Teorija, nasilje, fascinacija. I. del

Običajno se, ko se govori o besedilih antihumanistične filozofske literature in se nato sprašuje po njihovih materialnih učinkih, bodisi gre za teorije foucaultovske ali marksistične provenience, razprave končajo pri navajanju ugotovitev o tem, kako se je ta ali ona aktivistična grupa, politična avantgarda oprla na sklepe, navedene v analizah, in jih uporabila za boj proti določeni oblastni instanci, za rušenje hegemonij in osvobajanje podrejenih, kratko malo za emancipacijo tistega, kar naj bi neka zla oblast domnevno nepravično zasula prek represivnih ukrepov.

Gre za boj proti oblasti, ki je označena za nekaj slabega, nelegitimnega v nasprotju z opravičenimi interesi podjarmljenih, v nasprotju s protioblastjo. Bodisi je boj protioblasti proti oblasti prikazan kot na strani napredka bodisi se sklicuje na pravičnost, humanost, človeka, Boga … Z eno besedo, ki povzema celoten spekter teh moralnih idealnosti, sklicuje se na to, da je njen boj na strani dobrega. Sam bi si upal trditi, da je tako branje docela napačno in v celoti zgreši pertinentno značilnost, ki ta besedila ločujejo od tekstov humanistične provenience, saj spregleda, da tistih sil, ki govorijo o emancipaciji, antihumanistični diskurz ne legitimira nič bolj, kot ne opravičuje sil, postavljenih v nadrejene položaje, skratka da so antihumanistične teorije docela imoralne, da si z njimi oblast in njeno derivirano nasprotje protioblasti ne moreta pomagati. Razen če seveda sprejme zgolj moralno rentabilen del dognanj, recimo da iz branju Foucaultovega Nadzorovanja in kaznovanja povleče zgolj gmoto podatkov, ki nakazujejo podrejen položaj nižjih razredov, bodočih zapornikov v razmerju do oblasti, to prikaže kot veliko krivico in ob tem pozabi na vse tiste implikacije, ki prek opredelitve zgodovine kot genealogije transformirajo in izničijo samo idejo velike legitimnosti boja podrejenih. Rezultat je, da se antihumanistične tekste bere na humanističen način, torej narobe.

Branje tistih, ki imoralnost teh tekstov dojamejo in se njihovih konceptualnih učinkov docela zavejo, hitro pride do spoznanja, da teorije, kot je Foucaultova, njihovim politikam jemlje vsako moralno relevanco, jih prikaže kot arbitrarne, nezavezujoče, da jim za njihove eksistencialne pogoje kratko malo ni mar, da so do njihovega trpljenja apatične, do njih nasilne. Edina briga, ki teorije žene v delovanje, je refleksija položaja, njegov »je«. Medtem ko teorije, ki jih lahko stenografsko opredelimo za humanistične, poskušajo vzbuditi upanje s postavljanjem določene upravičene in pogosto dokončne razrešitve razmerij moči, prek katere v tako imenovane pravične boje interpelirajo maso teles, način izražanja antihumanističnih bolj spominja na govor zlikovcev iz Sadovih romanov. Vojvoda Blangisa iz Sto dvajsetih dni Sodome na začetku dela ugrabljenim dekličem s pridihom odkritosrčne jasnine in očitno privoščljivostjo razodene njihov konkretni položaj ter usodo, ki jih čaka za zidovi gradu.

