Razcepitev cepiv

Tako kot v večini zahodnih držav je tudi v Sloveniji v porastu število necepljenih otrok, zaradi česar pogosteje beležimo izbruhe skoraj izkoreninjenih bolezni. Nekateri starši se namreč v nasprotju s stališčem stroke odločijo, da svojega otroka raje ne bodo cepili. Vzroke gre verjetno iskati v napačnih informacijah in predstavah o cepljenju, najverjetneje pa tudi v navidezni odsotnosti in nenevarnosti bolezni, ki jih ob dobri precepljenosti populacije ne srečujemo več.

Zaradi odsotnosti bolezni v kolektivnem spominu je tudi vsaka neželena reakcija po cepljenju videti hujša in starše hitreje odvrne od nadaljevanja cepljenja. S tem pa tvegajo, da bo njihov otrok po nepotrebnem zbolel za eno izmed nalezljivih bolezni, posledice česar bo – če preživi – lahko trpel celo življenje. Necepljeni posamezniki in posameznice pa predstavljajo nevarnost tudi in predvsem za druge osebe, ki se zaradi zdravstvenega stanja ne smejo cepiti in se lahko zanašajo zgolj na učinek čredne imunosti.

Na ta način starši hote ali nehote nase prevzemajo veliko odgovornost za zdravje svojega otroka in okolice. Marsikdo izmed njih se tudi ne znajde v poplavi tujih strokovnih besed, kot so denimo antigen, monoklonsko protitelo, imunoglobulin, ki jih je moč zaslediti v mnogih, tudi zavajajočih člankih. Stroka pa je pri tem pogosto nemočna, mlačna, apatična, pragmatična in zato deloma sokriva za nastalo situacijo. Situacija tako ni slab znak zgolj za stanje znanosti, temveč za celotno družbo.

Bolezni, ki jih s cepljenjem preprečujemo, lahko sodobna medicina danes večinoma pozdravi. Vseeno pa so posledice obolenja in naknadnega zdravljenja nesorazmerno velike v primerjavi z morebitnimi negativnimi učinki cepljenja. Odklonitev cepljenja poleg možnih trajnih posledic obolenja ali smrti vključuje tudi psihološko breme bolezni in stroške zdravljenja, ki so praviloma višji od stroškov cepljenja.

Seveda pa mora biti vsako cepivo klinično dokazano koristno za dolgoročno zdravje cepljenega posameznika ali posameznice, poleg tega pa mora prispevati k vzpostavitvi kolektivne odpornosti proti bolezni v populaciji. Kolektivna imunost ovira in omeji širjenje povzročiteljev in tako varuje pred okužbo tudi tiste, ki s cepljenjem še niso pridobili odpornosti ali se zaradi kontraindikacij in drugih razlogov niso cepili.

V nocojšnji oddaji Frequenza della Scienza bo tako govora o različnih vidikih cepljenja in necepljenja. Poleg bolje poznanih cepiv proti bakterijskim in virusnim okužbam bomo pogledali tudi, kako poteka razvoj cepiv, ki veliko obetajo pri zdravljenju kroničnih bolezni. V zadnjih letih se namreč intenzivno raziskujejo tudi cepiva proti raku, kroničnim vnetnim boleznim in avtoimunskim boleznim.

Vsi večcelični organizmi se varujejo pred vstopom mikroorganizmov v svoje telo. Tisti najbolj kompleksni se pred njimi zaščitijo z delovanjem imunskega sistema. Ta je sestavljen izjemno dovršeno in takoj za možgani predstavlja najbolj kompleksen organski sistem v človeškem telesu. Njegova naloga je težavna, saj mora organizem varovati pred vsemi tujimi mikroorganizmi, med katerimi je vsak lahko drugačen. Hkrati pa mora imunski sistem dobro poznati lastne celice in jim kljub uničevanju tujih celic čim manj škodovati.

Temelj imunskega sistema predstavljajo preproste obrambne celice, predvsem makrofagi in nevtrofilci, ki tujke uničijo tako, da jih požrejo in prebavijo. Z evolucijo pa je z nastankom kompleksnih organizmov poleg prirojenega ali nespecifičnega postal nujen tudi pridobljeni ali specifični imunski sistem, ki deluje bolj natančno in dovršeno. Zmožen je prepoznati in si za več desetletij zapomniti vsak mikroorganizem, ki vstopi v telo. Prav to sposobnost pridobljenega imunskega sistema izkoriščamo pri cepljenju proti nalezljivim boleznim.

