Lepa duša...

Oseba, ki je napisala prispevek, ki ga trenutno poslušate, prihaja iz dokaj stabilnega srednjega razreda. Še vedno prejema solidno žepnino, ki ji omogoča, da onkraj dela na radiu ne išče dodatne zaposlitve in brez težave redno študira. Velik del svojega časa posveti kritiki levičarjev, med katere se sicer bolj ali manj uvršča. Toži nad tem, da so ne pretirano bistri moralisti, katerih politične taktike so zgrešene, v kolikor si za cilj dejansko postavljajo transformacijo trenutnih političnih hierarhij. A pazite! Ta ves čas nergajoča pojava tako rekoč ne hodi na proteste, rok si na meji ni umazala niti enkrat, kot ni niti enkrat skuhala fižola za brezdomca. Nekateri pravijo celo, da slednjim serje v usta.

Oseba, ki je napisala ta prispevek, je ogabna spaka, od katere še nihče ni imel nobene koristi; ki dobrohotne ljudi aktivizma zgolj zasmehuje, namesto da bi jim ponudila ročico.  Več kot očitno je, da si s tem nadgrajuje svoj tako ali tako huronski narcizem! Še huje, to brezsramno priznava! Ona, ki z udobnega mesta zatrjuje, da se ne misli odreči konsistentnosti misli, je pametna, ostali, ki se ves čas odrekajo udobju v korist drugih, so zabiti kot noč. Nič ji ne prinaša večjega zadovoljstva od tega! Pa še v tretji osebi piše o sebi - verjetno, da se bo potem lahko razglasila za znanstveno in nepristransko! Težko bi našli večji primer intelektualne masturbacije kot pri njej - in ta tekst dragi poslušalci - ta tekst je intelektualna masturbacija brez vsake resnične teoretske vrednosti!

A stran z opolzkimi izrazi! Tega Onana, ki kritike ves čas strelja v tla, aktivistom pod noge, namesto da bi se z njimi spojil v ljubeč odnos, iz katerega bi prijokal otrok z imenom konstruktivna kritika, levičarji pogosto naslavljajo še z drugim imenom. Rečejo, da je lepa duša. Pravijo, da je o njej pisal neki Hegel. Saj veste, levičarji imajo radi ime Marx in avtor, na katerega to ime bežno referira, je imel po slučaju rad nekega drugega Hegla, s slučajno enakim imenom. Ampak - mar je glede lepe duše res vse tako, kot se zdi?

Da dobimo odgovor se je za začetek potrebno premakniti v daljno leto 1788, v predzgodovino lepe duše, v čas izida druge Kantove kritike - Kritike praktičnega uma. Po tem, ko je leto pred tem drugič in drugače pokazal, kako to, da je možno objektivno spoznanje, se je v navedenem delu spravil k dokazovanju tega, da čisti um ni zgolj spoznavajoči, temveč tudi nujno praktičen - z drugimi besedami: da je um sam po sebi moralen. Ta “sam po sebi” pa implicira delitev na tisto, kar je z ozirom na antropologijo človeku notranje - avtonomno, od tistega, kar je zunaj, vezano na red naravnih vzročnosti. Antropološko-filozofska razlika, ki iz tega sledi, je prvič avtonomni um, enak pri vseh različnih posameznikih. Ta um je v razmerju do različnih posameznikov obči, njihova različnost pa nasprotno izhaja iz vezanosti na različna okolja, vplivi katerih v subjekt prihajajo prek čutnosti.