»Ocenite svoj položaj, kaj ste ve, kaj smo mi, naj vas ob teh mislih spreleti srh. Zdaj ste zunaj Francije, globoko v neobljudenem gozdu, onkraj prepadnih gora, kjer so bili vsi prehodi zrušeni tik zatem, ko ste jih prekoračile. Zaprte ste v nepristopni trdnjavi; prav nihče ne ve, da ste tukaj; ugrabljene ste svojim prijateljem, staršem, za zunanji svet ste mrtve, odslej dihate le še za naše užitke. In kakšni so ljudje, ki ste jim tukaj in zdaj podjarmljene? Popolni in priznani zlikovci, ki za boga priznavajo zgolj poltenost, za zakone le lastno izprijenost, za omejitve samo lastni razvrat, pogubljenci brez boga, brez načel, brez vere.«

A ne razkrije zgolj tega, da bodo dekletca posiljena in kruto umorjena, temveč tudi videz, ki ga antihumanistična teorija pridobi v očeh svojih žrtev – znanstvenih objektov. Ta namreč onkraj vsakih legitimacij boja proti-oblasti ali oblasti razodeva ničnost njihovih anticipacij prihodnje ohranitve ali želene transformacije eksistence, razmerja med političnimi silami, konkretne osebe, vrednotenja, moralne idealnosti, ki bi opravičevala določen zvitek dejanj. S svojim destruktivnim egalitarizmom in konceptualno apatičnostjo so v očeh natančnih bralcev dvignjeni do podobe manifestov uničevanja, ki sovpade z zgroženo prestrašenostjo. A zgražanje ni edini učinek, ki ga tovrsten uvid proizvede. Spremlja ga širok receptivni spekter, ki ga povzemam z besedo fascinacija. Ta šele predstavlja privilegiran objekt prispevka, sumiran v vprašanju »Zakaj določena formuliranja teoretskega teksta pri bralcu proizvedejo enako fascinacijo kot nasilje?«

Vprašanje terja takojšnje zoženje semantičnega polja pojmovne triade, ki se dokaj nerazumljivo bohoti v naslovu predavanja. Kakšna je oblika fascinacije, nad kom se izvršuje in kakšna je vrsta nasilja, ki fasciniranost proizvede, ter kakšna vrsta teoretskega pisanja lahko reprezentira nasilje, ki omogoča vznik fascinacije? Zakaj smo dejansko fascinirani nad nasiljem? Daljši odlomek iz Balibarjevega teksta Nasilje: Idealnost in krutost nam lahko služita kot provizoričen odgovor in usmeritev za nadaljnje vpraševanje.

»Če obstaja nekaj takega, kot 'fasciniranost intelektualcev z nasiljem', je ta prav gotovo povezana s prekoračitvijo določenih prepovedi. Toda med prepovedmi, ki jih je treba prekoračiti, ni samo prepoved, ki v imenu reda zadeva revolt in sili individue, da sprejmejo jarem institucij in morale, temveč tudi prepoved, da bi spoznali, si pridobili neko vednost, 'od znotraj' raziskali nasilje nasploh in vsako posamezno nasilje. Kot da bi obstajal interes, da nasilje ostane zunaj misljivega, ki je 'normalno' določilo družbenih razmerij, političnih, družbenih in zgodovinskih vzrokov in učinkov. Neke vrste 'miselna policija' torej podvaja policijo z ulice, ki dobre državljane ohranja stran od kraja, kjer se odvijajo nemiri ali zločin. 'Pojdite naprej, tu nimate česa videti…!' Gre za vprašanje varnosti, reda v mestih in v dušah. Seveda policija spusti blizu nekatere specialiste, ki se s sociološkimi in psihološkimi metodami lotijo te ali one oblike individualnega ali kolektivnega nasilja in iz tega naredijo predmet raziskave in, če je to mogoče kontrole. A ni prav v tem razlog, da nekatere intelektualce mika, da bi prepoved prekoračili? In da pridejo na idejo, da zunaj nasilja in njegovega 'elementa' ni mogoče resnično misliti ničesar, vsaj ničesar odločilnega, razen če mišljenje in pisanje sama postaneta 'nasilna' in mimetično posnemata določeno nasilje …«

Balibar postavlja pravilno ugotovitev, da je fascinacija vezana na prekršitev prepovedi ali transgresijo. A to dognanje naj bi bil zaključek analize, ne pa analiza sama. Podati je potrebno par konkretnih primerov, še pred tem pa je nujno začrtati konceptualno polje, prek katerega bodo ti primeru posredovani. Posledično bo v današnji oddaji obdelana osnovna epistemologija in prvi konkretni primer Foucaulta, v naslednji teorema Sadova ambivalentnost, zaključek in sinteza materiala pa bo v tretji oddaji podana prek dela Georgesa Batailla.

