Simpozij v Atriju ZRC SAZU

(še tole..obljubim, da v prihodnje ne bom več tule lepil svojih čečkarij..je žal prišel čas, ko je pisarjenje postalo, bolj ali manj, odveč) Kako je mogoče, da se kaj takšnega dogaja tudi v sloveniji? O tem bodo v prihodnjih letih napisani članki, zborniki in nemara tudi kakšna monografija. Če bo sreča naklonjena, bo vsaj nekaj najbolj odgovornih za takšne razmere za zapahi. Odgovor na postavljeno vprašanje se mi ponuja takole: To, kar se dogaja beguncem (tudi) v sloveniji, (ograje, taborišča, lakota, hranjenje skozi ograje, spanje na +6..in to je NASILJE) je "zgolj" poglabljanje tistega nasilja, ki ga v sloveniji izpeljujejo voljni "aparati" (pa ne države, kvečjemu družbe) že nekaj desetletij in to nad lastnimi državljani in državljankami. Kaj je skupnega nasilju nad njimi ter nasilju nad begunci? Predvsem to, da se v obeh primerih z ljudmi ravna "instrumentalno", tako, da se vprašanja revščine, enakosti, svobode, v osnovi politična vprašanja, odpravi na način, ki, kar-se-le-da onemogoča kakršnokoli možnost, da bi tovrstna vprašanja bila obravnavana kot politična. Še več, celo socialna vprašanja se obravnava na način, ki onemogoča njihovo razreševanje na način, na kakršnega se sploh sme reševati tovrstna vprašanja. V prvem primeru je denimo revščina obravnavana kot naravni pojav, kot nujno zlo, revni pa, v najboljšem primeru, kot prejemniki mizernih količin denarja. V drugem primeru je vprašanje preskrbe ljudi, da ne umirajo od lakote, da ohranijo vsaj milimeter dostojanstva, urejeno tako, da so ti ljudje obravnavani na način nečesa, kar mora iti najprej skozi torturo administrativnih postopkov, tehnik in tehnologij, na koncu pa, če je sreča, prejmejo tudi nekaj mizerije, v obliki koščkov hrane in nekaj kv. metrov tal. Tudi državljani in državljanke slovenije se že dolgo obravnava predvsem na način govorečih predmetov, natanko na enak način, kot to velja za katerokoli korporacijo. To je mogoče zgolj, če tudi državo obravnavate, kot da bi bila korporacija. Tu imate vodje, ki vedo, ukazujejo, grozijo tistim, ki morajo po njihovem mnenju ubogati in izvrševati njihova navodila ali pa..ali pa jim grozi, da bodo izvrženi iz korporacije, »družbe«, postavljeni onkraj ograje, prek katere morda, sem in tja, milostno prileti kak košček hrane. Opraviti imamo z razmerji, ki vedno bolj spominjajo na fašizem v njegovi izvorni obliki. Državo se obravnava na način korporacije, politiko (predvsem) na način tehnik »partitokracije«, vladanje na način »upravljanja« (pravilno bi bilo slovenska uprava, ne slovenska vlada). Takšno razumevanje in obravnavanje ljudi se v primeru sedanjih beguncev zgolj poglablja. Veliko več ima slovenski državljan skupnega z begunci, kot pa s slovensko »vlado«. Zelo podobno, kot z begunci, se (tudi) v sloveniji ravna z Romi, vedno bolj tudi z mnogimi drugimi državljani in državljankami, prebivalci, prebivalkami. Ne morete si ne vi, ne vaši otroci, obetati dobrega življenja, če se istočasno strinjate z načini, na kakršne se ravna v teh primerih. Prizadevanja za to, da bi se begunci lahko svobodno gibali, da bi bili deležni dobre oskrbe in bi jim bila odprta vrata v boljša življenja, so prizadevanja za to, da se bodo tudi prebivalci slovenije morda v bližnji prihodnosti izmaknili nekemu novemu fašizmu, če ne bodo še vedno predvsem ubogljivi, pasivni, tihi opazovalci, kot sedaj to velja za domala vse meščane in meščanke večjih slovenskih mest. Jebeš državo, v kateri skorajda vsi, policisti, vojaki, prostovoljci, gasilci, aktivisti, vsi, ki so na »terenu«, dobro štekajo, da s svojim garanjem resda malce nasitijo veliko lačnih ust, ozdravijo nekaj prehladov, ogrejejo nekaj dlani, obenem pa s tem zgolj ohranjajo razmere, ki jih v prvi vrsti sploh ne bi smelo biti, ki bi jih bilo potrebno nemudoma odpraviti. Na svidenje.