Severni jeleni brez klime
Daleč na severu podnebne spremembe spreminjajo severne jelene. Po najnovejših izsledkih norveških znanstvenikov in znanstvenic svalbardske populacije severnih jelenov živijo v hudi negotovosti.
Arktika je izmed vseh področij na svetu zaradi podnebnih sprememb najhuje prizadeta. Na norveškem Svalbardu so se povprečne zimske temperature v zadnjih dvajsetih letih povzdignile za kar devet stopinj Celzija, povprečne poletne temperature pa za približno stopinjo in pol.
Čeprav toplejša in daljša poletja Božičkovim jelenčkom ugajajo, saj ta za njih pomenijo več hrane, se v dvigovanju zimskih temperatur skriva nevarnost. Toplejše zime namreč povečujejo verjetnost dežja, ki pa ima lahko pozimi katastrofalne posledice. Dež, ki pada v zimskem času, se namreč na snežni podlagi spremeni v led in tako se čarobna zimska pokrajina spremeni v leden oklep. Ta pa severnim jelenom preprečuje dostop do hrane, skrite pod snegom.
V raziskavi so znanstveniki in znanstvenice dvakrat letno tehtali košute, ob koncu poletja in ob koncu zime. Zabeležili so dva pomembna trenda. Prvič, ob koncu poletja je zaradi večjega izobilja hrane teža košut iz leta v leto naraščala. In drugič, po koncu toplih zim je zaradi poledenitev teža košut močno padla.
V raziskavi so pokazali tudi, da je teža jelenov pomembna, saj je neposredno povezana z rodnostjo. Kadar so bile košute ob koncu zime v povprečju težje od petdeset kilogramov, je populacija naraščala. Nasprotno pa je populacija upadala, kadar so bile košute lažje od petdeset kilogramov.
Prihodnost severnih jelenov bo torej odvisna od medsebojnih vplivov poletnih in zimskih temperatur. Na žalost pa izsledki raziskave kažejo, da bodo v primeru svalbardskih jelenov in košut negativni učinki toplih zim vse bolj presegali pozitivne učinke toplejših poletij. Če se jeleni in košute ne bodo prilagodili, si bo Božiček moral kaj kmalu omisliti sani na električni pogon.
O Rudolfu in prijateljih je pisal vajenec Atila.
Za tiste, ki bi radi vedeli več, prilagamo še povezavo do izvirnega članka: http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/gcb.13435/full
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Samo nisem siguren, da smo za to krivi ljudje s svojim CO2. 500 miljonov let nazaj je bilo 10-x več CO2, rastlijne pa bujno. Danes drevesa dobesedno hirajo zaradi premalo CO2.
In, ali ni tako, da najprej naraste temperatura (sončeva aktivnost), ki po Henryevem zakonu nato iztisne CO2 iz oceanov tako da posledično naraste njegova koncentracija? In ne obratno, kot nam pridigajo razni globalwarming populisti (Lučka, Gore). V Vatikan z njimi!!
Še dobro, da vsaj Tomaž odkaže mesto tistemu 95+ odstotnemu deležu znanstvene skupnosti, ki blodi o pospešenem globalnem segrevanju. Morda se s tem raziskovalno ukvarjajo že celo življenje, ampak hej, tudi Tomaž je prebral par knjig in člankov. V Vatikan z njimi!
Komentiraj