Čisto pravni gusar: A.I. 2.0

Dr. P. je bil ugleden glasbenik, dolga leta znan kot pevec, nato pa je postal učitelj v glasbeni šoli. In ravno tam so se začeli pojavljati bizarni pripetljaji, ko je bil v stiku z učenci.  Svojih učencev Dr. P. ni mogel vizualno prepoznati, vsaj dokler niso spregovorili. Nastala je zadrega, perpleksnost, strah in včasih tudi komedija. Toda Dr. P. ni imel motenj vida.

 

Ne samo da Dr. P. ni prepoznaval obrazov, včasih se je zgodilo, da je videl obraze tam, kjer jih sploh ni bilo - ko se je denimo sprehajal po ulici, je trepljal glave vodnih hidrantov in parkirnih števcev, misleč, da treplja glave otrok. Včasih se je pomotoma spravil v pogovor s pohištvom, ko je gumbe fotelja zamenjal za oči. 

Čeprav bi se ob nenavadnem primeru Dr. P. zazdelo, da se mu je psihično poslabšalo z demenco ali čim podobnim, je bilo njegovo življenje razmerno dobro. Njegove glasbene spretnosti so bile izjemne, počutil se je v redu, še nikoli bolje. Čeprav so bile njegove zmote nenavadne, absurdne in smešne, ni dobil občutka, da bi se mu bilo zgodilo kaj hudega. 

Šele po treh letih je zaradi razvitega diabetesa odšel k okulistu, da bi ta preveril njegov vid. Ugotovil je, da nima problemov z vidom, temveč z vizualnim delom možganov. Napotil ga je k specialistu nevrologu.

Nevrolog Oliver Sacks je kmalu po tem, ko je spoznal pacienta Dr. P., ugotovil, da ta ne kaže znakov demence. Šlo je za kultiviranega človeka s šarmom, govoril je tekoče, s pridihom domišljije in humorja. Na prvi pogled ni niti vedel, zakaj je bil pacient napoten na nevrološko kliniko.

A je bilo vseeno nekaj nenavadnega na njem. Ko sta se začela pogovarjati, je pacient čudno fiksiral pogled na nevrologov nos in njegovo desno uho. Osredotočil se je na posamezne obrazne poteze, namesto da bi ga gledal v obraz kot običajno. Zdelo se je, da pacient skuša skenirati obraz nevrologa, to pa mu niti ni uspevalo najbolje.

Tako je Oliver Sacks začel standardni pregled, preveril je njegovo mišično moč, koordinacijo, reflekse, zvočne zaznave … 
V enem izmed poskusov si je moral pacient sezuti čevelj na levi nogi, da je nevrolog preizkusil, ali refleks na njej deluje. 
Ko je končal test stopala, je naročil pacientu, naj spet obuje čevelj. Minilo je nekaj minut, pacient pa je onemelo obsedel in postal zbegan. Namesto da bi si obul čevelj, je z roko prijel svoje stopalo in vprašal, ali je to njegov čevelj.

“Ne, to ni tvoj čevelj. Tam je tvoj čevelj,” je odvrnil nevrolog, ki se je zbegano začel spraševati, ali pacient brije norce iz njega ali pa se mu je morda zmešalo. Ali je možno, da bi bil slep? Res nenavadno.

Čevelj (oziroma stopalo) sta obula in nadaljevala pregled. V testu, pri katerem naj bi pacient zaznal slikovite prizore narave iz revije National Geographic, sta se osredotočila samo na posamezne detajle, ne pa celotno sliko. 

Zakaj pacient ne more zajeti celotne slike v svoji zaznavi, temveč opazi le neke specifične detajle, je bilo vprašanje, ki je zbegalo nevrologa. In čeprav je nevrologov obraz deloval osuplo zbegan, je pacient dobil občutek, da je bil test uspešno opravljen, pregled pa končan. Očitno tudi obraznih ekspresij ni mogel prepoznati. Misleč, da sta zaključila pregled, se je obrnil po prostoru, da bi našel svoj klobuk. 

Stegnil je roko, poprijel ženino glavo, jo skušal dvigniti in natakniti na svojo kot klobuk. Da, svojo ženo je zamenjal za klobuk! Nadvse bizarno in nenavadno dogajanje pa je pospremil  ženin nič kaj neobičajen odziv, saj je bila vajena takih pripetljajev.

Osupel in zbegan se je nevrolog odločil, da bi bilo pacienta bolje opazovati v okolju, ki bi mu bilo bolj znano - na njegovem domu. Tako se je nekaj dni kasneje znašel v Berlinu pred vrati meščanskega stanovanja visokih stropov. Gospa P. mu je odprla vrata. Sredi sobe je stal star veličasten bösendorfer, okoli njega pa glasbena stojala, glasbila in note. V stanovanju so bile še knjige, slike, glasba pa je imela sploh osrednje mesto. 

