Kako ostati človek?
Poslušajoči in poslušajoče, pozdravljeni na otvoritvi in pokušini moralnih fekalij, v rubriki, v kateri boste vsak drugi teden tega dne dalje ob isti uri prisluhnili obravnavi tiste smotlake, ki si tako ali drugače stalno jemlje pravico, da nad nami izvaja moralno frenologijo. “Imeli ste dolžnost, da se zgražate nad tem ali onim, pa se niste!” “Pa saj ste vendar človeška kreatura - ravnajte temu primerno!” “V vašem žretju zelja ni nič subverzivnega! Vi torej reproducirate in ste simptom kapitalizma, vi pošast pregrda!” In tako naprej, njihovo iskanje naše vesti nima meje, kar bo v prihodnosti dokazovala tale rubrika.
No, to je bil uvod - premaknimo se k vprašanju današnjega prispevka: Kdo je namreč tokrat zamenjal naše lasišče za toaletni papir in nas obdaril z balzamom nravnega blata? Odgovor najdemo, če oči premaknemo k predprejšnji, to je 40., številki Mladine in prečitamo članek Jožeta Vogrinca, naslovljen Kako razločimo ekonomskega migranta od političnega begunca. Spisano besedilo ima dejansko konkretno zašpehano dobro stran: najprej je tu dobra analiza posledic obsedenosti z varnostjo, ki spominja na Balibarja, nato pa članek jasno nakaže, da je razlika med ekonomskim migrantom in beguncem performativna. To pomeni, da begunec ni begunec ali ekonomski migrant, ker bi bil begunec ali ekonomski migrant po svoji notranji kvaliteti, temveč zato, ker je za njega opredeljen. Naknadna razvrstitev, ki se izvaja pod krinko opisa danega. To se jasno nakaže v opredelitvi schengenske meje: “Foucaultovsko rečeno je schengenska meja koncentrirana moč-vednost.” Lahko smo veseli, ko pomislimo, da je iz morja čustvenih izpadov končno priplaval nekdo zmožen refleksije, nekdo, ki se ne utopi, še preden bi prestopil mejo sila nevarnega pragmatizma. A vse nade se izkažejo za lažne, ko je na obalo naplavljena nova žrtev tega, čemur pravijo humanitarne krize, ki jim na levici vedno sledi nezdrava porast pragmatizma. Žrtev: zmožnost treznega razmisleka. Dobra plat besedila je v zadnji instanci zasenčena in uničena prek zadnje čase vseprisotnega moralnega momenta sklicevanja na “človečnost”.
Naj pojasnim. Uporaba koncepta vednost-moč, ki ga je izumil Foucault in ki se ga je poslužil Vogrinc, ni nedolžna. S seboj, kot je to značilno za vsak koncept iz humanističnih znanosti, prinese določene posledice: katere trditve smemo izreči in katerih ne. Vsaj če predpostavljamo, da želimo ostati konsistentni. In kaj so implikacije koncepta vednost-moč? Predvsem to, da je resnica vezana na določeno obliko moči, jo omogoča in določa kot slednja omogoča in določa njo samo. Da resnica ni neka stalnica onkraj ideoloških praks in iz njih pojmov, pri čemer na mestu praks stoji konkretno določanje oziroma “izvajanje Schengna”, na mestu pojmov ločnica med domačinom in tujcem in nato v območju tujega med iskalcem zaposlitve in tistim, ki beži zavoljo golega preživetja. A to v zadnji instanci pomeni, da onkraj te resnice, ki je vedno že oblastno ali ideološko posredovana, katerikoli izraz vam je pač ljubši, ne stoji, kot pod obleko, polje večnih neideoloških bitnosti. Pojmi dejanskega človeka, dejanske pravice, brezpogojne dolžnosti, neokrnjene narave so istega reda kot pojmovna ločnica, ki jo članek kritizira. Sfera sicer vedno novih in novih ideoloških pojmov je tako celota tega, kar v družbeni materiji je in bo, kar pa naj bi bilo v teorijo vključeno kot objekt, ne pa kot kriterij resnice. In ker je Vogrinc nedvomno teoretik, za katerega iz izkušenj vemo, da je tovrstno ločnico sposoben vzdrževati, seveda lahko pričakujemo, da tako tudi bo.
Pa ni! Kot zadnje čase devetindevetdeset odstotkov levičarjev se tudi sam kar naenkrat začne sklicevati na neko ne vem od kje že potegnjeno dolžnost, da storimo nekaj specifičnega, ker - citiram: “Samo tako ostanemo ljudje.” Trditev, ki kot prvo kaže na nekonsistentnost v uporabi konceptov, saj zavoljo humanitarnega pragmatizma poskuša sparčkati koncept vednost-moč, ki odreka višjo resničnost pojmom, kot je “biti človek”, in ta zanikani pojem sam. Pragmatizem je sam po sebi idiotizem, humanitarizem pa višji kretenizem. Zavoljo potrebe po moralističnem balastu celotna reflektirana plast teksta izpade zgolj kot lepšanje besedila s kvazi-teoretskimi referencami, ki zato, ker se jih ne upošteva, nimajo drugega smisla kot marketing, namenjen nenačitanim bedakom.
