Neomajno odločni proti militarizmu in vojnam

V osrednjem delu pogovor s tovarišico s piratskega radia Rara Señal v Valparaisu v Čilu

----

Anarhistična okrožnica

Furlanija-Julijska krajina: V Gradiški so odprli lager

Prejšnjo soboto je bila v Gradiški ob Soči oziroma v Gradisca d’Isonzo manifestacija proti odprtju tamkajšnjega taborišča za ljudi, ki jim italijanska država ne priznava pravice do normalnega življenja. Manifestacijo je sklicala regionalna antirasistična in solidarnostna mreža, udeležilo pa se je je čez 300 ljudi.

Taborišče v Gradiški ima že dolgo zgodovino: deportacijski center je bil odprt že leta 2001, a so ga zaradi mnogih protestov in nevzdržnih razmer leta 2013, po smrti mladega fanta iz Maroka zaprli. Pred dvema mesecema pa je italijanska država taborišče ponovno odprla. Trenutno je v njem po besedah enega od prisilno zaprtih med 80 in 100 ljudi, od katerih jih ima precej na voljo zgolj štiri kvadratne metre velike celice, terorizirata pa jih tako policija kot vojska. Poškodbe zaradi policijskega nasilja niso redkost, ravno na samem protestu so zaprti delili zgodbo o fantu, ki so mu nedavno zlomili nogo, pa še vedno ni bil deležen medicinske oskrbe.

Taborišča, kot je ta čez mejo v Gradiški, so dejanski zapori, v katerih so ljudje »zaprti«, ne da bi bili obsojeni za kakšno kaznivo dejanje. Zaprti so, ker nimajo ustreznih dokumentov, zaradi negotovega statusa pa so pogosto podvrženi brutalnemu ekonomskemu izkoriščanju. Pogosto, če ne celo pretežno, so v taboriščih zaprti ljudje, ki so si v Italiji zgradili življenje in imajo v njej tudi svoje prijatelje in družino.

Protest v Gradiški je bil močan, čustven, bil pa je tudi srhljiv opomnik na zidove, celice, nasilje, ki jih države Evropske unije, tudi Slovenija, rutinsko uporabljajo za zatiranje ljudi, ki želimo zgolj živeti. Tako na Goriškem, kot v Veliki Kladuši in Ljubljani se boj za sesutje Trdnjave Evrope nadaljuje!

Atene: ponovna zasedba izpraznjenega skvota

Prejšnji konec tedna je grškim tovarišem in tovarišicam ponovno uspelo skvotirati dve izmed treh stavb v atenskem okrožju Koukaki, ki jih je policija nasilno izpraznila 18. decembra. Takrat je bila to le ena v seriji evikcij skvotov, ki od septembra potekajo pod taktirko nove desničarske grške vlade v okviru njene kampanje terorja proti migrantom in anarhistom. Omenjene tri stavbe so bile sicer prvič skvotirane leta 2017, takrat kot del strategije širjenja anarhistične prisotnosti tudi na področjih izven znanega upornega kvarta Eksarhija. Tedanja analiza ekipe, ki je zasedbo izpeljala, je bil sklep, da oblasti pripravljajo napad na Eksarhijo, ki se bo zgodil prej ali slej, nanj pa se je zato potrebno pravočasno pripraviti tudi z novimi jedri anarhističnega upora po celem mestu.

Trije skvoti so delovali kot skupnost, večkrat pa so bili tarča tako napadov s strani fašistov kot poskusov požiga. Enega izmed skvotov je marca 2018 že izpraznila prejšnja Syrizina vlada, a so ga tovariši in tovarišice tedaj po nekaj dneh znova zasedli. Poleg močne politične aktivnosti ima skupnost skvotov v Koukakiju tudi močan socialni angažma, saj je pomembno vozlišče solidarnostne infrastrukture, ki v času še vedno trajajoče globoke družbene krize odgovarja vsaj na nekatere potrebe migrantov, brezdomcev in širše skupnosti.

Ponovno skvotiranje prostorov v Koukakiju je močan signal ostalim kolektivom v Atenah in širše, da se je s povezovanjem in odločnostjo možno zoperstaviti dvojnemu napadu države in kapitala. Drugi poskuša na eni strani z gentrifikacijo prebivalce potisniti v še večjo prekarnost, prva pa z represijo uničiti anarhistično gibanje. Ta proces se ni začel z desno vlado, temveč je lasten sleherni oblasti, katere glavni smoter je nemoteno funkcioniranje kapitalizma, države in hierarhične družbe. Le ime te oblasti se je z zadnjimi volitvami spremenilo iz Syriza v Nova demokracija.