Oliver Sacks je prišel, da bi analizal pacientovo stanje v neformalnem druženju, ob tem pa je ugotovil, da Dr. P. ne more prepoznati niti nečesa tako preprostega, kot je vrtnica. Ugotovil je, da pacient ne more zaznavati obrazov, ki so celo obešeni na družinskih fotografijah v stanovanju. Dr. P. ni mogel prepoznati svojih prijateljev, družine in tudi sebe ne. Na obraze je gledal, kot bi ti bili nekakšne abstraktne sestavljanke oziroma testi. 

Ko ljudje običajno opazujemo obraze, je to nekaj, kar asociiramo z osebami, ki jih dojemamo po njihovi zunanji personi. Toda za Dr. P. te persone ni bilo. Bil je vizualno izgubljen v svetu neživljenjskih abstrakcij. Prepoznal ni niti sebe, kar je sposobnost vsakega zdravega človeka, še tako majhnega otroka.

Dr. P. je deloval natanko tako, kakor deluje stroj. Svet okoli sebe je skonstruiral na način, kot ga recimo skonstruira računalnik. 

Med obiskom se je šel nevrolog Oliver Sacks pogovorit še s pacientovo ženo, gospo P. Med pogovorom je opazil nenavadne slike na steni. Žena mu je pritrdia, da jih je naslikal mož. Razvrščene so bile po kronološkem redu. Na začetku so bila predstavljena njegova naturalistična in realistična dela s slikovitim razpoloženjem ter atmosfero, opaziti je bilo ostre detajle in konkretne podobe.
Dalje pa je bilo razvidno, da se je proces ustvarjanja skozi leta spremenil. Izraz je postal čedalje manj nazoren, oblike so postale manj realistične, abstraktnejše, celo geometrične in kubistične. Na zadnjih slikah je platno postalo že nesmisel, zmes kaotičnih linij in pack barv. 

Svoje opažanje je Oliver Sacks komentiral gospe P., ta pa ga je okrcala, da ne ve, kaj govori, in da lahko to izreče le en filister, navaden umetnostni aberveznik.

Na steni naj bi bil izkaz ustvarjalne poti umetnika, ki kaže tudi na svoje zorenje. S tem, ko je njen mož zavrnil realizem, je namreč lahko napredoval v polje abstraktnega. 

Nevrolog pa je videl nekaj drugega, vse prej kot umetniški razvoj - prepoznal je patologijo posebne vrste vizualne agnosije, v kateri so čuti konkretnega postali uničeni. Tako je stena le tragični patološki izkaz nečesa, kar pripada nevrologiji, ne pa umetnosti. 

In ko je razmišljal o tem, se je moral ustaviti ob večplastnosti vprašanja umetnosti. V umetnosti namreč pogosto pride do trka patologije in ustvarjanja. Manko na nekem področju skali navdih za ustvarjanje na drugih. Morda je njegova nezmožnost pomenila ravno to. 

Dr. P. je imel možganski tumor na desni hemisferi, ki mu je skozi leta onemogočil delovanje nekaterih možganskih funkcij. 

Več o nevrologiji identitete in naravi ustvarjalnosti v nadaljevanju, zdaj pa glasbeni predah.

Tako Zasetsky kot Dr. P., ki smo ju predstavili v uvodu, sta živela v različnih svetovih. Njuna svetova sta bila zrcalni sliki.  Prvi, ki je imel poškodbo leve hemisfere, ni premogel abstraktnega in analitičnega mišljenja, drugi, s poškodbo desne hemisfere, pa ni zmogel konkretnega.

Zasetsky se je večino svojega življenja boril, da bi pridobil izgubljene človeške sposobnosti, medtem ko se Dr. P. ni boril, saj niti ni vedel, kaj je zares izgubil. Če zelo poenostavimo, lahko rečemo, da se je malce živalski Zazetsky boril za svojo človeškost, medtem ko je Dr. P. postajal robotski.

Obe zgodbi sta resnična klinična primera, ki ju obravnava nevrologija. Zgodbo moža z razbitim svetom je skozi staro tradicijo pripovedovanja opisal sovjetski nevroznanstvenik Alexander Luria, podobno pa je romantičnemu narativu opisovanja primerov sledil Oliver Sacks v knjigi A Man Who Mistook His Wife for a Hat.