Kot drugo pa je naprošanje, da naj ostanemo ljudje, smešno zavoljo naslednjega vprašanja: Ste že kdaj videli medveda, ki bi zgradil koncentracijsko taborišče? Ne? Kakšno naključje! Tudi jaz ne! Organizacija česarkoli že je pač striktno človeška stvar. Da bi z razločevanjem prišlekov resnično nehali biti ljudje, bi morala obenem držati trditev, da ločevanje ni organizirana dejavnost, kar pač je. Namesto da blebetajo o dolžnostih, ki jih izpolnjujemo že s tem, da namesto kjerkoli ščijemo v pisoar, bi bila za začetek dobrodošla refleksija, ki bi priznala, da nas nič resnično ne zavezuje in da je zgolj od naše dobre volje odvisno, če bomo premaknili riti iz ugodno situiranih srednjeevropskih kavčev.
Članek nasproti tem predlogom na začetku postavlja vprašanje, ki so ga v Mladini, kot tu običajno delajo z najbolj neumnimi odlomki, počastili s krepkim tiskom:
“Kdo je tako naiven, da verjame, da lahko in da sme policist na meji ali uradnik v zbirnem centru podeliti ali zavrniti status, ki odloča o usodi ne le posameznika, ki ga prizadene, marveč večinoma soodloča tudi o usodi njegove družine, sorodnikov, prijateljev ali sosedov, ki so morda odvisni od tega, ali se bo prebil v obljubljeno deželo?”
Mi pa se lahko za konec vprašamo: Kdo je tako naiven, da verjame, da tega policist na meji ali uradnik v zbirnem centru ne more storiti in da onkraj njegovega oblastnega “smeti” obstaja resničnejši in pravilnejši “sme”? Odgovor veste.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Kako lepo, da se gospod avtor pozabi obregniti ob to, da je pragmatizem v situaciji kot se danes razvija prisoten na vseh straneh, kaj drugega so pa fašistoidni izpadi z zahtevami po "čimprejšnji ureditvi stanja s kakršnimikoli sredstvi"? Predrkavati se na ontološki ravni o doslednosti uporabe konceptov zgreši glavno poanto teksta, ki je, navkljub res že izpraznjenem besedičenju o "človečnosti", poziv k preizpraševanju določenih bralčevih prioritet. Prav tako je jasna izbira avtorja kritike, da ignorira splošno metaforično konotacijo opletanja s terminom "človek", saj lahko njegova kritika le tako doseže svojo teoretsko ostrino. Kdo je tako naiven, da verjame, da se bodo teksti vogrinčevega formata ustvarjali z mislijo na zadovoljitev specifičnih teoretskih kriterijev diplomiranih filozofov?
In kaj potem, če je pragmatizem prisoten tudi na drugi strani? Ne vem zakaj bi bilo to potrebno posebej omenjati. In kaj bi bilo drugače, če bi omenil, da je uporaba besede "človek" metaforična, glede tako imenovane teoretske ostrine? Načeloma nič, ker problem ni v tem, da gre za metaforo ampak, da se vpraša zakaj vsi po vrsti, neodvisno od situiranosti v političnem spektru, uporabljajo eno in isto metaforo človeka z veliko začetnico in kakšne so njene implikacije. Da se populacije razdeli na "človeške" in tiste, ki so njim napsortno nečloveški, tj. spački, ki jih je potrebno tako ali drugače odpraviti. Logika, ki močno spominja na tisti naivni notri-zunaj (Človeški-nečloveški (fašistični), naravni-nenaravni, domač-tuj,... Načeloma je razlika zgolj v določitvi konkretnega spačka.), ki ga članki namenjeni v podporo beguncem, ves čas kritizirajo. In nazadnje glede naivnosti: Ne avtor....to bi bilo namreč tako kot, da bi pričakovali, da si v lepši in "gotovi" prihodnosti obetamo konec govorjenja traparij. V tem primeru pa bi bil celoten prispevek brezmiselen, oz. sploh ne bi imel razloga, da bi bil napisan.