Ljubljana: Solidarnost z Wet’suwet’en

V začetku tedna je iniciativa za solidarnost z bojem ljudstva Wet’suwet’en pred kanadskim konzulatom v Ljubljani izobesila transparent, v katerem je pozvala h koncu kolonialnega nasilja nad staroselskimi skupnostmi na ozemlju, ki si ga lasti Kanada. Akcija je odziv na mednarodni poziv k solidarnostnim akcijam All Eyes on Wet’suwet’en ob prvi obletnici napada kanadske policije na eno od staroselskih postojank, ki je delovala kot vozlišče za organizacijo fizične blokade del na izgradnji plinovoda Coastal GasLink (CGL).

Spomnimo, da dolgotrajen boj proti izgradnji plinovoda med staroselci in kanadskimi kolonialnimi oblastmi poteka v notranjosti pacifiške obale več kot tisoč kilometrov severo-vzhodno od mesta Vancouver, nekje na sredi teritorija, ki ga kolonialna geografija vodi pod imenom Britanska Kolumbija. Na drugi strani ga staroselska geografija obravnava kot ozemlje ljudstva Wet’suwet’en, ki se mu ni nikoli na noben pravno veljaven način odreklo: večina kanadske province Britanska Kolumbija namreč leži na ozemlju, ki ga staroselci nikoli niso predali kanadski državi, niti ga niso izgubili v vojni ali s premirjem. Nad njim zato terjajo lastno suverenost, kar pa seveda ni sprejemljivo za kapitalistične interese, katerih vestna služabnica je kanadska kolonialna država s svojim celotnim represivnim in pravnim aparatom.

Boj za zemljo, živo in neživo naravo, v sožitju s katero bi lahko živele sedanje in prihodnje generacije, se očitno nadaljuje tudi v notranjosti pacifiške obale. Glede na to, da kapitalistična destrukcija narave kot družbe, tudi v svoji neokolonialni verziji, še kako zadeva vse nas, si tudi geografsko nekoliko oddaljeni zaslužijo pozornost in solidarnost. Voda namreč je življenje, plin pač ne!

Povezava: https://unistoten.camp/alleyesonwetsuweten/

-------------

Operacija Neomajna odločnost: proti militarizmu in vojnam – od zasedbe Metelkove, preko kampanje proti vstopu v zvezo Nato in napadu na Irak, do Rojave in Irana

V zadnjem času lahko spremljamo še en primer vojnega zaostrovanja – tokrat v Iranu. Pri tem ne gre za novo vojno stanje, temveč za vojno razsežnost kontinuirane politike ekstraktivizma na strani držav t. i. Zahoda. Slednje že desetletja s kombinacijo uspešnih ali zgolj poskušanih prevratov, netenjem sovraštva in vojaške agresije ustvarjajo nestabilen Bližnji vzhod kot del permanentnega stanja sočasnih državljanskih vojn. Ta nova nestabilnost zagotavlja optimalne pogoje za kolonialno izkoriščanje naravnih virov, na Bližnjem vzhodu sta to denimo nafta in zemeljski plin, v Boliviji litij, v Kongu kobalt, drugje pa še marsikaj drugega.

V teh procesih ohranjanja kolonialnega gospostva se poskušajo okoriščati tudi slovenske elite. Pridno tako sodelujejo v vojaških operacijah in jih v očeh javnosti poskušajo legitimirati ali jim celo nadeti humanitarni značaj. Kljub temu, da je doprinos slovenskih oblasti prej karikaturne kot simbolne narave, pa je zaznati naraščajoči militarizacijski pohlep tudi pri nas. V postinvazijskem obdobju je imela slovenska vojska v Iraku prisotna dva vojaka, deset let kasneje pa že kar šest vojakov, kar predstavlja eskalacijo vojaških sil za več sto odstotkov! Poleg tega ne smemo pozabiti na želji po vzpostavitvi vojaške baze v Luki Koper in nakupu za t. i. obrambo domovine povsem neuporabne vojaške mašinerije.