In če je celoten smisel knjige v tem, da pokaže, da je čisti um sam po sebi moralen, mora pokazati, da lahko moralno deluje iz svoje notranjosti, v odsotnosti vplivov s strani z zunanjim pogojene čutnosti. V takšni shemi učinki dejanj niso važni, pomembno je zgolj to, da pokažemo, da je določitveni razlog volje Um. Pomembna je dobra volja, notranja izčiščenost. Že zdaj omenimo, da pri Kantu v zvezi s tem naletimo na nerešljiv problem: za človekovo spoznanje nedostopna notranjost, ki bi jo morali motriti, če bi želeli pokazati, da neko dejanje ni bilo okarakterizirano zgolj po vidni črki legalnosti, ampak tudi po intenci, izhajajoči iz moralnega zakona. V oziru  Kantove delitve na človekovemu spoznanju dostopno fenomenalnost in onkraj možnega izkustva stoječ svet reči na sebi se notranjost, ki skriva določitev volje, skriva v sferi nespoznatnih reči na sebi. Posledično lahko z obilico govora vsako svoje dejanje prikaže kot delovanje iz dolžnosti, po drugi strani pa lahko vsakemu dejanju, ki mu morebiti ni povšeči, očita, da je subjekt, ki ga je izpeljal, vseboval sledi nizkotnih vzgibov ter tako degradiral rang ravnanja. Dva elementa, brez katerih propade vsaka moralna masturbacija. A več o tem rahlo kasneje.

Kantovo popolna ločitev avtonomnega Uma in zavržene čutnosti v sferah moralnega sojenja je porajala različne odzive. Eden od markantnejših izmed njih pripada dramatiku Friedrichu Schilllerju, ki si je z željo po delitvi prostora estetiki znotraj kantovstva prizadeval k zrahljanju tega nasprotja. Da ne bi po eni strani padel v logiko despotizma razuma, ki izžene naravo, in po drugi v blazno brezobličnost, odsotnost lepote, izhajajoče iz absolutne vladavine narave, je moral ubrati edino pot, ki mu je prestala. Pot sprave in harmonije med različnimi instancami, razumom in čutnostjo.

Ta harmonični odnos steče na način, da sama čutnost postane v celoti prežeta z razumom in v spontanosti deluje kot bi ob refleksiji deloval tudi ta. S tem, ko se mreža napelje čez celotnega subjekta, ko izgine vsak kotiček, od koder bi pod vplivom tujosti lahko vzniknile nemoralnosti, postane subjekt kot tak, ne glede na stanje, v katerem je podoba moralnosti. Ali deluje ali ne, sploh ni važno, saj bo moralen v vsakem primeru. Njegov vsak “je” diši po morali. To prepreženje subjekta, ki je moralnost prejel kot svoje neodtuljivo ontološko predikacijo, nosi ime - Lepa duša.  

Slednjo bi lahko razumeli kot kantovski moralizem, speljan do skrajnih konsekvenc: moralnost lepodušnika tako ves čas ostaja neoporečna, saj je postala njegovo ontološko stanje, njegova večna nemodifikabilnost, pri kateri vsako vprašanje po lastnem določilu volje postane nekaj irelevantnega. A žal ne iz epistemičnih razlogov, pod katere bi se podpisal sam, temveč zato, ker določilo volje v primeru takšnega subjekta ne more biti nemoralno. Kar ne pomeni, da želim reči, da onkraj te lažnosti ostaja kakšna pravilna, resnična morala, po kateri bi morali uravnati naša dejanja. Gre mi nasprotno za to, da pokažem, da moralnost kot laž deluje in proizvaja določene učinke, da je uporabljena kot sredstvo samopoveličanja notranjosti lepodušnika in diskriditacije drugih na podlagi enostavnega ad hominema, pranja umazanega perila.

Kot v svoji knjigi Tri študije o Kantovi praktični filozofiji prepričljivo pokaže Zdravko Kobe, problem lepe duše ni v tem, da ne deluje, kot ves čas zatrjuje velik del levičaskih jesiharjev. Smisel je v konstantnem moralnim terorizatorstvu, ki različne prakse presoja po prisotnosti partikularnih vzgibov pri njihovem nastanku in spregleda hermetične kriterije teh delovanj. Lepodušniški je pogosto tudi odnos aktivizma do teorije. Levičarski aktivist, ki vas obtožuje lepodušništva, je tako rekoč gotovo sam lepa duša. Naj vas migljanje anarhistove kuhavnice ne preslepi nikoli več!

