DARKSTAR: Foam Island

Warp, 2015

Po izidu prvenca 'North' pred petimi leti je bil Darkstar resen kandidat za novo veliko ime na britanski indie/sintpop sceni. Vrstile so se pohvalne kritike, primerjave z Jamesom Blakom in Animal Collective ter kmalu še prehod od za bass specializiranega Hyperduba k neodvisni velikanki Warp. Potem se je zgodil drugi album 'News from Nowhere', ki je, gledano retrospektivno, verjetno prišel v nepravem trenutku. Zdi se, da bi veliko medijsko izpostavljenost zasedba takrat bolje izkoristila, če bi posnela bolj konvencionalen album, toda Aiden Whalley, James Young in takrat še na novo pridruženi James Buttery niso hoteli taktizirati. Album je sicer spet pokasiral hvalo poznavalcev, toda širše publike ni prepričal. Whalley in Young sta v enem novejših intervjujev celo sama izpostavila, da je šlo za precej posebno ploščo, primerno za posebne priložnosti. S tem v mislih sta se očitno lotila snemanja tretjega albuma 'Foam Island', kar pa ne pomeni, da sta delala kakršnekoli kompromise. Zvočni, sintovski dizajn in teksture so še vedno narejeni po vzoru predhodnika, hkrati pa se spet spogledujeta tudi z robatostjo zgodnejših singlov. Ampak 'Foam Island' je še vedno zelo elegantna plošča, estetika pa značilno darkstarovska.

Pravzaprav se pojavi vtis, da je 'Foam Island' album, ki sta ga bila Whalley in Young namenjena posneti že v začetku skupnega ustvarjanja. Ne sicer nujno skozi prizmo estetike, verjetno pa na ravni vsebine, ki se na novem albumu ponudi v obliki družbenega in političnega komentarja o severu Anglije, pa tudi zmotnih, stereotipnih medijskih zapisov o tamkajšnji glasbi. Rdeča nit albuma so posnetki intervjujev z mladostniki iz Huddersfielda, iz katerih Darkstar sestavita nekakšen lasten komentar oziroma portret angleškega severa, a hkrati ohranita tudi individualne izpovedi. Te govorijo o osebnih izkušnjah življenja v tem zakotnem, napol pozabljenem severnoangleškem mestu, nerazumevanju težav, s katerimi se srečujejo tamkajšnji mladostniki in o prelomljenih obljubah politikov. Ker je dvojec intervjuje snemal ravno v času pred letošnjimi britanskimi volitvami, se morda pojavi nekoliko zmoten vtis, da gre preprosto za kritiko vladajočih konservativcev in njihovo politiko varčevanja, ki jo gospodarsko podrti sever občuti mnogo bolj kot razviti jug. Ta je sicer prisotna, v dveh skladbah povsem neposredno, toda na drugi strani ponudita tudi sliko bolj optimistične ali pa vsaj manj črne realnosti, ki ji botruje že karakter tamkajšnjih prebivalcev. Sodeč po prvih odzivih na album je videti, da je nekaterim to dvojnost težko prebaviti, toda za Whalleya in Younga stvari pač niso samo črne ali pa samo bele. To pa je tisto, kar 'Foam Island' naredi drugačnega in bolj zanimivega od mnogih sorodnih družbenopolitično angažiranih albumov ter nenazadnje tudi stereotipnih predstav, ki jih o angleškem severu krojijo mediji.

Album ne pušča dvoma o tem, da se ukvarja z Veliko Britanijo in tamkajšnjimi aktualnimi težavami, ki jih dvojec interpretira (tudi) skozi lastno izkušnjo. Zdi se, da se Whalley in Young sprašujeta, kaj bi bilo, če bi ostala na rodnem severu, hkrati pa ne zanikata, da brez selitve v London njuna glasba verjetno ne bi bila taka, kot je; na eni strani pastoralen odmev severnjaške (glasbene) estetike in na drugi temačnosti, surovosti londonskega podzemlja. Zato ju je praktično nemogoče ukalupiti oziroma popredalčkati, toda s tem pravzaprav na svoj način nadaljuje tradicijo kolegov z založbe. Na nek način se skozi njuno glasbo izriše celo nekakšen sinonim za Warp, ki že dobrega četrt stoletja podira takšne in drugačne stereotipe.