Zgodbi dveh kontrastov o popotnikih s čudnima deficitoma, hodečih po nam nepredstavljivi pokrajini, se dotikata globokih temeljev identitete. Gre za zgodbi problemov uma in možganov, ki pa se obenem dotakneta še globokega temelja ustvarjalnosti in vprašanja, kaj naj bi ta bila oziroma od kod naj bi ustvarjalnost izvirala. Podobno kot bolnik doživlja patološki proces padanja človeka v bolezen, se tudi trpinčeni umetnik v nekem psihičnem svetu sooči z lastnim padanjem v brezno obupa, ki ga predstavi svojemu občinstvu - v umetniški ekspresiji pathosa. 

Sodobna nevrologija skozi klinično analizo ovrže Descartov dualizem duha in telesa, s tem pa potrjuje monistično tezo - trpinčena duša umetnika je njegovo telo. Če pa leži duša v obstoječem telesu, mora obstajati tudi determinanta v njegovem ustvarjalnem procesu. In še vprašanje - ali je ustvarjalni proces iminenten le človeku? Je originalnost le koda za neznano, ampak deterministično kompleksnost?

V prejšnji oddaji smo govorili o tem, kako je človek začel uporabljati svoj govor in artikulirati abstraktne ideje svojega bivanja. Sposobnost lastne ekspresije je tako temeljna značilnost človeka, ki hodi na brvi med opico in nadčlovekom.  Človek pa je obenem sposoben tudi racionalnega mišljenja, ustvarjanja tako abstraktnih kot konkretnih idej. Človek je že v pradavnini slikal na stene jam in poustvarjal svoje doživljaje. Morda pa je to proto-umetnost slikal človečnjak, nekakšen predhodnik današnje vrste?

Kakšen je bil njegov motiv, ne vemo - lahko le ugibamo. Vemo pa, da njegov motiv vsekakor ni bil denar, ki ga takrat še ni bilo. To je bil tudi temeljni argument, zakaj je sodišče v primeru Naruto v. Slater odločilo tako, kot je.

Morda poznate zgodbo - Naruto je čopasti makak, opica, ki je vzela fotoaparat britanskemu fotografu Davidu Slaterju ter z njim naredila nadvse zabaven selfi. Nato pa je PETA, s polnim imenom People for the Ethical Treatment of Animals, v imenu opice sprožila tožbo proti fotografu na temelju kršitve avtorske pravice, ki naj bi po njihovem mnenju pripadla opici. Sodišče je odločitev, da opici ne dodeli mesta stranke v postopku, utemeljilo z navedbo, da opica ne more imeti finančnih motivov, ki ženejo imetnike avtorskih pravic.

Čeprav je med opico in človekom veliko podobnosti, verjetno res drži, da opice ne potrebujejo denarja kot recimo ljudje. Denar je izum človeštva, ki je zamenjal blagovno menjavo v času porasta civilizacij. 
Tako je človeška civilizacija uveljavila dominanco napram drugim vrstam in zgradila svoj antropocentrični svet. Človek pa je med drugim zgradil tudi pravni red in ga kasneje, v duhu humanizma, prilagodil svoji naravi in dostojanstvu. 

Tako so prve ustave po svetu, kot je recimo ameriška, vključile klavzulo o intelektualni lastnini, ki temelji na tem, da promovira napredek znanosti in uporabnih umetnosti, s tem da avtorjem in izumiteljem za določen čas zagotovi izključno pravico nad njihovimi deli oz. iznajdbami. Podobno je urejeno tudi v 60. členu Ustave Republike Slovenije.

A tisti, ki so sredi 18. stoletja uokvirili obstoječi temeljni red na filozofskih temeljih humanizma, si zdaleč niso mogli zamisliti sivih con in problemov, ki jih danes povzročajo računalniki, ko se sproti tlakuje cesta, po kateri stopamo proti umetni inteligenci. 

Vprašanja o avtorskih pravicah robotov so podobna vprašanjem avtorskih pravic živali, a je tukaj problem veliko večji. Če je to, da opica naredi selfi ali pa da se kuža z umazanimi tačkami sprehodi po platnu, nekaj, kar spada med obrobne primere, ki se ne dogajajo pogosto, pa je v primeru umetne inteligence zadeva mnogo bolj pereča.

Duha smo iz steklenice namreč spustili že danes. Roboti ne počno le repetitivnih, avtomatiziranih del v naših industrijah - s pomočjo tehnologije ponavljajočih se omrežij neural networks in računalniškega procesiranja deep learning učimo robote, kako poustvariti to, čemur mi pravimo umetnost. Računalnik na primer analiza sto javnih nastopov vrhunskih glasbenikov, nato pa s svojim generativnim načinom ustvari lastno kompozicijo. Ob tem upošteva pravila glasbene teorije, ritma in intonacije.

