metra, kvečjemu bi lahko izobrazili selektorja, zakaj je njegovo početje problematično.
In če bi nekoč v prihodnosti ugotovili, da je mogoče telesno višino natančno napovedati na podlagi meritev genoma ali možganske slike ali števila slik mačk na posameznikovem trdem disku, to ne bi zamajalo uporabnosti navadnega metra. To bi nam samo povedalo, da sta ti dve spremenljivki povezani, in nas spodbudilo k vprašanju, zakaj sta povezani.
"uporabni v HR-ju podjetij" - to ti pove vse, dodatne besede so odveč
A daj no... Uporabno je lahko tudi v zadrugah, agencijah, ustanovah ter drugih institucijah. Če to uporabljajo podjetja, ni samo po sebi zlobno, če imamo pač nesrečo in živimo v kapitalizmu, kjer se podjetja tako obnašajo, kakor so primorana (ker jih v nasprotnem primeru večinoma konkurenca izrine iz trga (če gledamo individualno)).
Tudi v nadvse progresivni komunistični družbi prihodnosti bomo morali organizirati delo in ni nič narobe, če se s tem lažje prepozna ljudi, ki so bolj primerni za določeno delo.
jaz sem še zmerom skeptičen do takega "predalčkanja" ljudi, pa naj bo to v HRju kapitalističnega podjetja ali centralnoplanski komisiji skupnostne produkcije. razumem pozitivne aplikacije in njihovo uporabnost, vendar ne morem mimo dejstva, da se s tem ljudi deli - povedano po kmečko - na "pametnejše" in manj "pametnejše", kar se mi samo po sebi zdi nevarno.
poglejmo recimo kompetitivni šport, ki deli ljudi na "boljše" in "slabše". na prvi pogled s tem nič ni narobe, ampak na neki subverzivni ravni spodbuja rivalstvo, sovraštvo in razdeljenost. da, res je, da te kompetitivnost sili k izboljševanju rezultatov in boljši fizični pripravljenosti - ampak a ne bi bilo veliko bolje, če te k temu ne bi silila tekmovalnost, temveč lastna želja po izboljšavi? morda primer ni najprimernejši, a upam, da je bistvo razumljivo
Inteligentnost niti nima nujno veze s selekcijo omenjenem smislu. Lahko se recimo uporablja v kliničnopsihološki diagnostiki, da ugotovimo, ali je kdo duševno manjrazvit in mu temu primerno nudimo drugačen tretma (ali je ta tretma vedno primeren je druga stvar) oz. nam to pomaga pri diagnostiki psihičnih motenj.
Res bi bilo lepo, ko napredek ne bi slonel na tekmovalnosti. Ampak to znova ni problem koncepta inteligentnosti. Tekmujemo lahko v športu, BDP-ju ali številu samomorov na prebivalca.
Zaradi tega, ker merimo IQ še nismo pametnejši ali manj pametnejši. Taki smo bili že prej, samo da tega nismo (natančno) vedeli.
To, da ljudi delimo na pametnejše in manj pametnejše, se meni samo po sebi ne zdi sporno. Problem je, kadar se zamenjuje posameznika s skupino oz. kadar se da človeku oznako "glup" in se mu recimo ne nudi dodatne pomoči, ker se domneva, da se itak ne splača vlagat v njega. Problem je, kadar se IQ jemlje kot edina ustrezna lastnost, čeprav imamo še vrsto drugih napovednikov uspeha (med katerimi je IQ sicer eden boljših in najbolj poznanih oz. preučevanih), od ustvarjalnosti do osebnostnih spremenljivk. Napoved uspeh je odvisna tudi od kriterijske spremenljivke: IQ je dober napovednik uspeha v akademskih poklicih, vendar slab napovednik uspeha za delo v trgovini. Medtem ko je ekstravertnost dober napovednik uspeha za delo v trgovini. Ekstravertnost je tudi dober napovednik psihičnega blagostanja ... a je deljenje ljudi na manj in bolj ekstravertne samo po sebi nevarno?
V praksi se pač pojavlja potreba po selekciji ljudi, ker ne moremo vnaprej nekoga zaposliti in potem čez pet mesecev ugotavljati, ali je bil ok ali ne. Sploh, če imamo 100 takih kandidatov. Lažje je, če jih prej preverimo z nekim testom, ki ima dobro napovedno vrednost uspeha na nekem področju. Pri tem se pojavlja tudi napaka merjenja in zgodi se, da iz selekcije izločimo nekoga, pri katerem se dosežek na testu in dejanskih uspeh, sploh ne skladata. Ampak tu pač je nek trade-off oz. problem omejenosti virov, ki se mu v praksi ne moremo izogniti.
Navsezadnje pa inteligentnost ni nekaj, česar se lahko kar tako rešimo. To je dobro utemeljen in uporaben koncept, ki se nanaša na sposobnost reševanja problemov. Ima svoje probleme in bil je v preteklosti zlorabljen. Ampak ljudje se pač razlikujemo v sposobnostih reševanja problemov, tako kot se razlikujemo v barvi kože, telesni višini ali obliki nosa. Kaj bomo s poznavanjem teh razlik naredili je pa druga stvar.
Mislim, da je potrebno ločiti med koncepti v psihologiji, ki imajo točne definicije in vsakdanjo predstavo pojmov, ki s sabo po navadi nosijo tudi neko vrednostno sodbo. V primeru inteligentnosti je to v psihologiji določen koncept, v vsakdanjem življenju smo pa (recimo) že od otroštva navajeni, da se nekomu posmehujemo in ga zafrkavamo, da je "neumen" (če ne v resnici, pa v risankah) in mislim, da to dela težave kasneje, ko odrastemo. Tako v primeru ljudi, ki zlorabljajo omenjene teste, da delajo vrednostne sodbe, kot tudi v primeru, ko zavračamo iste teste, ker jih povežemo z vrednostnimi sodbami in vemo, da to ni prav.
Za to, da se neumnim ne posmehuješ, na rabiš biti psiholog oz. poznati koncepta inteligentnosti. Pravzaprav naša zdravorazumska pojmovanja inteligentnosti niti niso tako daleč od psihološkega pojmovanja. Hitro namreč opazimo, komu v šoli gre in kdo se hitro uči, kdo je pa preprosto počasen. Gre pa res pri teh polemikah ponavadi za mešanje morale in znanosti. Znanost se s tem ne ukvarja (poljudnoznanstveno novinarstvo pa se lahko :) ).
Komentiraj