Na nepotrebno vpletanje slovenskih vojakov v mednarodne plenilsko-vojaške pohode kaže tudi zadnji primer, ko se je celo Iran spomnil, da mora pred simbolnim raketnim napadom nanj opozoriti vseh šest pripadnikov slovenske vojske v vojaški bazi Erbil, ki so nato bazo odločno zapuščali oz. ostajali, po njihovem odhodu pa na koncu najbrž niti nemška vojska, pod taktirko katere so bili nastanjeni, še vedno ni opazila, da jih ni. Taisti vzorec hlapčevskega podrejanja lokalnih politikov višjim kapitalističnim interesom zveze Nato lahko opazujemo že od samostojnosti naprej. Naj si gre za kupovanje izraelskega orožja ali podpisovanje obskurnih izjav podpore vojnemu hujskaštvu, kot je to bila denimo Vilniuška izjava, s katero je Slovenija pristopila h Koaliciji voljnih, ki je leta 2003 podprla morilsko Združenih držav Amerike v Iraku in s tem sprožila vojno, ki še vedno traja.

Pri našem nasprotovanju vojni na Iran se je pomembno spomniti na zgodovino anti-militarizma v Sloveniji, od osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje, ko je bila – tudi kot izraz moči takratnega proti-vojnega gibanja – zasedena kasarna Metelkova. Izjemno močno protinatovsko in protivojno gibanje v letih 2002–2004 je politično na kolena spravilo tedanjo vlado in ji vsililo referendum o vstopu Slovenije v Nato ter bilo hkrati del globalnega odpora proti ameriški invaziji na Afganistan in Irak.

Danes smo že globoko v novem obdobju vojnih konfliktov, kjer se v navidezno lokalnih konfliktih spopadajo globalne sile, paradržavne formacije, ki imajo pogosto neposredne povezave s korporativnimi interesi. Globalne velesile uporabljajo tudi gospodarske sankcije in druge ekonomske prijeme za destabilizacijo nevšečnih oblasti. Rezultat je nevzdržna revščina, ki privede do upravičenih socialnih nemirov, te pa nato propagandna mašinerija uporabi za legitimacijo vojaške intervencije, vzpostavitev nove všečne vlade in vključitev v svetovni trg. Tu gre za trojni dobiček – najprej zaslužijo vojni jastrebi, ki se napajajo s prodajo orožja vsem stranem v konfliktih, temu sledi obnova žarišč z mednarodnimi posojili in brezpogojnim zadolževanjem nastavljenih oblasti, ki so kasneje v zameno za denar pripravljeni svoje trge, surovine in ljudi podvreči tujim kapitalskim interesom.

Lokalno gledano ti konflikti krepijo avtoritarne politike tako na področjih žarišč kakor pri nas in so uporabljeni za uravnavanje domačih položajev moči za desničarske in ekstremnosredinske politike. Zahodnjaške hegemonske sile Nata najprej destabilizirajo in radikalizirajo populacijo na drugem koncu sveta. Sledijo posledice v obliki prisilnih selitev, migracij in ostalih sodobnih pojavov, ki jih iste hegemonske sile nato izkoristijo za podpihovanje nestrpnosti in upravičevanje militarizacije doma. Državna propaganda tudi s pomočjo lažnih informacij vsiljuje diskurz nujnosti vojaških intervencij v tujini – v imenu naše varnosti in obenem posledice teh intervencij predstavlja kot ločen varnostni problem ter ponovno – v imenu naše varnosti povečuje pooblastila vojski in policiji, postavlja rezalno žico na meji in s svojimi dejanji ubija tise migrante, ki jih ni uspela usmrtiti v deželah, iz katerih prihajajo.

Zahtevamo takojšnji umik vseh vojakov Slovenske vojske iz tujih operacij in izstop iz zveze Nato. Tako Slovenska vojska kot zveza Nato že dolgo nimata nobene legitimnosti. Jasno je, da ne zastopata širših interesov, ampak zgolj interese zastopnikov kapitala. Predlagamo, da se vojska reorganizira v nekakšno civilno zaščito in raje kot da še naprej povzroča nepotrebne smrti tako v tujini, kakor na naših mejah s Hrvaško, svoje pripadnike izšola za bolničarje, gozdarje, negovalce zavrženih mačk, gasilce ali pastirje, ki bi lahko pred volkovi in medvedi varovali drobnico.

Vojaške intervencije niso v našem imenu, sodelovanje v zvezi Nato ni v našem imenu in vojska ni v našem interesu! Odgovornost za situacijo pripisujemo vsem, ki na takšen ali drugačen način sodelujejo pri kreiranju državne politike in s tem legitimizirajo njeno početje. Ne glede na to, katere barve je vaša stranka, vas spoznavamo za krive!

Obenem pozivamo vse, da se pridružijo mednarodni mobilizaciji proti vojni v Iranu, ki se bo zgodila čez približno en teden, okrog 25. januarja, da skupaj pokažemo našo neomajno odločnost proti militarizmu in vojnam.