Začnimo s teorijo. Kriterij izbire določim prek razdelitve na tiste, ki brez diskriminacije podvomijo v moralične idealnosti, nujne za opravičevanje in verjetno sam obstoj političnih akcij, za razliko od tistih, ki pod vprašaj vzamejo zgolj legitimnost sovražnih nravstvenih pojmovnosti in sovpada z zveličanjem lastne pozicije v moralno opravičeno. Rečem, da je prva oblika teorij, ki si jo postavim kot kriterij, do moraličnih instanc v brezrezervnem odnosu za razliko do drugih, ki ohranjajo moralno rezervo. Ta razlika se preslika na ločnico v nasilju, ki teče med preventivnim proti-nasilju in krutostjo, ločnico povzeto po že omenjenem Balibarjevem tekstu.

Preden gremo naprej, kratko pojasnilo v zvezi s konceptom brezrezervnosti: od kod izhaja, na kaj se veže, kako se njegova kavzalnost vpiše v trenuten kontekst.

Koncept izhaja iz Bataillove koncepcije obče ekonomije, kot jo je osnoval v svojem delu Prekleti delež. Termin, ki ga označuje, pa je neposredno ukraden iz Derridajevega spisa Od omejene k obči ekonomiji. Ta je namesto na akumulaciji produkcijskih sil, ki predstavlja načelo omejene ekonomije, osnovana na njihovem nepovratnem trošenju. Bataille predpostavlja, da v zadnji instanci vsaka akumulacija vodi v utrošek, v katerem so presežki uničeni, namesto da bi bili spravljeni v rezervo za nadaljnje kopičenje. To je nasilja, ki fascinira intelektualce v Balibarjevem citatu. Razlika med omejenim in občim se tako kot pri govoru o brezrezervnosti in rezervnosti prelepi čez opozicijo med preventivnim proti-nasiljem in krutostjo.

Kolikor je govora o prvem, tj. preventivnem proti-nasilju, referiramo na kontekst političnih bojev, igro oblasti in protioblasti, kjer se po definiciji računa na samo-ohranitev in akumuliranje lastnih zmagovitih silnic in izničenje, ali raje podreditev poražene sile. Sila, podvržena smotrni logiki političnih bojev, se prek moralnih idealnosti za pravilno, za branilko idealnega stanja miru, svojo nasprotnico za napačno, za vdor barbarizma, ki ga je potrebno preventivno zatreti. Posledično lahko igro oblast - protioblast razumemo kot podaljšek običajnih družbenih razmerij, kot razširjeno homogeno.

Krutost je v nasprotju z igro oblast - protioblast nekaj heterogenega. Uničujoče trošenje razširi čez celotno polje sil, se odpove smotrnosti homogenega in uvede občo žrtvovanje. Teorije, o katerih pišem, storijo isto, ko žrtvujejo moralične legitimacije vseh političnih akterjev, zato bo tip nasilja, ki ga bom v nadaljevanju obravnaval, krutost, ki bi jo lahko povzeli pod geslom: »Vse nas bom pobil.«

Ker pa bom govoril o nasilju teoretskega teksta in ne o faktičnih pokolih, moram žal razočarati tiste, ki so od radijskega prispevka pričakovali priročnik črne magije, ponovno afirmacijo animizma, poveličevanja moči besed, z eno besedo »voodoo«. Polje ekonomije besedila v celoti sestavljajo moralične legitimacije. V kolikor predmet obravnave postane tudi obstoj, moramo to razumeti kot skupek izjav, vezanih na dogmo neodtujljive pravice do eksistence, ne kot ukinitev mehanizmov samo-reprodukcije organizma. Materialna eksistenca tistih, ki jim je privilegij neodtujljivosti obstanka zanikan, je in mora, če naj bo prikazan smisel fascinacije, biti ohranjen kot materialna/moralna rezerva. O tem, zakaj je ta konservativizem pomemben, več kasneje.

