Non Una di Meno!

Avtonomni prostori v regiji so zadnje leto preživeli v napetem ozračju stalnih groženj in nekaterih resnih napadov. Poleti 2016 je ljubljanski župan Zoran Jankovič odredil napad privatne varnostne tolpe Valina z neonacisti v svojih vrstah na Avtonomno tovarno Rog v Ljubljani. Začetni napad je skupnost uspešno odvrnila, sledilo pa je izčrpavanje v obliki še vedno trajajočih sodnih postopkov, v okviru katerega posameznikom in posameznicam grozijo nemogoče denarne in druge kazni. V Izoli se je komaj dobro vzpostavljeni skvot Argo pozimi 2016/17 soočil z mašinerijo “slabe banke” DUTB. Ta je s silo in ob pomoči plačane varnostne tolpe skvot kmalu po novem letu izpraznila. Sosednji Inde v Kopru je v stanju srditega obleganja že od zadnje zime - tudi tam najprej po ukazih DUTB, sedaj nadobudnih lokalnih podjetnikov - in žal vse kaže, da je bitka za Inde končana. Sokolski dom v Novem mestu se že celo leto sooča s pozivi mestnih veljakov, da naj preneha z delovanjem ter sodnimi procesi proti uporabnikom.

Tudi Avtonomni kulturni center Metelkova mesto v Ljubljani, ki se navidez dobro drži, je vedno le korak stran od nove policijske intervencije. Takšni sta bili denimo tisti 5. marca in 14. aprila 2017, ko so posebne policijske enote v notranje prostore vdrle v polni bojni opremi, vključno s ščiti, in nadlegovale ljudi tudi z očitno uporabo rasnega profiliranja. Hkrati se Metelkova sooča z železnim pritiskom različnih inšpekcij, ki terorizirajo obiskovalke in obiskovalce ter silijo prostore v delovanje po načelih običajnih komercialnih glasbeno-gostinskih obratov. Pod krinko logike »zakon in red« pa policisti dnevno nadlegujejo uporabnike zaradi nepomembnih prekrškov ter tako ustvarjajo vzdušje nasilnega obleganja in nesvobode.

Če potegnemo črto: avtonomni prostori v regiji se v obdobju, ko je država razglasila konec krize in vrnitev v blaginjo socialne države (za izbrano peščico), soočajo s tako direktno represivnimi kot bolj posrednimi pritiski. Oboji imajo enak cilj: nevtralizacijo subverzivnega potenciala avtonomnih prostorov. Navkljub vsemu ti namreč še vedno ostajajo prostor gradnje skupnosti, v katerem se najdemo številni, ki nas družba odriva na margino. Še vedno ostajajo prostor nepokornosti dominantni politiki in še vedno ostajajo vozlišča drugačne in vključujoče družbenosti.

Vse to nas, aktivne uporabnice in uporabnike avtonomnih prostorov, ki slednje razumemo hkrati kot izraze naših potreb onkraj mezdnega dela oziroma golega preživetja ter hkrati kot orodja njihove realizacije, sili k tehtnemu premisleku o stanju stvari in o tem, kako in s kom naprej. Ta izjava je iskren prispevek k temu premisleku. Prihaja od tovarišic in tovarišev, ki delujejo znotraj avtonomnih prostorov in je hkrati artikulacija trenutne situacije ter poziv k diskusiji in organiziranju tako znotraj naših prostorov kot tudi v širšem antiavtoritarnem gibanju. Od nikogar ne terjamo, da se do tu zapisanih tez opredeli, bomo pa veseli slehernega konstruktivnega angažmaja v zvezi z njimi. Kar se nas tiče, smo tudi v prihodnje zavezani k temu, da naše besede sovpadajo z našimi dejanji. Pri tem ne želimo biti sami, toda hkrati se tega ne bojimo.