Aha zdaj ce se ne strinjas z begunsko problematiko si pa fasist? No tud prav, grem Hitlerja klonirat :) travca dela svoje kajneda
Dragi Matija,
od kod pa vam ideja, da pojem človečnosti in človeka v mojem tekstu jemljem kot zunajzgodovinsko moralno oporo? Navsezadnje sem napisal že veliko tekstov, ki takšno branje zanikajo. Če jih ne poznate, mi ne pripisujte neumnosti! Preveč samoumevno se mi zdi, da bi posebej poudarjal, da obstajajo prizemljeni globalni politični okviri, ki jih priznavajo članice OZN, zlasti deklaracija OZN o človekovih pravicah, ki po merilih, sprejetih v mednarodni skupnosti, v mednarodnih odnosih legitimirajo to, da v praktičnem ravnanju na meji suspendiramo schengenski režim in damo prednost pravici beguncev do življenja, ki ga štejemo po teh standardih za vredno življenja, pred varnostjo ipd. lokalnimi politčnimi vrednotami. Ustrezen pojmovni okvir za spoprijem z aktualnim političnim vprašanjem je po mojem konkreten odnos EU do prebežnikov, ne pa Foucaultjeva epistemologija zgodovinskih formacij vednosti. Sem seveda za to, da formiranje in transformiranje statusov državljanstva in v razmerju do drugih, manjvrednih statusov analizirate s Foucaultom. Če ne razlikujete med intervencijo v aktualno politično vprašanje v poljudnem tedniku in konceptualno obdelavo problema v teoretskem tekstu, imate resno težavo z urejenostjo lastnega mišljenja. Navsezadnje vas je v političnem tekstu veliko bolj razburil domnevni Človek nasploh kakor težave konkretnih ljudi. Moj tekst, nasprotno, je nastal pred postavitvijo ograjo in dovolj dobro napoveduje usodo prebežnikov, da si jih države EU podajajo kot vroč kostanj.
Srečno!
Jože Vogrinc
jeah vogrinc je rekel bobu bob! fifi lahko sam fafa penis in odpeketa, s svojo "oddajo" vred
Dragi Vogrinc,
opravičujem se za pozen odgovor. Zavoljo moje odsotnosti s spleta pišem tako pozno. S tem pa se samokritika končuje in se začne navanjanje bumerangov, ki sledijo z vaših opazk. Pa začnimo. Očitate mi, da vam pojem človečnosti in človeka kot zunajzgodovinsko oporo razpotegnem čez celoten korpus vaših tekstov. Na vašo žalost, gre za le enega od mnogih samo-udarcev, ki sledijo iz vašega komentarja. Recimo tako za začetek, da je bil celoten smisel teksta v tem, da se pokaže, da določeni ljudje, ki so v svojih tekstih zmožni konkretne in kvalitetne teoretizacije, v trenutni situaciji konstantno zapadajo v poceni pragmatizem, kar ne bi moglo biti bolj očitno iz naslednjega pasusa:
"In ker je Vogrinc nedvomno teoretik, za katerega iz izkušenj vemo, da je tovrstno ločnico sposoben vzdrževati, seveda lahko pričakujemo, da tako tudi bo."
Zatorej vam nikakor ne pripisujem neumnosti, razen seveda tistih, ki ste jih uspeli izreči v Mladininem tekstu. Vaša pripomba, da ste to v svoji tekstih večkrat storili ne naredi drugega kot, da potrdi mojo kritiko. Če bi namreč želel zgolj kritizirati splošni humanizem in ne pokazati degeneracije teoretskega mišljenja v trenutni situaciji, bi za objekt članka pač vzel nek trapast N'tkovo članek in ne vas. Iz tega pa sledi naslednje: Da sem vas sploh postavil na mesto objekta članka, je bilo tako potrebno določeno spoštovanje do tega, kar ste izven slabe pragmatistike, razvidne iz Mladininega članka, zmožni proizvesti. Naslednja stvar, ki jo očitate moji kritiki, se navezuje na tole mesto iz vašega komentarja:
"Preveč samoumevno se mi zdi, da bi posebej poudarjal, da obstajajo prizemljeni globalni politični okviri, ki jih priznavajo članice OZN, zlasti deklaracija OZN o človekovih pravicah, ki po merilih, sprejetih v mednarodni skupnosti, v mednarodnih odnosih legitimirajo to, da v praktičnem ravnanju na meji suspendiramo schengenski režim in damo prednost pravici beguncev do življenja, ki ga štejemo po teh standardih za vredno življenja, pred varnostjo ipd. lokalnimi politčnimi vrednotami. Ustrezen pojmovni okvir za spoprijem z aktualnim političnim vprašanjem je po mojem konkreten odnos EU do prebežnikov, ne pa Foucaultjeva epistemologija zgodovinskih formacij vednosti. Sem seveda za to, da formiranje in transformiranje statusov državljanstva in v razmerju do drugih, manjvrednih statusov analizirate s Foucaultom."
