Družba brez dela

Post-work society oziroma družba brez dela je morda res nekaj tako enostavnega, kot si verjetno predstavljate. Res gre za neko idejo, ki predvideva realno možnost družbenega stanja, kjer noben posameznik ni prisiljen v dolgotrajno in prenaporno delo. Zato bi lahko rekli, da ne gre za nobeno novo idejo, saj nihče nikoli ni hotel zajebanega prisilnega dela. Ampak hkrati je stvar seveda nekoliko bolj kompleksna: delo tu ne pomeni katerega koli dela, pač pa gre za to, čemur danes pravimo služba, gre torej za nujno delo, ki ga opravljamo za nekoga drugega v zameno za določeno plačilo. Nujno je zato, ker moramo v službo, da dobimo denar, s katerim si kupimo sredstva za preživetje, služba je pač nujna za preživetje v današnjih okoliščinah, vsaj za večino. V današnjih časih in pogojih je skorajda nemogoče, da bi se šli rousseaujevske umike v naravo in si sami kultivirali svoj vrtiček, pridobivali svojo hrano in urejali svoje bivališče. Ideja o družbi, kjer ne bi bili prisiljeni v službo ali kjer le-ta ne bi pomenila takšne nujnosti za preživetje, in ki je hkrati ideja, ki izhaja iz samih aktualnih možnosti družbe, takšna ideja ne more ne biti nova.

Ko se danes govori o post-worku, ni v ospredju kakšna ideja brezdelja, lenobe, počivanja ali kaj podobnega. Fokus ni na tem, da bi se onkraj našega dela v službi iskalo plaže s palmami, cilj ni toliko z možgani na off ležati na plaži, pač pa omejiti nujno delo, vpliv službe, ki ga ima na naša življenja, da bi življenje lahko vključevalo - in to čim bolj in čim več - še druga dela, ki ne bi bila prisilna, kakor so to danes službe. Seveda nekateri zagovarjajo tudi nekakšno pravico do lenobe, kar je v današnjih hiperproduktivnih časih razumljivo; drugi govorijo o širjenju in bogatenju kulture onkraj prisilnega dela v službah; tretji prikazujejo problem zdravja v pretiranih pogojih v službi, radi recimo govorijo o negativnem stresu in podobnem ali pa opozarjajo na problem deloholikov, na škodljivost izključne vezanosti na aktivnosti v službi, tudi iz vidika družbe, ko se recimo podreja javni šolski sistem gospodarstvu, ki določa deficitarne poklice in potrebo po njih in tako dalje.

Ampak pustimo ob strani razne argumentacije, kaj vse da bi nam lahko prinesla post-work družba, argumentacije, ki pogosto le obsojajo obstoječe stanje dela - kakšne težave ima lahko, če se ne spremeni. V aktualni post-work ideji je vseeno v ospredju ekonomija, ekonomska teorija dela in s tem ne le grožnje, ampak že aktualni problemi, ki se samo še zaostrujejo, ter nenazadnje možnosti, ki jih odpirajo. Že John Maynard Keynes naj bi denimo leta 1930 napovedal, da bo sto let kasneje, torej nam že bližnjega leta 2030, tedenski delavnik naših služb padel na 15 ur. Kar je v primerjavi z današnjimi slovenskimi štiridesetimi urami izjemno malo. Pri tem je zanimiva še neka podrobnost, namreč da naj bi to bilo precej razširjeno prepričanje tistega časa in ne neka divja napoved slavnega ekonomista.

Vendar post-work ideja ni tako stara kot Keynes, pač pa je mlajša: zahteva po neodvisnosti ali vsaj manjši odvisnosti od služb je tu zgrajena na drugačni osnovi. Če je keynesijanstvo stavilo svoje upe na optimalno stopnjo brezposelnosti in s tem ohranilo ideal redne zaposlenosti, pa se v današnjih pogojih sesuje še to. Redna zaposlenost za nedoločen ali vsaj daljši čas danes ni več poglavitna oblika dela, pojavljajo se namreč mnogo bolj problematične službe - problematične seveda za tiste, ki jih opravljajo - službe, ki lahko ne zagotovljajo niti ene ure delovnega časa. Ta sprememba v pogojih dela, ki ne sovpada več z rednimi službami, prinese tudi spremembo v perspektivi: če je keynesijanstvo težilo k optimalni stopnji zaposlenosti, pa ne smemo biti presenečeni, če v post-work teorijah zasledimo izjavo, kakršna je naslednja: “Klasična socialdemokratska zahteva po polni zaposlenosti mora biti zamenjana z zahtevo po polni nezaposlenosti.”