Avtonomni prostori in logika ekstremnega centra

Raznovrstni napadi in pritiski na avtonomne prostore so specifični izrazi politike izrednih razmer in strahu, s katero oblast med ljudi vnaša negotovost, razdor in sovraštvo, da bi medtem v ozadju pod pretvezo varčevanja in kriznega menedžmenta nadaljevala s plenjenjem družbenega bogastva. Domnevni konec krize za veliko ljudi pomeni zgolj konsolidacijo režima prekarnega kolobarjenja med različnimi pogodbenimi oblikami boja za golo preživetje. Ključni horizont vsakdanjega življenja ostaja nadaljevanje procesov opustošenja. Okno priložnosti za radikalne spremembe, ki ga je že dolgo tega odprla vstajniška eksplozija, je vladajoči eliti po dolgotrajnih manevrih in prerazporejanjih znotraj nje same končno uspelo zapreti. Spomnimo: v pogojih, ko je celotna obstoječa politična elita popolnoma izgubila sleherno legitimnost v očeh ljudi, je volilnemu projektu novi obrazi (iste elite) uspelo najprej oblast ohraniti, nato pa na krilih ekstremistične politike rezalne žice, umetno spodbujevanega ozračja izrednih razmer in militarizacije to oblast pod zastavo ekstremnega centra tudi konsolidirati. Trenutna vladna propaganda o domnevno ugodnih statističnih kazalcih o gospodarski rasti sporoča, da je vse nared za nov krog klasične slovenske zgodbe o uspehu, z njenimi smelimi projekti menedžerskih prevzemov in strateškimi tujimi naložbami, “ki bodo prinesle nova delovna mesta” vred.

Družba za upravljanje s terjatvami bank – DUTB, je mehanizem, preko katerega je kapital z naslonitvijo na represivno moč države ponovno prevzel kontrolo nad območji, ki jih je v prejšnjem ciklu opustošil, tudi nad nekaterimi, ki jim je v vmesnem času samoorganizirana dejavnost ljudi vdahnila nove skupnostne funkcije. Najbolj nazorna primera sta Argo in Inde, prej pa je identično usodo doživel tudi skupnostni vrt Čolnarska v Ljubljani. Veliki projekti uglednih ekonomistov in reševalcev narodnega gospodarstva preko lovk DUTB neposredno trčijo ob vsakdanja življenja skupnosti uporabnikov in uporabnic avtonomnih con. Pri napadu na Inde tako ne gre zgolj za avanturo lokalnih podjetnikov, temveč se skozi njo izraža tendenca kapitala, da celotno družbeno življenje podredi nenasitni logiki dobička in tekmovalnosti. Njena prevlada vsepovsod proizvaja ruševine, zatira življenje večine in gradi palače za peščico.

Za nas, torej za nepokorne v avtonomnih prostorih, le-ti niso nikakršni mladinski klubi, prisesani na državne razpise za izboljšanje zaposljivosti ranljivih skupin. Tudi niso centri kreativne ali barsko-zabaviščne industrije. Za nas predstavljajo zgodovinsko pomemben dosežek antiavtoritarnih gibanj, ki so vedno izhajala iz lokalne realnosti, se z njo prepletala in se vanjo vračala. Skvoti nikoli ne padejo z neba in nikoli ne obstajajo brez močne, ozaveščene in politizirane skupnosti. Vedno predstavljajo alternativen model družbenega organiziranja in zrcalijo tisto, kar v družbi na splošno manjka, je v njej prezrto ali celo zatirano. Spomnimo, Metelkova je sredi vojne, ki je razcefrala družbeno tkivo nekdanje Jugoslavije, vzniknila kot dedič antinacionalistične in antimilitaristične tradicije ljubljanske in jugoslovanske alternative. Rog je bil odprt na višku zlate dobe tajkunskih kreditov, gospodarske rasti in investicij kot praktična zavrnitev totalnosti kapitalistične udomačitve prostora v centru mesta. Inde in Argo pa sta kasneje v času krize nastala kot izraza potrebe mnogih na Obali po življenju, katerega horizont bi se končno iztrgal od tlake v luki in turistični industriji kot edinima meriloma uspeha.

