Gone Home

Čeprav nas igre neredko postavljajo v vloge osamljenih jezdecev in samosvojih herojev, pa po drugi strani storijo praktično vse, da bi nas zavarovale pred dejansko samoto. Naj se fantazijski svet na vašem ekranu še tako ponaša z odtujenostjo ali post-apokaliptično mrakobnostjo,  pa vas bo v končni fazi vselej skušal zabavati s pestrim naborom soljudi ali drugih življenjskih oblik. Kot smo pokazali že pri Dear Esther v eni prejšnjih edicij te rubrike, je samota zelo močan element. Da za izrazito doživetje ne potrebujemo kopice sovragov in udarne tehno glasbe, pa dokazuje tudi Gone Home, udeleženec tokratnega Pritiskavca.

Zgodba o enem največjih indie presenečenj se začne s tiho protagonistko Katie, ki se po študiju v Evropi leta 1995 vrne k svoji družini. Znajde se pred vrati domače hiše, kjer jo pričaka skrivnostno sporočilo najstniške sestre, v kateri se ji opraviči zaradi svoje odsotnosti in jo v ljubeznivem, a skrb zbujajočem tonu prosi, naj je nikar ne išče. Hiša je strašljivo očitno prazna. Telefonska tajnica vrti zaskrbljujoča sporočila, iz katerih sledi, da je sestrica pobegnila od doma, njeni starši pa jo panično iščejo. Prične se napeto iskanje pojasnil, kaj je pripeljalo do zapleta. Čeprav se to morda sliši kot začetek detektivke, je Gone Home vse prej kot to. Prej bi ga lahko opisali kot avanturo, kjer z brskanjem po deželni vili polagoma odkrivamo družinsko zgodovino.

Da je navidez preprost nastavek zgodbe tudi najbolj učinkovit, postane očitno takoj, ko za seboj zaloputnemo vrata podeželske vile in se znajdemo v preddverju v spremljavi nenehno bobnečega dežja in tihe melodične glasbene podlage. Če nič drugega, nas minimalizem prisili k pozornosti na detajle. Vsaka omara, vsak predal lahko nosi ključ do novega spoznanja. Vsak zatemnjen hodnik deluje strašljivo, dokler ne prižgemo luči in se lotimo vohljanja. Monotonijo osame bo odslej prekinjal samo glas sestrice, ki nam ob vsakem odkritju prebere odlomek iz svojega dnevnika. Preostali čas igranja, približno uro in pol, bomo preživeli v popolni samoti, brez dialogov, brez akcije. Od nas samih je odvisno, ali bomo izkušnjo vzeli kot klišejsko srhljivko v prekleti hiši ali pa kot prijetno brskanje po babičinem podstrešju. Gone Home se bo potrudil, da ustreže obojim.

Začetni zaplet je ravno dovolj zanimiv, delci zgodbe pa so po hiši posejani v pravem razmaku in z dovolj inteligence, da nas ne pričnejo dolgočasiti. Z brskanjem po osebnih predmetih svoje družine postanemo pristni voayerji, a to početje nekako upravičimo z morebitno nevarnostjo, ki jo implicira zaplet skupaj z nekaterimi pristno težkimi trenutki – od grozečega nevihtnega grmenja, nenadnih izpadov elektrike in občasnih namigov, da v hiši straši. Nekoliko paradoksalno so najmočnejši trenutki igre ravno v negotovosti in nedorečenosti, ki nas pustita v dvomu; ko pa enkrat razrešimo uganke in se otresemo vseprisotnega suspenza, opazimo prve pomanjkljivosti.

Brez najmanjšega tveganja spojlerjev lahko razkrijemo, da zgodba pač ni na enakem nivoju kot njena izvedba. Tiho, intimno in nemalokrat napeto iskanje resnice sicer prikrije dejstvo, da se Gone Home poslužuje nekaterih očitnih rešitev na prvo žogo. Tudi takozvani »audiologi«, ki tvorijo nekakšno emocionalno jedro, imajo v igrah status klišeja že skoraj desetletje. A govorimo povečini o slabostih, ki postanejo očitne šele ob ponovnem igranju. Gone Home je pač enkratna izkušnja tudi v tem pogledu, da tako kot veliko single-playerjev pusti močan prvi vtis, ob naslednjem preigravanju pa izgubi dobršen del šarma.

Pri tem ne želimo namigovati, da Gone Home ni prijetna in osvežujoča izkušnja za vse prekaljene igralske mačke. Morda je igra postala žrtev lastnega uspeha in pri novih igralcih sprožila prevelika pričakovanja spričo številnih priznanj in nagrad. In res ni težko ugotoviti, zakaj se je kritiška in igralska javnost zaljubila na prvi pogled v to preprosto, a učinkovito podano družinsko dramo. Ne gre spregledati, da je to šele prva igra izpod rok kolektiva Fullbright, ki je ravno prejšnji mesec izdal napovednik za nov projekt po imenu Tacoma. Če gre soditi po debiju, so pričakovanja upravičeno visoka; Gone Home je namreč s svojim atmosferičnim minimalizmom in potrpežljivo naracijo raziskal pot, katere so se igre do sedaj izogibale.

Če vas mikajo avanture, če radi brskate po omarah za artefakti iz svoje mladosti, če vas tlači nostalgija po devetdesetih, potem je Gone Home obvezna telovadba za vaše prste. Pa tudi če nič od tega ne drži, vam ga še vedno toplo priporočamo v igranje. Za 20€, v kolikor ste zamudili decembrske popuste na Steamu.

Po tuji lastnini je stikal Rasto.