Ta težnja k nezaposlenosti se zaradi pozitivnih sprememb v pogojih dela zdi vedno bolj verjetna, kar je verjetno tudi razlog, da sama teorija v zadnjih letih doživlja razcvet. Prekernost dela ne pomeni nujno le fleksibilnosti brez neke varnosti, pač pa se v tej fleksibilnosti tudi odpira možnost svobodne izbire službe ali služb, kar je glede na njeno prisilno naravo seveda v konfliktu z njo oziroma s tistimi, ki te službe nudijo. Za izbiro službe, ki bi bila dejansko svobodna, pa morajo biti realizirani določeni pogoji, ki so nenazadnje zvezani s tistimi, zaradi katerih se je stanje dela poslabšalo. Prvi pogoj, ki ga najdemo v post-work teorijah, je avtomatizacija: delo, ki poteka brez ali z minimalno udeležbo oziroma vložkom človeka, ali pa delo, ki ob danem vložku človeka bistveno poveča kvantiteto in/ali kvaliteto produkta. Od samovozečih tovornjakov, ki so bistveni za korporativno logistiko, do robotizirane nege upokojencev. Drugi pogoj je univerzalni temeljni dohodek (UTD), ki je univerzalen v tem, da ga glede na določene kriterije nujno dobi vsak prebivalec, brez neprestanih pogojevanj, kakor je to pri socialni državi.

Učinki obeh pogojev bi bili naslednji: zaradi UTD-ja, ki zmanjša posameznikovo odvisnost od službe, se poveča možnost izbire službe, in zaradi avtomatizacije, ki poveča produktivnost, se zmanjša količina dela in ukinejo določena dela; in ob primerni politiki se zmanjšajo ure delovnega tedna ali pa skrajša delovni teden sam (namesto zgolj vikenda je recimo prost še ponedeljek). Učinka tako pomenita tendenco k “polni nezaposlenosti”. Polna zaposlenost je po tej teoriji zastarel koncept, saj se v pogojih, ki so raztreščili klasično redno delo, vrača prav k slednjemu, medtem ko post-work teorija sprejema te nove pogoje dela in jih glede na aktualne razmere poskuša obrniti v pozitiven politični program: iz ne-varne fleksibilnosti delovne sile v svobodno fleksibilnost dela.

Srnicek, Williams, levi akceleracionizem

Zdaj pa k delu! Namreč, k delu Alexa Williamsa in Nicka Srnicka, ki je eno izmed najudarnejših besedil o tej temi v zadnjem času. Iz samega naslova Inventing the Future: Postcapitalism and a World Without Work lahko bralec razbere, da gre avtorjema v prvi vrsti za refleksijo o pogojih (mezdnega) dela in za političen projekt njegove odprave (oziroma minimizacije). Vendar je razvidno tudi to, da zahteva po odpravi dela za njiju predstavlja politični projekt v tesni zvezi s transformacijo samega kapitalističnega načina produkcije v nekaj drugega. Zastavki tega dela so torej visoki.

Razmislek o naravi mezdnega dela ter njegovih možnih želenih in neželenih transformacijah se v knjigi plete skupaj s kritiko tega, kar avtorja vidita kot prevladujočo obliko današnje levičarske politike, ekonomsko analizo sodobne situacije in poskusom reartikulacije nekaterih pojmov, ki bi morali po mnenju avtorjev zasedati središčno mesto v besednjaku levo usmerjene politične misli.

Izhodišče, iz katerega avtorja pristopita k post-work tematiki, je v najbolj strnjeni obliki izraženo v kratkem besedilu Manifest za akceleracionistično politiko, ki sta ga avtorja napisala nekaj let pred objavo obravnavane knjige. Gre za poskus obuditve odobravanja, ki ga je levičarsko usmerjena misel z Marxom na čelu gojila do produktivnih kapacitet kapitalizma in inherentne težnje k tehnološkemu razvoju. Za razliko od prevladujočega kritičnega razumevanja kapitalistične tendence k neprestani tehnološki inovaciji in večanju kapacitet produkcije kot nečesa, kar je samo po sebi problematično, avtorja manifesta namesto teženja k minimalizaciji predlagata projekt pospešitve teh procesov. Takšna pospešitev pa je s stališča levega akceleracionista možna le skozi transformacijo kapitalističnega načina produkcije, saj naj bi ta dandanes prej onemogočal nadaljnji razvoj produktivnih kapacitet človeštva in kolektivnega nadzora nad njihovo rabo. Te pozicije sicer ne gre mešati z Marxovim tehnološkim determinizmom, saj avtorja ne trdita, da razvoj produkcijskih sil sam od sebe pripelje do nujnosti spremembe v družbenih razmerjih, ampak ravno obratno; le politično motivirana sprememba v družbenih razmerjih lahko po njunem pripelje do nadaljnjega tehnološkega razvoja.