Avtonomni prostori so tako realizacija potreb in želja po drugačni organizaciji družbenega življenja. V njih in skozi njih strast do svobode ostaja živa. Tudi danes še zdaleč ne zanemarljivemu delu družbe omogočajo prosto razvijanje odnosov, ki preizprašujejo dominantne vzorce moči, agresije, izključevanja, prilaščanja, seksizma in hierarhije. Tudi za tiste med nami, ki že dolgo nismo več mladi, niti nimamo svojega startup podjetja ali kariere, avtonomni prostori pomenijo tisto redko skupnost v naših mestih, ki nam pomaga ohranjati mentalno in fizično prisebnost ter moč tudi v času napredujočega družbenega opustošenja.

Avtonomni prostori so heterogeni in protislovni

Avtonomni prostori so neločljivo povezani s političnimi gibanji avtonomije, antifašizma, antikapitalizma, boja proti vsiljenim hierarhijam in državi, ki s svojimi številnimi lovkami duši življenje. So vozlišča imaginacije ter laboratoriji političnega mišljenja, prakse in organiziranja. Biti znotraj in hkrati zavračati te osnovne premise pomeni pozicioniranje izven avtonomnih prostorov, na stališče aktivne sabotaže pogojev njihove reprodukcije.

Format »kulturnih skvotov«, ki prevladuje pri nas, zaradi raznolikega značaja aktivnosti in načinov organiziranja znotraj njih omogoča izredno odprto skupnost, kjer se lahko realizirajo zelo različne iniciative. Tovrstna odprtost je po eni strani kvaliteta teh prostorov, hkrati pa jih na drugi strani dela za ranljive, ko gre za razvoj tiste tendence, preko katere kapital in država na mehak način vpeljuje v družbeno življenje načine dela, ki so servilni do njunih interesov oziroma postopkov. Ta tendenca imajo imajo več kot z antiavtoritarnimi gibanji in alternativnimi vizijami skupnega s podjetji, nevladnim sektorjem in podobnimi strukturami, katerih smoter je ohranjanje obstoječega družbenega reda. Komercializacija, institucionalizacija, prevlada mezdnega dela in razmah projektnosti so znotraj avtonomnih prostorov izrazi te tendence. Pogosto nastopijo kot učinek individualnih odgovorov na soočenje s temeljnim vprašanjem, ki se v pogojih opustošenja zastavlja povsod: »Kako preživeti?«. Ne glede na morda dobre namene samih akterjev, tovrstne prakse negativno delujejo na zmožnost avtonomnih prostorov, da se razvijajo. Za te prakse je značilno pomanjkanje afinitete in lojalnosti do gibanj, na dosežkih katerih gradijo. Manj odločno kot se prostori politično profilirajo, bolj uspešna je nevtraliziranja njihovih subverzivnih potencialov.

Živimo v času modernega totalitarizma, sistema, v katerem logika kapitala kolonizira vse družbene sfere in v katerem ni prostora za alternativne modele družbenih odnosov. V iskanju osebnega odgovora na to blaznenje je skvote je za svoje vzelo tudi mnoštvo posameznikov, ki sicer ideji politično dejavnega življenja morda niso namenili večje pozornosti ali pa jo celo odkrito zavračajo. V osnovi porojen iz nagnjenja k iskanju osebnega udobja, se tovrsten ambivalenten odnos do prostora, ki se izvorno konstituira ravno okoli ideje avtonomije, v praksi spontano izraža skozi zagovor inercije, diskreditacijo vsakršnih poskusov argumetirane intervencije in celo same ideje organiziranosti. Tudi v kontekstu avtonomnega prostora zagovor apolitičnosti pomeni zagovor obstoječega ravnovesja sil v družbi nasploh in nemožnosti sleherne alternative.