In kot zadnji moment triade pred nas stopi dvojica fascinacij. Tista, ki je vezana na celovito preizpraševanje eksistenčnih pogojev in je zavezana brezrezervnosti na eni strani, ter fascinacija, ki deluje na način interpelacije v določeno politično silo in tako ostaja v afiniteti do določene moralne rezerve. Lahko bi govoril še o fascinaciji nad slogom, pa ne bom, saj bi s tem ustvaril kategorijo, ki bi bila tako široka, da z njo ne bi imel kaj početi. Prej bi zameglila problem, saj bi se lahko zgodilo, da bi se v istem prostorčku znašla H genalogiji morale ter Komunistični manifest, ker ima prvo delo to smolo, da si tako kot drugo lasti odličen slog. Prvo delo namreč sodi k fascinaciji, ki družbene vezi in interpelirane subjektivnosti razkraja, medtem ko druga kliče množice z interpelacijo v novo gotovost, nujnost konca buržoaznega reda in vzpostavitev nove homogenosti. Ta fascinacija nad nujnostjo določenega zgodovinskega rezultata, s katerim interpelira drugo delo, je lep primer moralne rezerve, zato me bo zanimala zgolj prva, heterogena oblika fascinacije. Če bom omenjal drugo, ji bom rekel interpelacija.

In zdaj ko sem iz treh dvojic izluščil eno trojico – antihumanizem, krutost, fascinacija, ki reže interpelacije, – naletimo na naslednjo dilemo: »Ali ta teoretska besedila fascinirajo sama po sebi, ali zgolj v kolikor so vpeta v razliko do vnanje instance?« Zatrjujem, da je ta razlika do vnanjosti potrebna in da je ta vnanjost do teoretske apatičnosti in nemoralnosti če že ne docela moralna, pa vsaj zaverovana v nujen obstanek nečesa, pa naj ste to vi sami, vaših najbližji bližnji ali pa vaš hladilnik.

Če zdaj na oder končno vržem glavne igralce: Mesto antihumanističnega teoretskega besedila in temo današnjega izpusta bo zavzela interpretacija Foucaulta, ker polje teorije pač ne pozna večjega nihilista od njega in bi zatorej, če si pustim tvegati, iz njega lahko izpeljal aksiome antihumanizma; mesto prikaza pogojev možnosti fascinatorne igre med moralnim in imoralnim Marquis de Sadom, ker je iz teh skokov čez plot naredil gonilo svojega sistema, in nazadnje v vlogi zbora, ki komentira dialoge med Foucaultom in Sadom, na mestu sinteze analiziranega nadfašist, stalinist in sadeist, Georges Bataille. Konceptualni aparat je pripravljen, mi pa lahko začnemo s Foucaultom.

Za osnovo si vzemimo verjetno najbolj izrabljen pasus iz Nadzorovanja in kaznovanja, saj se v njem skriva določena dvoumnost, ki bi Foucaulta lahko približala humanizmu.

»Človek, o katerem se nam govori in ki naj bi ga osvobodili, je že sam v sebi učinek podjarmljenosti, ki je še precej globlja od njega. V njem biva 'duša' in ga nese v življenju, je pa le kolesce v obvladovanju, ki ga oblast izvršuje na telesu. Duša, učinek in orodje politične anatomije, duša, ječa za telo.«