Post-work družba za Srnicka in Williamsa torej ni nekakšna utopija, sanjarjenje overworked delavca, ampak možnost, ki z vedno bolj učinkovito proizvodnjo dobrin, predvsem pa z avtomatizacijo dela postaja vedno bolj realna. Avtorja si sicer ne delata iluzij o tem, da bi bila lahko zahteva po radikalni transformaciji mezdnega dela formulirana kot kratkoročni politični program. Svojo knjigo razumeta prej kot začetni korak v dolgem procesu razmisleka o možnostih in izoblikovanju načinov mobilizacije, ki jih ekonomska in politična situacija 21. stoletja odpira za tiste, ki si želijo delati manj. V Inventing the Future zato najdemo vse od ekonomske analize problemov zadnje velike finančne krize, kritike neoliberalizma in keynesijanstva, razmisleka o trendih avtomatizacije dela in o univerzalnem temeljnem dohodku do nekakšne splošne kritike prevladujoče levičarske politike. Lahko bi rekli, da je ta knjiga tudi sama še najbolj podobna nekakšnemu manifestu, pozivu levici k reartikulaciji svojega programa in načina delovanja, ki z grobimi potezami oriše nekakšno alternativo. Za začetek se torej lotimo bolj podrobno teme, s katero začneta tudi avtorja, namreč analize prevladujočega levičarskega diskurza in delovanja  ter njenih neuspehov.

“Inventing the future”

Post-work družbe in ekonomske ter politične spremembe, ki bi do nje vodila, ni možno doseči s politikami, ki so partikularistične, ki ne ciljajo na sistemske spremembe, pač pa so orientirane izključno lokalno, trdita Srnicek in Williams. Takšnim politikam avtorja pravita “folk politics”. Za njih naj bi bilo značilno, da zagovarjajo horizontalizem, kjer ni prostora za hierarhijo, za nobeno obliko dominacije, za nobeno reprezentacijo. Folk politike poudarjajo direktno akcijo in vsesplošno vključenost v mehanizme odločanja, ki poteka prek konsenza. Tu je treba opozoriti, da Srnicek in Williams ne zavračata teh politik kot takih, pač pa jih vidita kot pomemben moment v političnem delovanju, tudi v takšnem, kakršnega sama zagovarjata. Problematično se jima zdi bolj to, da delujejo kot samozadostne, da se zaprejo vase in izključijo bolj sistemske ali globalne spremembe. Politika mora začeti lokalno, a ne sme tako končati, sicer res prerano konča svoj šiht.

“[Ljudske politike] niso toliko intrinzično škodljive kakor so preprosto delne, začasne in nezadostne,” pravita Srnicek in Williams. Njihova opozarjanja na probleme dominacije in hierarhij so utemeljena, trdita, toda dodajata, da se ne smemo zadovoljiti z golim protestiranjem in da ne smemo izključevati povezovanja med kolektivi in s tem tvorjenja širšega organiziranja, ki bi lahko povzročilo sistemske spremembe. Lokalizmi, torej partikularna območja samostojnosti, lahko brez problema soobstajajo z globalno kapitalistično ureditvijo, ki je s tem pač ne spremenijo niti ne zmotijo. Še več, ne le da niso v tem pomenu revolucionarne, pač pa so celo v svojem namenu neuspešne.

Navedimo dva primera. Prvi, ki ga Srnicek in Williams precej resno obdelata, je gibanje Occupy. Ne moremo reči, da je gibanje Occupy nekaj lokalnega, saj se je v letu 2011 razširilo čez 950 mest po svetu in zasedlo njihove javne prostore. Lokalizem tega gibanja se bolj kaže v mentaliteti in politični naravnanosti protestnikov: zavračanje kakršnih koli institucij, kakršnih koli posrednikov, ki bi se vrinili v načelo direktne akcije in vsesplošnega neposrednega soodločanja prek konsenza, je nazadnje rezultiralo v praznosti njihovih političnih zahtev. Ne le da se je vsak moral odločiti o vsaki malenkosti, za katero je bil nujen konsenz, kar je jemalo čas in voljo za nekatere politično gledano bolj pomembne odločitve, tudi sami po sebi so stremeli k temu, da ne bi navedli pozitivnih političnih predlogov, vsaj ne onkraj fraze “mi smo 99%”. Srnicek in Williams v tem vidita njihovo neuspešnost, saj je ta praznost ostala prazna, ostal je nič, gibanje pa se je zato tudi samo spremenilo v nič.

Drugi, nič manj resen primer sta “locavorism” in gibanje slow food. Če za hec združimo oba, dobimo nek -izem, ki verjame v lokalno produkcijo, distribucijo in kajpak, najbolj pomembno, tudi lokalno konzumpcijo hrane. Kot avtorja izjemno precizno določita: “Slow food, kakor namiguje že ime, zagovarja vse, česar McDonalds ne.” Hrana, ki se pripravlja s tradicionalnimi recepti in dolgotrajnimi tradicionalnimi postopki, iz lokalno neposredno vzgojenih rastlinic, neposredno obdelanih mesnin in ostalega, ter neposredno počasno konzumiranje, kjer je vsak grižljaj svoj lasten trenutek. Tako hrana od začetka in do njenega konca ni več odtujena od nas samih! Toda slow-lokavorizem ne reši dneva, ni revolucionaren, se srdita naša avtorja. “Metrika hrane” ni dobra, ne - ker, recimo, nizko število kilometrov, ki se seštevajo od njenega začetka do končne uporabe, lahko pomeni ogromno količino izpustov CO2 in škoduje okolju. Ne le da gre za neuspešno folk politiko - kdo ima še čas za vsak grižljaj posebej in kdo denar za to fensi pripravljeno hrano? -, slow-locavorism je hujši, saj s svojimi lokalnimi rastlinicami poleg vsega še uničuje naše okolje!