Apel tovarišicam in tovarišem

Naš predlog za vse tovarišice in tovariše znotraj avtonomnih prostorov je: potrebno je vztrajati na tem, da so ti prostori eksplicitno antifašistični in antikapitalistični, organizirani po načelih samoorganizacije, politični v vseh svojih vidikih, hkrati pa prostori spoštovanja in solidarnosti, kjer se od konfliktov, najsi bo tistih v nas samih, med sabo, ali s policijo in drugimi tolpami, ne beži, temveč se zanje ustrezno skupnostno organizira. Avtonomni prostori se lahko le politični ali pa jih ni. Vedno znova se pozablja, da so izborjeni in se bodo za svoj obstanek zmeraj morali boriti, občasnim navidezno mirnim obdobjem navkljub. Vsakršna legalizacija predstavlja uklonitev oblasti in odpoved ravno tistemu, kar avtonomne prostore dela za drugačne. Številne izkušnje potrjujejo, da je vsaka iluzija, da bodo pogajanja s takšnimi ali drugačnimi veljaki prinesla končno pozitivno (od)rešitev, nesmiselna. Avtonomija nekega prostora se gradi, razvija in obnavlja skozi stalni politični konflikt, ki občasno privzame tudi obliko fizične konfrontacije konkretnih ljudi s silami oblasti. Od tega ne moremo in ne smemo bežati.

Skladno s stanjem stvari v družbi kapitalističnega opustošenja postajajo tudi v avtonomnih prostorih vse bolj vidne združbe, ki se organizirajo okoli preprodaje drog in drobnih tatvin. Te združbe v svojih bolj in manj organiziranih različicah stremijo h vzpostavitvi določene stopnje kontrole nad teritorijem z namenom razvijanja točno določenega segmenta tržne ekonomije, od katerega imajo sodelujoči delež, ki je skladen z njihovim položajem v hierarhiji tolpe. Dejstvo, da so številni med nami v iskanju lastnega preživetja primorani delovati na takšnem prekernem terenu, je neposredno zvezano z osnovnimi premisami kapitalističnega reda, torej z egoizmom in brutalnim bojem za resurse. Nobeno presenečenje zato ne more biti, da najdejo te tolpe svoje rekrute pogosto ravno med tistimi, ki so zavoljo svojega pravnega statusa, jezika ali drugih vidikov osebne biografije potisnjeni na rob družbe. Tudi skozi položaj tistih med nami, ki se nahajajo med Scilo totalne revščine in Karibdo družbeno destruktivne ekonomske dejavnosti, lahko dobimo vpogled v specifično realnost življenja na družbeni margini.

Velik del družbe je danes vržen v pogoje socialnega kanibalizma, kjer se marsikomu zdi, da pot iz brezposelnosti, revščine, brezdomstva lahko pelje le preko tlačenja in izkoriščanja drugih, to pa je ravno ista vizija, ki nam jo, revnim, ljudem brez papirjev, brez prihodnosti, vsiljuje vladajoča neoliberalna paradigma. Ravno zato, ker je socialni kanibalizem sestavni del tako vsakdanje prakse vladajočega režima, kot tudi vladajoče ideologije, je hkrati temeljni teren, kjer moramo ljubitelji svobode in avtonomije zgraditi svojo alternativo. Primarno s samozaščitnim skupnostnim delovanjem in iskreno komunikacijo z vsemi akterji ter z apeliranjem k spoštovanju avtonomnega prostora, njegovih postopkov in uporabnic oziroma uporabnikov. Boj za avtonomijo od države in kapitala je hkrati boj za avtonomijo od dilersko-tatinskih združb in šovinističnih tolp.

Avtonomne skupnosti zahtevajo aktivne posameznike, pluralnost politične misli pa takšno skupnost še dodatno krepi. V skvotu naj bo prostor za različne kolektive, afinitetne skupine, delovne skupine, ki v dinamičnem procesu gradijo skupen prostor raznolikih, a med seboj prepletenih praks. Ključno je, da znotraj skvota obstaja podpora za samostojno delovanje manjših iniciativ drugih, dokler te ne zanikajo osnovnih preko skupščine oziroma foruma oblikovanih političnih in organizacijskih načel. Podpora razvoju mnogoterih ožjih iniciativ pa na noben način ne sme hkrati pomeniti razveljavitve osrednje vloge skupščine kot prostora srečevanja in odločanja v političnem procesu skvota kot celote. Skupščina oziroma forum ostaja temeljno orodje samoorganizacije, nepogrešljiva pri zagotavljanju kolektivnega značaja postopkov v zvezi s ključnimi vprašanji, ki zadevajo celotno skupnost.

