Evropa na nogah, mi na kolenih

Evropski dnevi akcije N14

Včeraj je južno Evropo zatresla koordinirana mednarodna enodnevna splošna stavka. Uradni sindikati so želeli z njo opozoriti na manjšanje delavskih pravic zaradi reformne politike zategovanja pasu.

Uradni delavski sindikati so tako stavkali v Grčiji, Italiji, Španiji, na Portugalskem, Cipru in Malti. Francoski sindikalisti so organizirali množične demonstracije med delavnikom, odvili pa so se tudi številni solidarnostni protesti, med drugim v Skandinaviji, Nemčiji in Belgiji. Na ulicah niso bili le uradni sindikati, temveč tudi številna samoorganizirana gibanja, ki so tako izražala solidarnost. A ne s sindikalnimi predstavniki, temveč z delavci in njihovim bojem.

Sklicati največjo mednarodno koordinirano delavsko akcijo v zadnjih letih se po eni strani zdi logično in pravilno. Kapital in reformna politika, ki ga poskuša zaščititi, sta že zdavnaj presegla okvire nacionalnih držav, zato se zdi smiselno, da se tudi odpor proti njej organizira mednarodno. V situaciji, ko ljudje množično izgubljajo službe, pravice, ki so jih pridobili med stoletnim delavskim bojem, je logično, da v sindikate polagajo veliko upanja. Mednarodno koordinirana stavka bi tako lahko bila zametek internacionalnega delavskega upora in gibanja. A na žalost je sprožen s strani uradnih sindikatov in kljub velikim naporom in pritiskom, ki jih med stavko izkusijo delavci, bolj spektakelska predstava kot realna politična moč, ki bi gradila onkraj reformne politike. Da niti ne omenjamo, da so domači sindikati namesto splošne stavke sredi tedna raje sklicali sobotne demonstracije. Ker bi bili pač radi odgovorni in ne preveč ogrožali kopičenja profita kapitalistov.

V številnih državah je realnost, da lahko toliko ljudi na ulice spravijo le uradni sindikati. A kaj nam pomaga ta množica, če je baza v resnici odtujena, če se po koncu stavke ali protesta odpelje domov, kjer se produkcijski proces odvija naprej po istem kopitu in kjer se sindikati v njihovem imenu pogajajo le za majhne, reformne korake, ki ta sistem ohranjajo pri življenju, ne pa ga v temelju spreminjajo?

Sistem ni v krizi, saj je kapitalizem permanentna kriza, ki izkorišča, odtujuje in onemogoča naša življenja. Danes zato ne potrebujemo reformnih politik, temveč samoupravne tovarne, drugačen delovni proces, nove družbene odnose brez dominacije in hierarhije, neodtujena življenja in kontrolo nad njimi. Uradni sindikati nam ne ponujajo nič od tega.

Naše kritike ne gre razumeti kot nasprotovanje delavskemu boju ali cinizem ob napovedanih sindikalnih protestih. Nasprotno, razumeti jo je treba kot spodbudo odločnemu uporu. A takšnemu od spodaj, samoorganiziranemu, avtonomnemu, direktno demokratičnemu. Takemu, ki emancipira, ne pa zatira. Takemu, ki ne potrebuje predstavništva, da usmerja njegove želje in potrebe. Takemu, ki mu je solidarnost temelj, anti nacionalizem nujen, temeljna sprememba družbe cilj.

Skušnjava, da uradnim sindikatom zaradi težke situacije še enkrat znova damo koncesijo, je velika. A spomnimo se Gorenja, Mure, Luke Koper. Tiste stavke se niso odvile v soboto, pod varnim okriljem napovedanih stavk in zakonskih restrikcij delavskega boja. Bile so spontane, divje, polne življenja in kreativnosti, brez vodij, direktno demokratične in z rezultati. Sindikalistični voditelji so te lekcije pozabili. Mi jih ne bomo.

N-17
Sedemnajstega novembra se bodo v Ljubljani zgodile tradicionalne delavske demonstracije v režiji sindikalnih central. Znova bomo priča vsesplošnemu delavskemu nezadovoljstvu, kanaliziranemu skozi govorečo peščico istih predstavnikov, in znova se bomo lahko po koncertu nezadovoljno razšli ter nadaljevali rutino vsakdanjega življenja.

Tokrat bodo sindikalne centrale protestirale proti kriznim ukrepom vlade, ki brez socialnega dialoga pomaga institucijam, krivim za krizo, namesto da bi podpirala tiste, ki so na račun njihovega delovanja nastradali - prebivalce. Protestirali bodo proti privatizaciji uspešnih državnih podjetij. In protestirali bodo proti sprejetju pokojninske reforme in reforme trga dela.

Še enkrat bodo centri moči opravili funkcijo ohranjanja družbenega reda. Oblast poskuša ukrasti, sindikati jo poskušajo ošteti. Kot ponavadi se nam obeta veliko govorjenja, a le malo akcije. Socialni mir ostaja, beda pa se vsako leto, mesec in teden povečuje.

Zato smo se v anarhistični federaciji FAO z drugimi kolektivi in posamezniki, ki prakticirajo nehierarhično delovanje od spodaj, odločili, da na ta dan, v soboto, sedemnajstega novembra, stopimo skupaj in pred moderno galerijo ob devetih formiramo blok, ki nam bo omogočil, da zastopamo sebe, da sami govorimo v svojem imenu in se sami, aktivno, zoperstavimo obstoječemu sistemu.

Pozivamo, da se antikapitalističnemu bloku pridružijo vsi, ki nočejo, da jih zastopajo drugi. Vsi, ki vidijo v samoorganizaciji od spodaj alternativo kapitalizmu.

V soboto, sedemnajstega novembra, se bomo zbrali ob devetih pred moderno galerijo in solidarno podprli vse delavce in nedelavce ter jih pozvali k samoorganiziranemu uporu, temelječemu na svobodi in enakosti.

Če ne moremo živeti, ne bomo delali!