Toda zavračanje folk politik še ne pomeni, da se Srnicek in Williams vračata k stari levičarski politiki. Levica je v krizi, to opozarjajo levičarji že precej dolgo časa. Danes bolj radikalne levičarske politike v javnosti nimajo več prave kredibilnosti in so se tudi v svojih teorijah znašle v težavah. Po izkušnjah tega, čemur pravijo realsocializem in komunizem, zagovarjanje in pozivanje k neprivatni lastnini produkcijskih sredstev, pa če je ta državna ali družbena, preprosto nima več javne legitimnosti. Tudi težav v sami ideji ne gre zanikati. Česar ne bomo pogrevali, tudi ni smiselno, saj če se kje levica danes strinja, je v tem, da je levica v krizi. Srnicek in Williams dalje omenjata tudi revolucionarne potenciale in gibanje družbenih skupin, ki jih marksizem kot teoretska sila omenjenih politik nikoli ni zares naslovil, saj ni zadosti resno upošteval gibanja za pravice žensk, temnopoltih, študentskih gibanj in tako dalje. Socialdemokracija pa je po sedemdesetih z vzponom neoliberalizma tako ali tako postala levičarsko povsem impotentna in inkorporirana v obstoječ sistem.

“Inventing the future”, to je tisto, kar imata Srnicek in Williams v mislih za levico danes. Stara levica je v krizi, folk politike nove levice, katerih nastanek razumeta kot reakcijo na to krizo, pa so se izkazale za neuspešne. Levica se ne more več zadovoljiti ne s priznavanjem svoje lastne krize in še manj vztrajati v starih bojih in zahtevah, ki nimajo več prave kredibilnosti. Namesto tega si mora drzno zamisliti novo prihodnost, ki se ne bo zadovoljila z lokalnostjo in partikularnostjo in bo ciljala na celoten sistem, vendar ga bo iz aktualnih pogojev zgradila postopoma in ne na en revolucionarni mah. Podobno kot se je neoliberalizem gradil iz vzpostavljanja think-tankov, političnih lobiranj, pisanja pro-neo-lib komentarjev v medijih in tako dalje … vse dokler ni zlovešča stagflacija pojebala keynesijanstvo in dala šanso neoliberalni ideologiji, ki se je nanjo aktivno pripravljala vsaj kakšnih 30 ali 40 let. No, na podoben način bi morala levica po mnenju Srnicka in Williamsa postopoma graditi (svojo) novo prihodnost, ki bi ciljala na celoten ekonomski sistem.

Prav zato je potrebna tudi določena mera utopičnosti, saj današnji cinizem, ta obvezen spremljevalec političnih debat, razžre vsako politično možnost. Mar ni bila politika vedno stvar utopičnih ciljev? Boj za obstoječe pravice je v tem pogledu premalo, prav zato, ker cilja zgolj na obstoječe. Politika se mora otresti defenzive, katere skrajna pojavna oblika je cinizem. Ni torej naključje, da knjigo “Inventing the Future” označujejo kot postkapitalistični manifest in da sta ta avtorja dejansko tudi napisala manifest, kakor smo že omenili. Vendar ta utopizem, ki cilja na drugačno realnost, izhaja iz nečesa povsem realnega: iz problema dela, kakor se kaže v današnjih pogojih in razmerah.

Problem dela

Kaj se torej dogaja z delom v zadnjih letih, kakšna je sodobna situacija mezdnega dela? Spremembo lahko prikažemo z eno aktualno popularno frazo: “beda ne biti izkoriščan”. Beda ni več primarno v tem, kako je proletariat izkoriščan v svojem delu in nenormalnih pogojih, v katerih le-to poteka, beda je sedaj primarno v tem, da ogromno ljudi sploh ne pride do tega, da bi jih kapitalisti normalno izkoriščali v nenormalnih pogojih. Kot smo že omenili, redne službe s fiksnim delavnikom danes niso več žariščno mesto razrednega boja, kapitalistično izkoriščanje je našlo nove oblike. Srnicek in Williams za sodobno družbo konstatirata naslednje: “zlom stabilnih služb v razvitih državah, vzpon brezposelnosti in presežne populacije, kolaps dela kot disciplinarnega merila, ki drži družbo skupaj”. Gre za sodobno krizo dela, ki se ne manifestira več le v številu brezposelnih, pač pa v povečani prekernosti, v gospodarskih okrevanjih brez novih zaposlitev (tako imenovane jobless recoveries), povečevanju slamov in širjenju urbane marginaliziranosti.