Prve poznane primere cepljenja so na Kitajskem izvajali že pred našim štetjem, in sicer so cepili s posušenim izločkom krast, ki nastanejo pri črnih kozah. Množično pa so proti isti bolezni cepili v 16. stoletju. Z varnim in učinkovitim cepljenjem so v Evropi začeli v 18. stoletju s cepivom proti govejim kozam, ki je ljudi zaradi navzkrižne imunosti zaščitilo tudi pred črnimi kozami. Omenjeno cepljenje je v Angliji postalo obvezno že leta 1853. Napredek v biomedicinski znanosti je tako omogočil, da virus črnih koz danes obstaja le še v dveh dobro varovanih laboratorijih, številnih bolezni na področjih zadostne precepljenosti populacije pa že desetletja ne srečujemo več.

Ob dolgi zgodovini cepljenja in zmožnostih imunskega sistema človeka se morda zdi nenavadno, da vseeno ne poznamo cepiv proti vsem okužbam. Zaenkrat obstajajo cepiva proti določenim bakterijam in virusom, ne obstajajo pa cepiva proti drugima dvema skupinama človeku nevarnih mikrobov - glivam in parazitom. Razlog je predvsem v tem, da so glive in paraziti kompleksnejši organizmi, zato je odziv našega imunskega sistema bolj zapleten, poleg tega pa so tudi njihove celice bolj podobne človeškim.

Danes bi k zmanjšanju globalnega bremena bolezni najbolj pripomogla cepiva proti HIV-u, malariji in številnim drugim tropskim boleznim. Zakaj kljub napredku v znanosti še ne poznamo cepiv proti vsem infekcijskim boleznim, smo povprašali profesorja Romana Jeralo s Kemijskega inštituta v Ljubljani.

Najbrž je eden od vzrokov …

Najpogosteje je razlog za neobstoj cepiva v tem, da povzročitelj obstaja v številnih različicah ali sevih, od katerih je vsak sev občutljiv na drugačen protitelesni odziv. Pri infekcijskih boleznih, proti katerim so cepiva učinkovita, pa je že naravni potek bolezni tak, da praviloma zbolimo le enkrat v življenju. Zakaj se kljub imunskemu spominu po preboleli bolezni ali cepljenju lahko ponovno okužimo, nam je razložila doktorica Breda Zakotnik s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja:

Ob cepljenju naš organizem …

Za nastanek specifičnega imunskega sistema so ključne imunske celice, imenovane limfociti, ki s svojimi receptorji zaznajo določeno telesu tujo molekulo. Ob ponovnem stiku z isto molekulo se limfociti B odzovejo z izločanjem zaščitnih protiteles ali imunoglobulinov, citotoksični limfociti T pa z uničevanjem okuženih telesnih celic. Za njihov odziv pravzaprav ni potrebna prisotnost celotnega mikroorganizma, temveč zadostujejo njegovi beljakovinski delci - antigeni. Ti se navadno nahajajo v obliki površinske molekule ali pa ga mikrobi izločajo v obliki toksina.

Antigenov pa ne vsebujejo le mikrobi, temveč nenehno prihajamo v stik z novimi antigeni iz okolja, ki so povečini neškodljivi. Denimo vsa zaužita hrana v prebavnem sistemu predstavlja ogromno količino imunogene snovi, polne najrazličnejših antigenov, ki so lahko vzrok prehranskih alergij. Imunski sistem se tako od rojstva naprej uči prepoznavati vsa koristna hranila, saj nepoznane snovi v prebavilih lahko pomenijo črevesno okužbo. Številčnost antigenov v našem okolju je med drugim tudi razlog, zakaj cepljenje našega imunskega sistema ne preobremeni. Razlaga doktorica Breda Zakotnik:

Naš imunski sistem je sposoben ...

Bolezni, proti katerim poznamo učinkovita cepiva, običajno prebolimo le enkrat. Zato smo Bredo Zakotnik nadalje povprašali, zakaj se je proti nekaterim boleznim treba cepiti večkrat:

Razlika je v cepivem samem ...