Računalnik lahko ustvarja glasbo, jo izvaja in za povrh še zvočno obdela. Če omenimo nekaj novih platform umetne glasbe, so to Googlov obstranski projekt Magenta ali pa recimo Amper Music. 
Tukaj pa tudi ne moremo mimo pionirja, baze EMI software, ki jo je razvil David Cope že pred 25 leti, nato pa jo je izbrisal, češ da ljudje gledajo zviška na to glasbo.

Umetna glasba - ki že tako povzroča nelagodje med ljudmi, ki se čutijo prizadete ob zvotljenem smislu ustvarjanja, morda podobno kot takrat, ko so prvič zaslišali autotune - pa obenem povzroča še nekaj nelagodja med samimi glasbenimi ustvarjalci.
Že tako se je ob digitalni transformaciji zaslužek glasbenikov zdesetkal, zdaj pa bodo tisti filmski studiji z malo manj denarja raje plačevali cenejšemu umetnemu skladatelju, ki dela neutrudno, hitreje in se ne pritožuje nad višino honorarjev. Po drugi strani, kaj pa naj bi sploh bila umetnost?

Že Marcel Duchamp je s svojo konceptualno pisoar umetnostjo razbil tradicionalne predstave o njej. Kazimir Malevič je s tistim kvadratom na belem polju odpihnil glave vsem, ki so pričakovali, da nekaj tako elementarnega ne more imeti tako masovnega vpliva. Ampak ga ima. Človeško razumevanje umetnosti temelji na ogrodju, to pa temelji na fizičnem in intelektualnem. Ima svoj smisel in namen. Subjektivnost, perspektiva in kontekst avtorja. Vseeno pa je narava kreativnosti ljudi nekaj težko razumljivega, objektivnega. Umetnost je tako torej nekaj, kar ljudje dojemajo kot umetnost.

In tako je tudi robo-art postal umetnost. Nedavno je dražbena hiša Christie’s prodala sliko, ki je nastala po prej opisanem procesiranju umetne inteligence. Francoski kolektiv Obvious je ustvaril program, ki je preučil več kot 10.000 slik iz muzejev. Program je ustvaril sliko po imenu Edmond de Belamy. Prodali so jo za slabih pol milijona dolarjev.

Povrh tega pa v sivi coni avtorskega prava obstaja še lobi, ki bi rad uveljavil regulacijo, ta pa bi omogočala finančne spodbude tistim, ki si lastijo te programe. V prejšnji oddaji smo omenili, kako so robotki Sofiji v Savdski Arabiji dodelili državljanstvo. Tukaj povejmo še, da se je mesec pred inavguracijo robotke Sofije v Rhyiadu, 28. septembra lani, delegacija Evropske unije v luči sprejemanja novega strateškega sporazuma sešla z Japonsko. Eno ključnih vprašanj je bila tudi avtorska zakonodaja, prilagojena za umetno inteligenco.

Japonska danes postaja machine learning paradise. S svojo zakonodajo že danes odpirajo vrata tehnoutopnični prihodnosti, v kateri naj bi umetna inteligenca globalno prispevala kar 15 trilijonov dolarjev. Za nekoga tehnološke sanje, za drugega distopična nočna mora.
Takole je Friedrich Nietzsche svaril pred zadnjim človekom.
»Pride čas, ko človek ne bo rodil nobene zvezde več. Gorje! Pride čas najbolj zaničevanja vrednega človeka, ki se sam ne more več zaničevati. Glejte! Kažem vam zadnjega človeka. 'Kaj je ljubezen? Kaj je stvaritev? Kaj je hrepenenje? Kaj je zvezda?' – tako sprašuje zadnji človek in mežika. Zemlja potem postane majhna in po nji skače zadnji človek, ki vse dela majhno.«

-----------------------------------------------------
Sporočilo v steklenici današnjega Čisto pravnega gusarja je: smrt je zarja dneva brez zatona.

Z raziskavami so ugotovili, da je od leta 1975 prišlo do postopnega upadanja inteligence med ljudmi. Ugotovili so tudi, da je od leta 2009 čedalje več ljudi depresivnih. Verjetno ni naključje, da je ravno takrat trg preplavila poplava pametnih telefonov, takšnih, ki jih imate trenutno v žepu.
Čeprav je morda svet okoli nas postal pametnejši in stroji razmišljajo namesto nas, se lahko spomnimo, da obstaja tudi zen v šraufanju motorjev.

Hvala, posadka, da ste ostali na globokomorski plovbi morja ustvarjalnosti. Tukaj dodajmo, da sta bila oba komada, vključno s prvo podlago v uvodu, ustvarjena z umetno inteligenco programov EMI in AIVA. Ker ne želimo pustiti preveč grenkega priokusa, bo naslednji komad bolj človeški. No, vsaj deloma. Germanski Roboter ali slovanski Rabotnik, kakor vam je pač ljubše.