Če pustimo problem demografije in urbanistike ob strani, zadostuje le omeniti, da Srnicek in Williams razumeta omenjeno kot problem presežnega prebivalstva, ki je presežen v smislu, da jih ni možno integrirati v družbo prek zaposlovanja - preprosto jih je preveč, da bi bili vsi vključeni v trg dela. In to v času, ko si mimo njega posameznik težko zagotovi preživetje. Tu se tako srečamo s kategorijo strukturno brezposelnih. Gre za tiste posameznike in posameznice, ki jih je nadomestil tehnološki razvoj produkcijskih sredstev in izničil potrebo po njihovem poklicu kot takem. Hkrati gre tu za poklice z visoko specializacijo, zaradi katere se je težko prekvalificirati v nek drug poklic. Po drugi strani pa so prvi v vrsti žrtev tehnologizacije prav tisti poklici, ki so najmanj kompleksni, najmanj specializirani. Tako se bazen strukturno brezposelnih polni z obeh koncev.

Tehnologija sama po sebi sicer ne implicira nujno takšnih učinkov: včasih tehnološki napredek pomeni konkurenčno prednost nekega podjetja, ki v toliko razširi obseg svojega poslovanja in odpre nova delovna mesta. Vendar konkurenčna prednost ni trajna, konkurenti hitro nadoknadijo, povpraševanje pa se tudi nepredvidljivo spreminja in organska sestava kapitala, kot nas vedno znova opominja Marx, vedno teži k maksimiziranju fiksnega kapitala in minimiziranju variabilnega kapitala, ki mu danes radi pravijo človeški kapital. Tu samo še dodajmo, da kapitalistična težnja k revolucioniranju produkcijskih sredstev vseeno ne implicira nujno novih vsesplošnih tehnoloških revolucij, kakršna je bila recimo iznajdba interneta, kot rada poudarjata Srnicek in Williams, da jo je namreč bolj zakrivila država kot pa kapitalistična ekonomija.

Kakorkoli, če imamo v mislih dejstvo, da službe danes pomenijo edini vir za preživetje, da so delavci za preživetje pač, rečeno bolj marksistično, prisiljeni na trgu dela prodati svojo delovno silo lastnikom produkcijskih sredstev, potem seže kategorija strukturno brezposelnih krepko čez kapitalistično uporabno rezervno armado delavcev. Njihova koristnost v pritiskanju na mezde - konkurenca med delavci in brezposelnimi - prerašča v nevarnost za stabilnost celotne družbe.

Strukturno brezposelnim se ob bok postavlja še en sodoben pojav: “the underemployed” - ne zaposleni, ne brezposelni, pač pa premaloposelni. Če uporabimo malo manj genialen izraz, podzaposleni. Srnicek in Williams tu sicer poudarjata problem socialne države, njene neučinkovitosti, da bi služila kot “varnostna mreža” za tiste, ki nimajo varne zaposlitve in stalno nihajo med zaposlenostjo in brezposelnostjo; a morda je na tem mestu še bolj problematična prekernost. In sicer kot nihanje med preobremenjenostjo na eni strani in podzaposlenostjo na drugi, med njima pa obremenjujoča stalna pripravljenost na delo. Najbolj ekstremen primer tega je tako imenovani “zero-hour contract” - v Veliki Britaniji naj bi bilo že 5 odstotkov delovne populacije na nič-ur pogodbi.

Kaj točno je to? To je pogodba med delavcem in podjetjem, kjer slednji prvemu ni dolžen zagotoviti minimalne količine delovnih ur in kjer prvi ponujenih ur ni dolžan sprejeti. Stvar je relativno preprosta: podjetje ima pogodbo z delavcem, ki ga lahko ponuca točno toliko, kot hoče. Če eno uro na teden, pa eno uro na teden. Če teden za tem 60 ur na teden, pa 60 ur na teden. Totalna fleksibilizacija delovne sile torej. Delavci so tudi sami povsem fleksibilni v tem, da lahko zavrnejo ponujene ure, ampak zakaj bi to naredili? Mar ni poanta pogodbe prav v tem, da dobijo delo? Lahko bi ga zavrnili, če bi dela imeli preveč, ampak to bi predpostavljalo visoko urno postavko in hkrati delavčevo nenadomestljivost, ki je nenazadnje tudi razlog prve. Ampak če bi bil delavec nenadomestljiv, ga seveda podjetje ne bi hotelo deliti z drugim, verjetno bi ga raje dolgoročno vezalo nase. Tako ni naključje, da je recimo McDonalds s svojimi fast-food đobi tisti, ki je imel v Veliki Britaniji leta 2013 na nič-ur pogodbah slabih 83 tisoč delavcev. Tovrstne pogodbe niso nič drugega kot možnost totalne razpoložljivosti delavcev, ki ne vejo, koliko bodo zaslužili teden kasneje ali če sploh bodo kaj delali. Tako so v stalni negotovosti glede svojega preživetja, pri tem pa lahko nihajo med preobremenjenostjo z delom in nesmiselnim čakanjem nanj. Podobno bi lahko trdili za samozaposlene, za ideologijo podjetništva, ki enači individuuma in podjetnika - vsak je sam svoj start-up in tako dalje ...