Mar to pomeni, da je učinek oblasti duša, medtem ko bi telo samo obstajalo tudi izven oblasti kot izvorno telo, ali pa je telo kot tako že učinek oblasti? V primeru, da bi pritrdilno odgovoril na prvo hipotezo, bi ga lahko uporabil kot instanco moralne rezerve, ki bi opravičevala specifično politično prakso osvobajanja telesa in posledično bi kot primer kriterija antihumanistične teorije izpadel. V drugem primeru bi se izkazalo, da je telo vedno že stalen-učinek in edina površina oblasti ter da je posledično vsak govor o represiji telesnega kratko malo neumnost: Ker ni telesa pred oblastjo in ker je duša, če je oblastni učinek, zgolj oblika telesnega. Zaradi Foucaultove pozitivne teorije oblasti, ki celoto materialnih učinkov podredi naključnim formacijam ter razpletu političnih bojev – in pri Foucaultu je celota materialnih učinkov, ki so učinek razpleta bojev in bojev samih edina površina realnosti – je potrebno pritrditi drugi možnosti. Nadalje je, če pogledamo Foucaultovo nanašanje na Kantorowitzevo delo Kraljevi dve telesi v Nadzorovanju in kaznovanju ter njegov tekst Nietzsche, genealogija, zgodovina, jasno, da je telo kot »kalup v drobljenju« nekaj nestalnega.

Menim, da se je na telo oprl izključno zato, ker je s tem svojo teorijo lahko postavil na materialno raven ter kot nujni prikazal ravno določili, ki sta v okvirih tradicionalne metafizike sparjeni s telesom: naključnost ter minljivo časovnost. Izvorno telo nikakor ni nekaj, kar bi bilo zoperstavljeno oblasti, kot si žele tisti, ki bi ga radi osvobodili, ampak je nujen učinek in aplikacijska točka nekega zgodovinskega oblastnega dispozitiva. Je telo historičnega apriori, rečeno z Derridajem, pratelo – telo, ki je vedno že oblast in zgodovina. A za kakšno historičnost gre pri Foucaultu?

Gre za genalogijo ali zgodovino, ki primat podaja naključju nastanka nad konceptualizacijami, ki bi v njej iskali izraz kontinuiranega obstoja času in kraju specifične moralne idealnosti – Boga, pravice, zgodovinske nujnosti, človeka. Gre kot drugo za zgodovino, ki temelji na predpostavki bojev, katerih vzniki in razpleti jo v celoti sestavljajo, kar je isto, kot da bi rekli, da so celota sama. Onkraj površine te zgodovine-genealogije ni ničesar. Končni mir v tej koncepciji bi bil zgolj rezultat poslednjega in najbrutalnejšega klanja in vzpostavitve najpopolnejše oblasti ene skupine nad drugo, najpokornejše poslušnosti vladanih vladajočim za veke vekov. Če vsaka stvar 'je', zgolj kolikor je vzpostavljena v bitki in kolikor nekih drugih stvari bolj ali manj 'ni' več, tudi nenasilje ni nič drugega kot produkt nasilja. Pa ne zgolj njegova geneza, tudi sama reprodukcija tega nenasilja je do kraja nasilna. Sej veste – prihod kraljestva božjega predpostavlja apokalipso in pekel, kjer v neskončnost škripljejo z zobmi tisti, ki jim odrešenikova vrnitev ni bila povšeči.

Oblastne in produkcijske ureditve, raznovrstne anatomije, vrednotenja, ki naštete sile opravičujejo, so vsi po vrsti naknadni rezultati morij, zgodovine diskontinuitete. Zakaj diskontinuiteta in ne kontinuiteta? Če je zgolj boj tisto, kar vzpostavlja, je v vsakem razpletu nekaj razstavljenega ter sestavljenega. Tisto, kar je izničeno, ni ohranjeno v skriti kontinuiteti, čakajoč na ponovno manifestacijo, temveč tistega preprosto ni več: to velja tako za oblastne režime kot za oblike telesnosti in moralične idealnosti. Zgodovina je negacija hranilnice. Njena vsebina je zgolj tisto, kar v danem trenutku je, čemur sicer ne bi bilo treba biti, onkraj katerega pa je še vedno le nič. Kot reče Balibar.