Če želimo imeti avtonomne prostore, moramo zanje zastaviti tudi svoja telesa. Včasih bomo uspeli, včasih bodo sile proti nam premočne. A skozi ta boj se bodo rojevala nova zavezništva, tovarištva, ljubezen, inspiracija in moč. Nepokorščina nas združi, sile, ki ogrožajo naše prostore pa lahko ujame nepripravljene in jim spodmakne tla legitimnosti pod nogami. To odpira nov prostor, v katerem se lahko povezujemo z drugimi gibanji, posamezniki, kolektivi in populacijami. Kaj nam bo svoboden skvot v nesvobodnem mestu? V trenutku, ko se zazibamo v lagodnost svoje lastne iluzije avtonomije, smo ostali sami, za zidovi, odrezani, odtujeni. V trenutku, ko na nas pritiskajo gentrifikacija, turistifikacija in policija, rešitev ni (zgolj) v gradnji barikad, kaj šele v umiku in servilni pokoritvi. Ko nam pritiski na vseh ravneh jemljejo prostor in dušijo naša pljuča, mora biti naš krik glasnejši kot kdajkoli prej, naše želje pa morajo iti precej dlje od tega, v kar nas prepričujejo, da je edino mogoče.

Kaj nas druži...in kje se bomo srečali

Za ceno ponavljanja naj še enkrat navedemo nekatere osnovne principe in vrednote, ki so po naši analizi in izkušnjah nujen sestavni del slehernega skvota, ki svojo avtonomijo in političnost jemlje resno: avtonomija od sleherne javne ali druge samooklicane oblasti na vseh ravneh, tudi ko gre za odločanje o prostoru, dejavnosti in organizaciji. Nehierarhičnost, kar pomeni, da velja samoorganizacija po načelih svobodnega dogovora, kjer ni nobene moči izven ali nad močjo uporabnikov. Antikapitalizem, kar pomeni, da v vsakdanji ekonomski praksi raziskujemo možnosti skupnostne ekonomije in ohranjamo ogenj (ideje) brezrazredne družbe pri življenju. Nepokornost, tudi če to pomeni konflikt s policijo ali kakšno drugo tolpo. Heterogenost, kar pomeni, da ne delimo vsi istih stališč o vseh vprašanjih in spodbujamo razvoj v različnih smereh. Onkraj osnovnih antifašističnih oziroma na splošno libertarnih stališč leži celo polje ekperimentiranja, predlogov in rešitev. V tem okviru stojimo za principom spoštovanja – do sebe in do drugih ter njihov praks.

Tudi nominalno antiavtoritarni prostori lahko postanejo gojišča avtoritarne politike. Ta nevarnost je še posebej močna, ko napočijo krizni momenti in s tem nuja tvorjenja zahtevnejših skupnostnih samozaščitnih procesov. Takrat nam lahko zgoraj omenjeni principi služijo za kompas, tudi ko ne vemo več dobro, kje smo in kam pravzaprav gremo. Včeraj nam je bil dovolj avtonomni prostor. Danes hočemo avtonomne soseske. Jutri mesta in pokrajine. Zavedamo se, da v tem boju nismo edinstveni in vemo, da nismo sami. Kje se bomo torej srečali?

Ob 24. obletnici AKC Metelkova mesto, Ljubljana, 10. september 2017

Anarhistična pobuda Ljubljana – APL // APL je članica Federacije za anarhistično organiziranje – FAO, ki je članica Internacionale anarhističnih federacij – IAF//

Aktualno-politične oznake:

anarhizem