Kakšna so namreč spodbijanja, ki z aktivističnega dela levice v klasični situaciji letijo na njen teoretski del? Takšna kot sem jih navedel na začetku. Da, namesto, da bi si rili po dreku, zmrzovali na meji, jedli zanič hrano, držali transparente z neumnimi napisi, ki kličejo k vrnitvi Človeka … no, namesto tega intelektualistična mala buržoazija poseda v svojih udobnih foteljih, bere, piše, morda zaradi samoljublja, zavoljo akademske kariere, in v tem, kar počne, celo brezsramno uživa, medtem ko nekdo nekje trpi!

S Heglovimi besedami:

“Ni ga junaka za osebnega slugo; pa ne zato, ker oni ne bi bil junak, temveč ker je ta - osebni sluga, s katerim oni nima opraviti kot junak, temveč kot jedec, pivec, tisti, ki se oblači, sploh v posameznosti potrebe in predstave.”

Kontaminacija poteka, vse dokler v njihovih žrtvah ne ustvarijo vsaj minimuma krivde in jih napeljejo k odgovoru: 

“Tudi poglobljeno ritje po konceptualnih globinah, je nekaj blazno težkega - zaradi same prakse in zaradi manka vpetosti v socialne kroge, ki ga takšno delo prinese.”

Mar ni to najbolj očitna zmota v argumentaciji, in sicer sklicevanja na čustva prek poudarjanja svoje osebne investicije. Trud, ki je v teorijo vložen, je namreč nekaj popolnoma irelevantnega za to teorijo kot tako, saj se sama takoj po izdelavi loči od svojih zgodovinskih pogojev možnosti, kamor med drugim štejemo njenega prvotnega izrekovalca, in doseže določeno transcendenco, vezano na splošno razumljivost in konceptualno hermetičnost. Kriterij, ki teorijo poviša, je preprosto v tem, da s svojo analizo zadane, in ne, kdo je slučajno trpel pri njeni izdelavi. Tako rekoč ni bolj irelevantnega podatka.

Isto pa velja za problem izjavljalne pozicije. V tem oziru je dovolj, da pogledamo samo nekatere implikacije, izhajajoče iz ločitve izjavljalne pozicije od izjave. Za začetek, da je izjava, v kolikor je ločena od izjavljane pozicije, nekaj različnega od nje in posledično premestljiva, razumljiva ter izrekljiva več kot z enega samega mesta, ki bi mu pripadala. Na to sem meril, ko sem rekel, da se neka teorija, navsezadnje izjava nasploh loči od svojih pogojev možnosti, se dekontekstualizira in doseže določeno transcendenco.

Logika, ki bi izjave spojila z mestom, od koder se enkrat v času izrečene in jih tako kontekstualizirala za vse večne čase, morda pod opravičilom eksplikacije institucionalnih pogojev, bi v jezik uvedla solipsizem privatnega jezika. Ne le, da v tem primeru ne bi bila možna teorija - možen ne bi bil niti jezik sam. Morda se ne strinjate z mojimi tezami, a vaše nestrinjanje predpostavlja razumevanje teh tez in to razumevanje misel, ki poganja vaše nestrinjanje, postavlja na laž.

Moralne fekalije je na na ugodnem fotelju pripravil Matija Jan, absolutni narcis, ki mu nič ne manjka, ki še vedno prejema žepnino, ki ne hodi na proteste, ki ni bil in verjetno ne bo niti enkrat na meji, ki mu gre ob aktivizmu na kozlanje, ki mu gre prav tako le za lastni ego, ki najbolj uživa v tem, da pokaže, kako so ostali neumni in on v razliki do njih pameten, ki si nekoč želi imeti akademsko kariero, da bo ta ego še večji, ki….