»…da bi lahko sestavili telo ali pretopili duha, mora najprej priti do nekega razkosanja (in prav kolikor je razkosan in (ponovno) sestavljen, lahko tudi duh sam obstaja kot 'telo')«

Nastanek tega 'sestavljanja telesa' res steče nasilno, a brez vsake sorodnosti z represijo. Ta bi namreč predpostavljala vsebino, ki bi bila kljub njeni transformaciji spravljena in ohranjena v neskončnost. Te materije pa ni – oblast je tako do konca produktivna. A verjetno se pojavljajo ugovori, da ob večinskemu predelu produktivne dejavnosti vsaka oblast poseduje ireduktibilen delček, ki je docela podvržen logiki represije. Sam menim, da celoten problem izhaja moralizatorske drže, ki produktivnost povezuje z zaželenim učinkom, ko jo vpenja v eno od mnogih shem kvazi-razvoja, ki določa, kaj je produkt-najstvo v razmerju do sedanjega stanja in kaj je recimo nazadek. Skratka: Učinek je razumljen kot učinek, zgolj ko je moralno rentabilen.

Tovrstna drža se prikaže v sentencah, kot so: »Res ne vem, kaj produktivnega vidite na poboju šestih milijonov Judov.« Moj odgovor, ki se sklada s konsistentno izpeljavo Foucaultovih postulatov pozitivne teorije oblasti, bi bil takojšen: »Šest milijonov judovskih mrličev, kupi pepela, infrastruktura in logistika genocida.« Pa ne zato, ker je poboj vse te množice Židov nekaj, kar bi bilo blazno fino, saj bi v tem primeru spet zapadli v slaboumno enačenje med produktivnostjo in moralno rentabilnim tokrat z gledišča nacista, ampak ker je pred nami materialni učinek oziroma izvršeno dejstvo množice mrličev. Onkraj te dvojice tako zvanih ne-produktivnih produktov holokavsta, holokavsta, ki naj ne bi bil produktiven, pač sploh ni, govor o neproduktivnosti pa je posledično njegovo zanikanje. Zatorej naprošam vse tiste, ki se jim zdi oblast neproduktivna, da holokavst v vseh svojih izjavah razglasijo za laž. Brez konsistentnosti, se lahko namreč odrečemo vsaki teoriji!

A porečejo: Pa saj vendar kljub nezaželenim produktom obstaja brezpogojna moralna zavezujočnost, določena pravica, nadčasovno človeško dostojanstvo, v skladu s katerim si moramo želeti drugačnih moralnih učinkov! A če je res vsaka entiteta zgolj naključen zgodovinski proizvod, kaj to pomeni za vse te moralične idealnosti, ki opravičujejo homogeno igro oblasti proti protioblasti, torej tiste, ki holokavst izvajajo in tiste, ki ga zanikajo? Vsekakor izgubijo brezpogojno zavezujoči karakter, ki mu ga pripisujejo njegovi lakaji. Idealnosti, ki njihova dejanja v razliki do sovražnikovih delajo opravičljiva, se sesujejo sama vase, postanejo neopravičljiva.

S tem, ko je prikazano, da legitimacijske tvorbe ne obstojijo avtonomno, da njihova transcendentalnost le ni tako transcendentalna, so zreducirane na učinek materialne prakse verujočih. Postavljene so na isto ontološko raven z drugimi zgodovinskimi proizvodi, na edino resnično površino agregirano iz teles, bojev in oblasti. »Bog je mrtev!« reče Nietzsche v Veseli znanosti in misli na Boga, za katerega verniki mislijo, da obstoji mimo njihovega klečeplazenja. »Bog reče: Nietzsche je mrtev,« rečejo verniki v Boga po Nietzschejevi smrti in verjamejo, da Bog obstoji mimo njihovega klečeplazenja. Da Bog ostaja živ, sklepajo po svojem priklanjanju, nevede, da ravno s tem dokazujejo njegovo od vekomaj prisotno smrt.