Beda ne biti izkoriščan, ki ustvarja sodobno krizo dela, premika tudi sam politični in teoretski fokus: če je bil nekoč bistven problem izkoriščanje delavcev s strani lastnikov produkcijskih sredstev, danes stopa v ospredje problematika, kako je kdo izkoriščan. Srnicek in Williams nikjer ne govorita o problemih lastništva produkcijskih sredstev nasproti izkoriščani delovni sili in tudi ne izhajata iz protislovja v kapitalističnem produkcijskem načinu, pač pa izhajata iz stanja proletariata, ki ga ne razumeta izključno kot industrijski proletariat. Tehnologizacija in z njo povezana avtomatizacija v krizo dela postopoma potiskata tudi visoko specializirane delavce, tudi na tistih področjih, ki so bolj kognitivne narave. Družbena problematika se je torej preselila iz izkoriščanosti v službi k tako imenovani presežni populaciji, ki je iz tega izkoriščanja izključena. Zato Srnicek in Williams tudi premeščata politično stavo: morda bo fokus na vse te, ki nimajo privilegija biti izkoriščani, in apeliranje s pozitivnim političnim programom imelo kaj več haska kot pa neposredno pozivanje k ekspropriiranju ekspropriatorjev, k odpravi privatne lastnine in nadomeščanju z državno ali družbeno lastnino.

Avtomatizacija & UTD

Kaj bi torej konkretno pomenilo pomakniti težišče levičarskega diskurza k problemu dela in problemu vseh tistih, ki do dela v njegovi klasično kapitalistični “nine-to-five” obliki sploh ne morejo priti? Na to vprašanje nam naša avtorja odgovorita s tremi zahtevami, ki jih želita postaviti v centralni fokus levičarske politike. Te zahteve sicer niso originalne. Gre za ideje, o katerih se že dolgo razpravlja, ki pa jih avtorja poskušata povezati tako, da se medsebojno strateško podpirajo in bralcem dajo občutek za to, kam pravzaprav merita s svojo idejo post-work družbe. To so zahteve po popolnoma avtomatizirani ekonomiji, po skrajšanju delovnika in po univerzalnem temeljnem dohodku.

Če začnemo z avtomatizacijo dela: gre za proces, ki se že odvija in vsekakor ni nekaj novega - v teku je vse od začetka industrijske revolucije. Vendar pa smo v zadnjih desetletjih po mnenju Srnicka in Williamsa soočeni z novo fazo avtomatizacije, ki s seboj prinaša hkrati nove obete emancipacije in nevarnosti. V 19. in 20. stoletju se je s stroji nadomeščalo človeško delovno silo predvsem v agrikulturi in tovarniški industrijski proizvodnji, avtomatizirano pa je bilo večinoma delo nizko kvalificiranih delavcev, ki so opravljali preproste in repetitivne naloge. Dandanes pa se predvsem zaradi razvoja informacijske tehnologije in umetne inteligence avtomatizacija dela seli tudi na druga področja, avtomatizirane so lahko tudi kompleksne in nerepetitivne oblike dela, marsikaj, za kar smo še pred kratkim verjeli, da bo za vedno ostalo v pristojnosti človeka. Avtorja sta prepričana, da lahko danes, vsaj v ekonomsko razvitejših predelih sveta, avtomatizacijo vidimo na delu v čisto vsakem aspektu ekonomije, od produkcije do distribucije, managementa in prodaje.

To pa za Srnicka in Williamsa ne pomeni, da trendi avtomatizacije, ki jih lahko opažamo danes, sami po sebi vodijo v popolnoma avtomatizirano ekonomijo. Ne gre le za to, da nekatera dela že po svoji naravi zahtevajo človeško presojo, ali očitno dejstvo, da mora tudi stroje, ki nadomestijo delavce, nekdo vzdrževati. Poleg vseh tehničnih težav avtomatizacijo zavira tudi čisto ekonomski faktor, namreč da se ta velikokrat preprosto ne izplača. Tudi za nekvalificirana ali nizko kvalificirana dela je marsikdaj bolj profitabilno izkoriščati poceni delovno silo kot vložiti v drago mašinerijo, ki bi jo lahko nadomestila.

Na popolnoma avtomatizirano ekonomijo zato ne gre le počakati nekaj desetletij, ampak mora biti formulirana kot politična zahteva, saj se interesi zanjo ne pokrivajo nujno z interesi kapitala, ampak predvsem z interesi tistih, ki si želijo čim večje emancipacije od dela. Seveda pa se avtorja zavedata, da avtomatizacija sama po sebi ni nujno emancipatorna. Omenili smo že tisti stari rek, po katerem je v kapitalizmu huje od biti izkoriščan ravno ne biti izkoriščan. Emancipacija od dela, ki bi jo prinesla avtomatizacija v današnjem družbenem kontekstu, ne more pomeniti drugega kot brezposelnost. Zaželjena je zato le v kontekstu nekakšne post-work družbe. Kaj bi to konkretno lahko pomenilo, pa lahko razberemo iz drugih dveh zahtev, ki ju avtorja predlagata.