Jardier - Tension

Na 89,3 MHz poslušate oddajo Znanstvene redakcije Radia Študent, tokrat o cepljenju in cepivih. V nadaljevanju bomo predstavili pomen obveznega cepilnega programa. Govorili pa bomo tudi o novejših cepivih proti kroničnim boleznim, o razvoju cepiv proti tropskim boleznim ter o veterinarskih cepivih.

Že od začetkov cepljenja se v državnih cepilnih programih nahajajo tako mrtva kot živa cepiva. Od tistih prvih cepiv, ki so se na območju današnje Slovenije postopno začela uvajati od tridesetih let prejšnjega stoletja, se novejša cepiva najbolj razlikujejo po tem, da številna danes temeljijo na tehnologiji rekombinantne DNK. To pomeni, da se med pridobivanjem cepiva DNK mikroorganizmov spremeni tako, da imajo ti čim bolj zaželene lastnosti in bolj ustrezajo vsem strokovnim dejavnikom. Ponovno govori doktorica Breda Zakotnik z ljubljanske infekcijske klinike:

Tisto kar so strokovni dejavniki ...

Naš zdravstveni sistem omogoča brezplačno cepljenje proti številnim nalezljivim, nekoč smrtonosnim boleznim. Obvezno cepljenje otrok se tako prične v tretjem mesecu starosti, ko se dojenčki cepijo proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, Haemophilusu influenzae tipa B ter otroški paralizi. Po dopolnjenem prvem letu starosti sledi cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam; pred vstopom v šolo pa še proti hepatitisu B. Za večino cepiv velja, da je za učinkovito tvorbo protiteles potrebnih več poživitvenih odmerkov. Kako pa je z možnostjo uvedbe prostovoljnega cepljenja pri nas, smo povprašali doktorico Bredo Zakotnik.

Pred nekaj leti sem jaz še mislila …

Neupravičena odklonitev obveznega cepljenja je določena kot prekršek po Zakonu o nalezljivih boleznih. V kolikor starši na lastno odgovornost zavračajo cepljenje, čeprav za to ni tehtnih zdravstvenih razlogov, je zdravnik dolžan to prijaviti na Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije. Cepljenje se opusti, če gre za dokazano alergijo na sestavine cepiva, resen neželeni učinek po predhodnem odmerku istega cepiva ali s cepljenjem nezdružljivo bolezen.

Dodatna previdnost je potrebna pri tistih, ki imajo bolezni imunskega sistema, kronične vnetne in avtoimunske bolezni ali pa so prestali presaditev kostnega mozga. Takšni posamezniki in posameznice morajo vložiti veliko truda, da ne pridejo v stik z bolnimi ali okuženimi ljudmi, medtem ko se članom družine obvezno priporoča cepljenje proti nalezljivim boleznim.

Za bolnike ali bolnice v stabilni fazi bolezni načeloma ni ovir za cepljenje z mrtvimi cepivi ali s protitelesi - pogosto se zaradi zmanjšane obrambe imunskega sistema celo priporoča preventivno cepljenje denimo proti gripi. Drugače pa je z bolniki, ki so uporabniki bioloških zdravil. Teh zaradi nepredvidljivosti imunskega odziva in pomanjkanja izkušenj načeloma raje ne cepijo. Varuje jih zgolj zadostna precepljenost populacije, kar imenujemo učinek tako imenovane čredne imunosti.

Cepiva pa že nekaj časa ne delujejo samo proti virusom in bakterijam. Vse bolj postajajo zanimiva tudi za zdravljenje in preprečevanje nastanka kroničnih bolezni. Razlikujejo se glede na sestavo in način delovanja. Tako smo v oddaji že omenili cepivo na osnovi rekombinantnih antigenov, nadalje pa poznamo še DNK cepiva, celična cepiva, cepiva na osnovi specifičnih protiteles in cepiva s spremenjenimi virusi za vnos DNK za produkcijo antigena. Številna takšna cepiva so trenutno v različnih fazah kliničnega preskušanja.

DNK cepiva sestavlja plazmid ali gola DNK molekula z zapisom za protein, značilen za mikroorganizem, proti kateremu želimo vzpostaviti imunski odziv. Po vstavitvi v telo nekatere celice privzamejo to DNK zaporedje in izdelajo želeni cepilni antigen, proti kateremu potem imunski sistem izdela še ustrezno protitelo. Lahko pa zapis za želeni antigen vnesemo v celico z virusnim vektorjem. Pri tem izkoristimo lastnost virusov, da okužijo človeške celice, in na ta način vanje vnesemo genski material, ki se prepiše v tisti mikrobni protein, proti kateremu želimo aktivirati imunski sistem.