Ker antihumanistična besedila pri pisanju osmrtnic ne diskriminirajo nobene idealnosti, delujejo kruto, vzbujajo nelagodje in videz avtoreferenčnosti, ki poraja očitek »biti sam svoj namen«, teorija zaradi teorije. V nasprotnem primeru bi morale bombardirati le sovraga, medtem ko bi svojo lastno pozicijo spravile v moralni bunker. A teoretik odreže tudi lastno glavo s tem, ko politični poziciji, ki jo sam sicer podpira, v polju teorije ne pripiše večje moralne relevantnosti kot praskanju za ušesom.

Preden nadaljujemo, kratka opomba glede pojma neopravičljivega dejanja. Sam pridevnik neopravičljivega ne implicira, da je nekaterim dejanjem lastna taka ogabnost, da jih ni mogoče opravičiti, temveč da je apodiktično opravičilo, na katerega v navezavi na določeno moralno idealnost vedno pretendirajo udeleženci igre oblast - protioblast, preprosto nemožno. Tako kot pri iskanju možnosti represivnega ostanka znotraj produktivne totalnosti tudi tu odgovarjam s privoščljivim odkimavanjem.

Da jasnost tega 'Ne' vzbuja nelagodje in fascinacijo, ko na naključnost boja ponižuje vse, kar je igra oblasti in protioblasti postavljala na nebo, zapolnjeno z oblaki interpelativnih idealov, je razumljivo, če pomislimo na naslednje. Ko so naši eksistenčni pogoji ponižani na nepomembne in z njimi seveda tudi mi kot eksistence njihovi učinki, ne moremo ostati ravnodušni, če le nismo brezčutni. A po drugi strani sama teoretska krutost-brezrezervnost ne podaja zadostnih pogojev možnosti za formiranje fascinacije, saj ravno ona predstavlja primer popolne brezčutnosti in svojevrstne askeze.

Neskladje v mišljenju, ki meša med avtonomno eksistenco moralnega ideala (apolinične tvorbe, moralne rezerve) ter idealom kot učinkom materialne produkcije verovanjskih ritualov, bi lahko v kantovski maniri vzeli za še en primer napačnega sklepanja po formi, en dodaten paralogizem. Torej: Boga ni, je zgolj moje verovanje v Boga. V redu. Je pač tako. Gremo naprej, zaradi nas lahko klečimo in sklepamo roke kot do zdaj, lahko pa tudi ne. Zaradi nas lahko vse pocrka. Nam ne bi moglo biti bolj vseeno.

Takšna apatičnost, ki jo ne skrbi za nobeno ohranjanje v anticipiranem prihodnjiku in zatorej ne more biti prestrašena, nima pozitivne vezi s fascinacijo, vsaj ne kot moment razlike, ki bi v razmerju do izkustva svoje drugosti lahko bil fasciniran. Tej kruti brezrezervnosti je nujno zoperstaviti moralno rezervo verovalcev, ki bo v teoretski refleksiji na materialno prakso vsakič znova in znova očrnjena, presežena, a nikoli resnično uničena. Uničenje potrebuje zoperstavljeno mejo, da bo zabavalo. Zakaj?

Odgovor na to vprašanje se skriva v graščini zunaj Francije, globoko v neobljudenem gozdu, onkraj prepadnih gora, kjer bodo vsi prehodi zrušeni tik zatem, ko jih boste prekoračili. Zaprti boste v nepristopni trdnjavi; prav nihče ne bo vedel, da ste tam; ugrabljeni svojim prijateljem, staršem, za zunanji svet mrtvi boste dihali le za njegove užitke. In kdo bo ta človek, ki mu boste podjarmljeni? Popoln in priznan zlikovec, ki za boga priznava zgolj poltenost, za zaone le lastno izprijenost, za omejitev samo lastni razvrat, pogubljenec brez boga, brez načel, brez vere.

Pa je vse to res? Več o tem čez dva tedna, v prihodnji teoremi na temo Teorija, nasilje, fascinacija, ki bo nadaljevala razpravo s fokusom na dvoumnost Marquisa de Sada.