Druga zahteva, ki jo najdemo v knjigi, je skrajšani delavnik. Gre za precej staro idejo, ki se je, kot smo že rekli, v času keynesijanstva zdela precej bolj uresničljiva, kot se je zdela v zadnjih desetletjih. Toda če tako kot Srnicek in Williams stavimo na avtomatizacijo, se zdi skrajšanje delavnika nujno, saj avtomatizacija bistveno zmanjša število delovnih mest. Če nočemo množične brezposelnosti, lahko zmanjšanje proste delovne sile po mnenju avtorjev najlažje dosežemo s krajšanjem delavnika, ki delo prerazporedi med večje število ljudi. Večje število delavcev s krajšim delovnim časom pa ravno zaradi učinkovitosti avtomatiziranega dela ne bi pomenilo zmanjšanja v produktivnosti.

Nazadnje je tu še tretja zahteva, brez katere bi bilo dela sicer manj in bi bilo bolje razporejeno, a bi še vedno ostalo ujeto v stara razmerja moči, grožnja brezposelnosti pa bi še vedno predstavljala vzvod za izkoriščanje delavcev. Tu nastopi zahteva po univerzalnem temeljnem dohodku. To je določena vsota denarja, ki naj bi zagotavljala minimalno dostojno preživetje posameznika. Ta dohodek bi država mesečno izplačevala vsem državljanom, neodvisno od njihovega socialnega statusa in oblike zaposlenosti. Tudi ta ideja je prisotna že dolgo in kljub temu, da se sliši zelo socialistično, argumenti zanjo v zadnjem času niso prišli le z levice.

Avtorja zato poudarita, da ne gre pristati na neoliberalni predlog, ki bi z UTD-jem preprosto nadomestil nekatere obstoječe funkcije socialne države. Če ga razumemo kot dopolnilo socialne države, pa ima lahko po mnenju avtorjev pomembne učinke ne le na individualna življenja brezposelnih in ostalih socialno ogroženih skupin, ampak tudi na splošno razmerje med delom in kapitalom. Tudi zaposleni imajo strukturne koristi od UTD-ja, saj naj bi se moč odločanja o pogojih dela z njegovo uvedbo prevesila na stran delavcev. Ko grožnja brezposelnosti ni več stvar borbe za preživetje, se lahko človek veliko lažje odloči za opustitev določenega poklica, si vzame več časa za iskanje novega, respecializacijo in izobraževanje. Manj zaželena, neprijetna ali nevarna delovna mesta bi morala biti zato bolje plačana in ponujati boljše pogoje dela, saj je baza populacije, ki je v takšno delo prisiljena, znatno manjša.

UTD bi moral biti zato po mnenju avtorjev pomemben za levičarski politični program iz dveh razlogov. Prvič, omogoča individualno svobodo od prisile v mezdno delo. Drugi razlog pa je v njegovem strukturnem učinku, zaradi katerega naj plačilo in pogoji določenega dela ne bi bili več toliko vezani na njegovo profitabilnost na trgu kot na splošno zaželenost njegovega opravljanja. UTD pa ima zaradi tega tudi učinek na zahtevo po avtomatizaciji dela, saj motivira lastnike produkcijskih sredstev, ki so za nezaželena in težaška dela pred tem imeli dostop do poceni delovne sile, da namesto v delavce investirajo v stroje. Avtomatizacija je tako usmerjena v tista dela, ki jih ljudje tako ali tako ne želijo opravljati.

Vrnitev lastnikov ...

UTD, avtomatizacija in skrajšanje delavnike - te tri zahteve torej skupaj tvorijo nekakšen grob oris strategije, ki naj bi pripeljala v stanje post-work družbe, kakršno si predstavljata Srnicek in Williams. Kaj lahko na tej točki rečemo o tej ideji? Je to manifest za “fully automated luxury communism”? Očitno ne, omenjana avtorja sta preveč realistična glede političnih in tehnoloških omejitev sedanje situacije, da bi zagovarjala možnost popolne avtomatizacije in vsesplošne odprave mezdnega dela. Stroji sicer lahko opravijo velik delež našega dela, tisto, kar preostane nam, pa je lahko prerazporejeno s politiko krajšanja delovnika in UTD, a mezdno delo vendarle ostane. Parola post-work society, s katero Williams in Srnicek na začetku knjige navdušita bralca, bi morala biti torej preimenovana, mogoče prej v less-work society.