V nadaljevanju bomo opisali primer delovanja protitumorskih celičnih cepiv. Protitumorska cepiva za zdravljenje in preprečevanje raka delujejo tako, da aktivirajo imunske celice, razdelimo pa jih na tista, ki preprečujejo določene okužbe, in tista, ki zdravijo že prisotno bolezen. Cepiva, ki preprečujejo, se osredotočajo na mikroorganizme, ki lahko vodijo v nastanek raka; to sta recimo virus hepatitisa B in humani papiloma virus, ki povzročata raka jeter ter raka materničnega vratu. Cepiva za zdravljenje raka pa na različne načine delujejo proti že prisotnim malignim tvorbam.

Treba je poudariti, da protitumorska terapevtska cepiva ne predstavljajo prvega izbora zdravljenja in se jih vedno uporablja v kombinaciji z drugimi oblikami terapije. Trenutno sta v Združenih državah Amerike registrirani dve takšni cepivi. Eno zdravi raka na prostati, drugo pa maligni melanom.

Cepivo proti raku na prostati sipuleucel-T Provenge je celično cepivo, osnovano na dendritičnih celicah. To so najpomembnejše antigen-predstavitvene celice, ki igrajo osrednjo vlogo pri vzpostavitvi odzivov imunskega sistema. Aktivirajo se ob stiku s tujimi molekulami – antigeni, ki jih zajamejo in predstavijo ostalim imunskim celicam. Več o celičnih cepivih nam je povedal doktor Urban Švajger z Zavoda Republike Slovenije za transfuzijsko medicino Ljubljana.

Celična cepiva oziroma njihov namen ...

Cepivo proti raku na prostati je narejeno specifično za vsako osebo posebej, saj se pacientu ali pacientki odvzame njegove lastne dendritične celice. Te se v laboratoriju goji ob prisotnosti prostatične kisle fosfataze - proteina, ki je značilen za tumorske celice. Dendritične celice se vrne v pacientov ali pacientkin krvni obtok, kjer predstavljajo antigene tumorskih celic limfocitom, ki jih uničujejo.

Dendritične celice nam omogočajo razvoj tako pozitivnih celičnih cepiv za imunsko aktivacijo kot tudi negativnih za imunsko toleranco. V primeru rakavih obolenj imunski sistem deluje prešibko in ga je treba spodbuditi. Po drugi strani pa je prekomerno delovanje imunskega sistema značilno za avtoimunske bolezni, kronične vnetne bolezni ter zavrnitvene reakcije po presaditvi organov. Več o uporabi celičnih cepiv pri imunskih boleznih nam je povedal doktor Urban Švajger.

V primeru raka …

The Vaccines - I Always Knew

Ponovno pozdravljeni na 89,3 MHz v oddaji o cepivih in cepljenju. V zadnjem delu nocojšnje oddaje bo govora o veterinarskih cepivih in o cepivih v prihodnosti. Dotaknili se bomo predvsem razvoja cepiv za države, ki jih ogrožajo nalezljive tropske bolezni.

Zaradi hitrega naraščanja človeške populacije in sprememb v prehranjevalnih navadah se močno povečuje število domačih, predvsem tako imenovanih ekonomskih živali, namenjenih za vzrejo in prodajo. V tem primeru imajo pomembno vlogo pri zaščiti zdravja živali in posledično tudi ljudi veterinarska cepiva. Hkrati pa se s cepljenjem preprečuje tudi izbruhe bolezni med tako imenovanimi divjimi živali. Na takšen način so v Sloveniji denimo že izkoreninili steklino.

Sočasno izvajanje cepljenja in drugih strokovnih veterinarskih ukrepov je pripomoglo k občutnemu izboljšanju epidemiološke situacije v evropskem prostoru. Na odločitev za cepljenje predvsem živali za vzrejo, pa vpliva tudi cena. Pri tem je zelo pomembno, da cepljenje lahko nadomesti poznejšo uporabo zdravil. O politiki zmanjševanja stroškov, ki ji lahko rečemo tudi politika necepljenja, nam je več povedala magistra Breda Hrovatin z Uprave za varno hrano in varstvo rastlin.