Na tem mestu bi vas vprašal, zakaj ste torej sploh uporabljali Foucaulta? Kajti, jaz nisem bil tisti, ki je začel z njim, temveč vi sami. V primeru, da se sklicujete na Človečnost namreč celoten koncept Vednosti-Oblasti žal preprosto odpade. Bodisi govorimo o Človeku, ki se skriva za zlobno oblastjo, ideologijo, etc., bodisi o Vednosti-oblasti, ki tovrstne neumnosti zanika, saj koncept Vednosti-Oblasti razgradi vsako instanco, ki naj bi jo domnevno zla sila oblasti s svojimi mehanizmi zakrila in ohranila obenem. V primeru, da izberemo Človeka, se v najboljšem primeru lahko slicujete na "Laž-Represijo" ali pa na neko "lažno zavest", ki prekriva človekovo bistvo, torej na razne vulgarizem, ki jih resna teorija ne jemlje več...hm...resno. Tako 'represija' kot Človek, ki naj bi nas odrešil v tovrstnem semantičnem polju, žal ne obstaja. Ali Vednost-Oblast ali Človek. Ali ali. Oboje pač preprosto ne gre. No, vsaj če želimo biti v svojih tekstih vsaj približno konsistentni. Kar me napelje na naslednjo točko vaše kritike. Očitate mi, da imam težave z "urejenostjo lastnega mišlenja". Vprašam vas: Mar ni absurdo, da kritika, ki prikaže nekonsistentnosti določenega članka, prejme predikat neurejenosti, ko pa bi ravno to rada prikazala in negirala? Poleg tega: Zavoljo česa, bi se moral sklicevati na Človeka z velikim Č, da bi dokazal, da mi do trenutne situacije v katere so vrženi do beguncev, ni vseeno? Kdo je potem tukaj resnično 'neurejen v mišljenju'?
Naslednja kritika se veže na vprašanje nedotakljivost forme, diskurzivne formacije oziroma česar koli že hočete. Mislim seveda na platonizem (lahko tudi kantovstvo), ki je zaznan v stavku: "Če ne razlikujete med intervencijo v aktualno politično vprašanje v poljudnem tedniku in konceptualno obdelavo problema v teoretskem tekstu, imate resno težavo z urejenostjo lastnega mišljenja." Postavljeni ste namreč pred dve strategije. Bodisi sprejmete čistost trenutno ustvarjene forme, a v tem primeru izgubite vsako pravico, da kritizirate članek, ki sem ga spisal sam. Ta je namreč podan v formi lastni rubriki Moralnih fekalijih. Glede te recimo zgolj tole. Lansko leto sem za Aktualno politično redakcijo pisal četrktov BritOFF naslovljen Grešni kozli. Ker se razen slovnice nisem držal niti enega pravila novičarskega pisanja, so Grešne kozle z letošnjim letom unikili in mi namesto njih podali možnost nove rubrike, v kateri bi pač na vsake dva tedna afirmiral svojih pet minut slave. Rezultat so Moralne fekalije, rubrika katere forma je moja absolutna samovolja. Če toraj resnično želite ostati na svoji poziciji (Forma politične intervencije je nedotakljiva, prav tako pa Forma na sploh), morate kratkomalo spoštovati tudi nedotajkljivost drugih form pisanja - v drugem primeru vaš argument pade, saj dejstvo Forme postane relevanto zgolj takrat, ko vam to ustreza. Skratka: Forma politične intervencije govori bedarije in čez to ne more, saj po vaše vsebuje imperativ spoštovanja nedotakljivosti forme in tako ne sme kritizirati nobene druge oblike teksta, Moralne fekalije po drugi strani lahko vsebujejo tisto, kar mi v danem trenutku ugaja, saj diskurzivna formacija s katero se rubrika sklada, vsebuje nujen moment moje samovolje. Vzdrževanje argumentacije na tej formalni ravni je tako kratkomalo imperativ absolutnega razdajanja mojim osebnim vzgibom po eni strani in absolutna poslušnost po drugi.
Kaj pa, če po drugi strani kriterij nedotakljivosti forme politične intervencije ovržete in se osredotočite striktno na vsebino? No, mislim, da vam je jasno, da vas v tem primeru povozim (In se v svoji tekstih kot poudarjate povozite tudi sami, saj pravite, da Človeka vržete v nič) od prve do zadnje črke. Človek z velikim Č je kratkomalo neumnost, ki jo kakršna koli teoretska analiza, ki jemlje moment historičnosti, resno pač ne more jemati resno. V najboljšem primeru mi lahko očitate nemoralnost v pisanju, za kar pa bi se vam že vnaprej zahvalil.
Srečno!
Matija Jan
In na koncu je tiger spet mačka postala.
In na koncu je tiger spet mačka postala.
Komentiraj