Kar samo po sebi ni nič hudega, marsikateri bralec bi morda celo raje sanjaril o družbi z manj dela kot o popolnem brezdelju. Ampak problem je v tem, da se ravno zaradi tega ostanka dela stvari nekoliko zapletejo. Še vedno imamo opravka z razmerjem med mezdnim delavcem in lastnikom produkcijskih sredstev, glede katerega naša avtorja določena vprašanja puščata neodgovorjena. Recimo, kdo odloča o tem, kako se razpolaga z našimi kapacitetami produkcije, katere dobrine se proizvaja, katere storitve se nudi in na kakšen način? Svoboda, o kateri govorita Williams in Srnicek, je navsezadnje svoboda od dela, svoboda posameznika, da živi svoje življenje brez bremena dolgega delavnika, medtem ko procesi produkcije brez njega tečejo naprej.

Ugovarjali bi lahko, da vprašanje o lastništvu produkcijskih sredstev enostavno ni tema te knjige, da gre za vprašanje, ki ni v neposredni zvezi s problemi vzpostavitve post-work družbe. Toda problem se pojavi s tem, ko pridemo zgolj do “less-work” in ne “post-work”. Če je namreč realistična intenca Williamsa in Srnicka v tem, da skušata zmanjšati prisilnost mezdnega dela, služb, in v tem razširiti polje avtonomije nemezdnega dela in izbiranja med službami, pa se ta realizem maščuje s tem, ko nasprotniku pusti dihati. Rečeno drugače, Williams in Srnicek niti ne naslovita vprašanja, kaj bi lastniki produkcijskih sredstev porekli na post-work politični program. Pa ne da nas zanima njihov odgovor, saj ga poznamo; problem je v tem, da je tu v igri gola stava na politiko: vsi se moramo združiti proti hegemoniji neoliberalizma. Vendar v čem je tu kaj drugačnega kot tisti 170 let star poziv proletarcem v nekem drugem manifestu, ki še vedno čaka na učinkovit odziv?

Prvi problem je torej v tem: kaj implicira nemezdno delo, kakšno produkcijo, kakšno menjavo in kakšno distribucijo? Kaj če bi to samo pospešilo podjetništvo, kjer bi bil vsak svoboden, da iznajde “the next best thing”? Če se odgovor glasi, da nemezdno delo ne pomeni dela v smislu ekonomije, pač pa generičnega človeškega življenja - okej, toda potem nastopi drugi problem: temeljno ekonomsko protislovje izkoriščanja delavca po lastniku delovnih sredstev ostaja in, kot lahko slišimo že vsak mesec znova, vedno manjše število bogatih ima vedno več premoženja; kako to dejstvo ne bi spodjedlo pogojev možnosti post-work družbe? Glede UTD-ja na primer Srnicek in Williams pravita, da je za razliko od prevladujočega mnenja ekonomsko popolnoma izvedljiv, če vpeljemo bolj progresivne davke, davke na zapuščine, na izpuste, če znižamo izdatke za vojsko, če preprečimo davčne utaje; pa dodajmo še mi: če ukinemo davčne oaze! Ampak ves problem je v tem: kako to narediti? Že trdovratnost tega dejstva nasproti splošnemu nestrinjanju pomeni, da obstajajo neke instance, ki jim ti ukrepi res niso v interesu. Recimo direktno: gre za dobri stari razredni boj in za celoten mehanizem reprodukcije obstoječega.

Celo če bi lastniki produkcijskih sredstev in najbogatejši sprejeli recimo UTD in krajši delavnik, mar ne bi soobstoj nemezdnega dela in mezdno delo, prek protislovja in eksploatiranosti slednjega, pripeljal ravno do spodbijanja pogojev nemezdnega dela in s tem ravnotežje prevesil na stran drugega? Da bi se temu izognili, bi potrebovali neprestan vir financiranja UTD-ja, neprestan nadzor nad delavnikom in nenazadnje nad tehnologizacijo in avtomatizacijo. Rečeno drugače, nemezdno delo bi moralo tako nadvladati mezdno delo, da le-to ne bi bilo več mezdno delo, pač pa bi moralo dobiti povsem drugačno veljavo, kot ga ima.

Nočemo kar tako vrniti v igro problem države kot načina odprave privatne lastnine in drugačne družbene produkcije in distribucije. Vendar problem nezmožnosti popolne odprave mezdnega dela nakazuje na realen problem post-work družbe. Sprememba perspektive iz problema lastništva v problem dela se zdi politično obetavna, a to še ne pomeni, da lahko ignoriramo prvi problem. Podobno in na nek način obratno, kot je Lenin nekoč govoril o razliki med odpravo države, ki jo izvede socialistična politična revolucija, in odmiranjem države, ki se zgodi z vpeljavo komunistične ekonomije, bi morda danes lahko razmišljali o odmiranju mezdnega dela prek postopne vpeljave post-work politik, ki se zdijo znotraj manevrskega prostora kapitalizma možne, in odprave mezdnega dela, ko bo na neki točki pač treba revolucionarno politično pritisniti na kapitaliste, da se morda doseženo ravnovesje ne bi spet prevesilo na stran mezdnega dela ...

Spisala Timotej Prosen in Aleš Mendiževec.