Samo cepljenje živali je v evropskem prostoru ...

Zaradi usmrtitve živali ob pojavu nekaterih bolezni so nastale velike gospodarske škode. Po slikah gorečih živali na grmadah se spomnimo izbruha slinavke in parkljevke v Veliki Britaniji leta 2001, ki je državo stal 12 milijard evrov, oblasti pa so usmrtile in nato zažgale šest in pol milijonov glav živine. Strategija Evropske unije se je zopet usmerila k možnostim za uvedbo obveznega cepljenja. Izbruhi bolezni so opozorili na to, da je bolje preprečevati kot zdraviti, sploh če uspešnega zdravljenja ne poznamo.

Na področju veterinarskih cepiv potekajo raziskave pridobivanja antigenov za cepiva v rastlinah, kar predstavlja eno izmed alternativnih metod njihove izdelave. Z vnosom rekombinantne DNA v rastlino povzročimo, da ta proizvaja želene proteine oziroma sestavne dele cepiva. Rastline bi tako omogočile zmanjšanje stroškov proizvodnje, manj nevarnosti ob prisotnosti oslabljenih mikroorganizmov v cepivu ter obstojnost cepiva na sobni temperaturi.

Z razvojem novih tehnologij pridobivanja cepiv je danes tako mogoče pripraviti človeška protitelesa, ki nas obvarujejo pred določenimi antigeni - na enak način kot zaščitna materina protitelesa varujejo plod in novorojenčka. Primer takega proizvoda je pasivno cepivo proti eboli, imenovano ZMapp. Omenjeno cepivo je mešanica treh mišjih humaniziranih monoklonskih protiteles, proizvedenih v listih tobaka. Gre za hitro proizvodnjo z visokim donosom, ki je bila uporabljena ob zadnjem izbruhu ebole leta 2014. Kljub temu, da pasivna imunizacija nudi kratkotrajno zaščito, obstajajo situacije, kjer lahko reši življenja, kot v primeru okužbe s tetanusom ali steklino.

Svetovna zdravstvena organizacija je konec prejšnjega leta objavila rezultate tretje stopnje kliničnega preskušanja novega cepiva proti virusu ebole po imenu rVSV-ZEBOV. Gre za rekombinantno cepivo na osnovi virusa vezikularnega stomatitisa. Učinkovitost cepiva je bila 100-odstotna. To pomeni, da v testni skupini skoraj 6000 cepljenih posameznikov s povečanim tveganjem za okužbo ni bilo pojava bolezni po preteku deset ali več dni po cepljenju.

Čeprav je cepivo proti eboli nedvomno dobra novica, pa ni moč spregledati dejstva, da bi tudi za mnoge druge nalezljive bolezni najbrž že lahko imeli cepiva. Kot kaže, tovrstne raziskave žal niso dovolj zanimive za farmacevtska podjetja, ki v njih ne vidijo dovolj dobrega vira zaslužka.

Zato se smiselno zastavlja vprašanje, kdo bi moral v večji meri financirati iskanje zdravil proti redkim boleznim in cepiv proti boleznim v tako imenovanih državah tretjega sveta. Letos je francosko farmacevtsko podjetje Sanofi Pasteur najavilo, da bodo prenehali s proizvodnjo kačjega protistrupa Fav-Afrique. Pomanjkanje protistrupa, ki se pridobiva iz krvi imuniziranih konj in vsebuje protitelesa proti kačjemu strupu, bo najbolj prizadelo prav revne države, ki ga najbolj potrebujejo.

Namesto da bi znižala ceno cepiv, pa se farmacevtska podjetja v zadnjem času poslužujejo raznih donacij cepiva. Organizacija Zdravniki brez meja je nedavno zavrnila na videz velikodušno ponudbo Pfizerja za brezplačno cepivo proti pljučnici. Tovrstne donacije namreč spremljajo različne zahteve in pogoji glede razdeljevanja cepiva, prav tako pa ne rešijo širšega problema držav, ki si ne morejo privoščiti nakupa potrebnih cepiv.

