KING CRIMSON: Live at the Orpheum

Panegyric, 2015

Verjetno obstaja mnogo načinov, kako ponovno obuditi neko ime, ki se je v zgodovini določenega mikrožanra zapisalo v zgodovino. Eden bolj učinkovitih bi utegnil biti ta, da ime nikoli povsem ne izgine s prizorišča, da organizem živi ali pa se vsaj v rednih presledkih vrača. Na ta način se kolektiv izogne dihotomiji, ki smo ji priča na primer že pri vrsti domačih izvajalcev, med obnavljanjem starega materiala in ustvarjanjem novega. Tudi v primeru, kot je nocojšnji, ko je material vseeno izbran iz časov, ko je ime dobilo največjo težo v zgodovini svojega žanra. V tem primeru torej iz časa, ko si je kolektiv svoj žanr kar izmislil.

V rockovskem okviru, ko je glasba precej podrejena enotni viziji in zasnovi, ko je izvedba potemtakem le ne nujno nepomembno udejanjenje, je ta pot še posebno težka. Kolektivi tu razpadajo in utrpevajo različne simptome bolezni zvezdnikov – borba za avtorske zasluge. King Crimson se vsem tem dilemam ogne na precej samosvoj protisloven način. Vizija dobi pomen v enem človeku, bolezen kolektiva odpade z dovolj močno identiteto imena, zgodovina benda pa se namesto delitve na zgodnje in pozne, izvirne in zatežene, porazdeli med različna obdobja, za katerimi se v resnici skrivajo različni kolektivi. 

Če je King Crimson v zadnjih treh ali nemara dveh desetletjih živel v vračanjih skozi nove vizije ali vsaj nov material, je zadnja njegova inkarnacija presek celotnega njegovega življenja. In ambiciozno je v tem primeru to, da je kot taka tudi premišljena in dobro načrtovana, material za diskografsko izdajo pa ravno tako precizno izbran. V tem smislu lahko časovno skop posnetek 40-minutnega izbora dveh večerov obsežnega živega špila v svojih posameznih segmentih postavimo ob bok koncertnim posnetkom, ki so se obdelanega materiala lotevali v aktualnem času. Skoraj.

Skoraj, saj so Fripp in kompanija tu vzeli material kot dovršen, zato smo torej prikrajšani za dozorevanje, preizkušanje ali spreminjanje komadov v nastajanju. To priča o njihovem življenju in zmožnosti aktualizacije, ki je ni toliko kakor posodobljenje, kot približanje izvirniku, in želje, da izvedba pri tem ne bi bila kopija neke druge zasedbe. Z drugimi besedami; King Crimson na izboru z dveh koncertnih večerov lanske jeseni prinaša izvedbo dovršene glasbe, ki je povsem na ravni zgodnejših izvedb in njihovih zasedb. Brez tehnološkega posodabljanja, a tudi s skromno nabirko elektronske manipulacije, je sedemčlanski nabor z vseh obdobij Crimsona osredotočen predvsem na zvok celotnega rock orkestra.

Temu masivnost tokrat zagotavljajo kar trije bobnarji: Bill Rieflin in Gavin Harrison, ki sta del Crimsona šele v njegovi zadnji verziji, ter dve desetletji stalnejši sodelavec, Pat Mastelotto. Ostala člana, ki sta predvsem del Frippovih recentnejših snovanj, sta strunarja, basist Tony Levin in Jakko Jakszyk, slednji prepričljivo odpoje tudi starejši Crimsonov material, ki sega v obdobje Red ali Islands. S saksofonom in flavto se zasedbi pridruži še Mel Collins, ki je bil njen član že v njenih skorajšnjih začetkih.  

Kratek izbor z dvojnega losangeleškega koncerta prinaša material, ki zveni kot presek studijske zvočne dovršenosti in koncertne izvedbe, ob čemer pa slednja zelo malo prepusti naključju, veliko nameni zvoku, material pa je, z izjemo dveh uvodov, znan. Akustičen Walk On: Monk Morph Chamber Musik z aluzijo na nekaj starejšega diskografskega materiala je ponižan na raven uvoda v One More Red Nightmare, kjer čudi predvsem usklajenost in precizna uigranost treh tolkalistov. Tolkalski Banshee Legs Bell Hassle, ki omenjeni tolkalski poudarek nekoliko razgrne, utegne biti ostanek bolj edinstvenih koncertnih momentov, ki se na posnetku hitro prevesi v kompozicijo novejšega datuma in večjega kitarskega poudarka, The Construkction of Light. Sledi malo daljši izlet v zgodovino benda v komadih The Letters in Sailor's Tale, zaključek pa spet pripade obdobju težkometalne Red z verjetno bolj minimalistično in obenem učinkovito kitarsko kompozicijo s tega konca glasbene zgodovine, kjer menjavo vlog obeh kitaristov ob poslušanju stežka uganemo: Starless. Na posluh!