Poleg cenovne dostopnosti in povečane učinkovitosti cepiv so za množično uporabo in čim večjo dostopnost cepiv v vseh državah pomembni način aplikacije, enkratno cepljenje in temperaturna obstojnost cepiva. O tem smo povprašali doktorja Romana Jeralo s Kemijskega inštituta:

Prvo merilo je, jasno, učinkovitost …

Prihodnost cepiv bo tako zagotovo zaznamovana z napredkom na področju razumevanja imunskega odziva, poznavanja interakcij patogenih mikroorganizmov z gostiteljem in razvojem novih pomožnih snovi.

Poleg oslabljenega ali mrtvega povzročitelja pa mora cepivo vsebovati tudi pomožne snovi - konzervanse in adjuvanse, ki mu zagotovijo stabilnost, varnost in učinkovitost. Kljub odsotnosti trdnih dokazov že od leta 2001 med konzervansi ni več živega srebra ali tiomersala, ki prav tako vsebuje to kovino. Oba sta se dolgo časa povezovala s škodljivimi učinki na zdravje otrok in celo z genetsko motnjo avtizmom.

Cepivu je potreba dodati tudi adjuvanse, ki povečajo imunski odziv telesa in s tem omogočijo manj delcev virusov ali bakterij v cepivih. Zaščitni učinek medtem ostane enak. Uporabljajo se predvsem v mrtvih cepivih, saj brez adjuvansov ne dosežemo zadostnega imunskega odziva. Kot klasične adjuvanse uporabljamo aluminijeve spojine, denimo aluminijev oksid. Novejša cepiva pa vsebujejo tudi snovi, ki vplivajo na receptorje imunskih celic.

Tako kot vsako drugo zdravilo, tudi cepiva lahko povzročijo neželene učinke, ki jih je cepilec dolžan prijaviti na NIJZ, kjer se zabeležijo v Registru za stranske pojave po cepljenju. Večja verjetnost za pojav kakršnihkoli neželenih učinkov je pri živih cepivih. Ti učinki so lahko različni, najhujši zaplet, do katerega pride sicer zelo redko, pa je anafilaktična reakcija. Ocenjujejo, da je slednjih največ 10 na milijon cepljenj.

Pacient, ki je že imel nenavadno reakcijo na neko cepivo, se obravnava posebej, saj Komisija za cepljenje odloča, ali se režim cepljenja trajno prekine ali ne. V vsakem primeru pa je tveganje za resne neželene učinke, kot je denimo encefalitis oziroma vnetje možganov zaradi cepiva proti ošpicam, zelo majhno. Kot pojasni doktorica Breda Grgič Vitek z Nacionalnega inštituta za javno zdravje:

Tveganje za neželene učinke …

Avtizem, ki je sicer genetska motnja, se diagnosticira približno v istem časovnem obdobju, ko poteka cepljenje proti mumpsu, rdečkam in ošpicam. Neosnovana povezava s cepivi je temeljila predvsem na članku gastroenterologa Andrewa Wakefielda iz leta 1998. V reviji The Lancet je namreč objavil zavajajočo študijo, ki je bila naknadno, šele leta 2010, umaknjena, sedaj bivšemu zdravniku pa odvzeta licenca. Ne glede na odsotnost spornih konzervansov iz cepiv od leta 2001 pa pojav avtizma ostaja v porastu.

Mnogi medtem še vedno raje verjamejo pavšalnim navedbam brez dokazov. Govori se tudi o farmacevtskih lobijih in bajnih zaslužkih, čeprav je eno cepivo dejansko cenejše od stekleničke antibiotičnega sirupa. Veliko večji problem kot varnost cepiv je zagotovo njihova nerazpoložljivost v revnih državah, zaradi česar veliko ljudi umira po nepotrebnem. Tudi to so težave, ki bi si zaslužile proteste stroke, procepilskih skupin in gibanj za človekove pravice.

Kot vsaka znanstvena veda tudi medicina nima odgovorov na vsa vprašanja. Tudi najboljši znanstveniki in znanstvenice tako priznavajo, da nimajo vseh odgovorov o delovanju in varnosti cepiv. Vendar pa znanstvena odkritja temeljijo na preverjanju hipotez in v tem primeru kliničnih študijah, in ne ugibanju ali predsodkih. Zato v okviru znanega ocenjujejo, da je cepljenje kot eno največjih medicinskih odkritij v naši zgodovini brez dvoma potrebno in koristno.

Proti novoletnemu bluzu so cepljene Maja, Andrea in vajenka Katarina.

Urednikovala je Teja.

Brala sta Maco in Mojca.

Tehniciral je Sanja.