Ples upora v Amsterdamu

Aktivna misel

------------------------------

Komentar kolektiva Alternativa obstaja: Vsi v štrajk!

Te dni je v medije potiho priromala novica o tem, da je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku razsodilo, da odločitvi Delovnega sodišča v Kopru in nato Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki sta predhodno ugotovila nezakonitost stavke Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD) v Luki Koper avgusta 2011, nista bili pravilni. Vrhovno sodišče je razsodilo, da je bila stavka zakonita. Bolj medijsko odmevni od te zadnje pa sta bili na žalost predhodni novici o zdaj že razveljavljeni »sodbi v imenu ljudstva«, ki je med delavci in sindikati širom Slovenije zarezala strah v kosti in napovedovala popoln zaton stavk in dodatno apatijo že tako apatičnega delavstva in reformističnega sindikalizma ter popolno zmago neoliberalnega izkoriščanja delavstva, postlano z buržoaznim pravnim sistemom.

Kdo ima pravico odločati o (ne)zakonitosti stavke?

V vsej tej sodni sagi se kot predstavniki delavstva ne veselimo domnevne sodne zmage, temveč se preizprašujemo, kako ima lahko sploh kdo pravico odločati o statusu nečesa tako temeljnega, kot je pravica delavstva do stavke, oziroma, ali bomo pristali na to buržoazno igro vzpostavljanja avtoritete sodstva in ugodili njeni želji po kontroli realne moči organiziranega delavstva in poseganju v ring razrednega boja? Kaj pa, če bi tudi Vrhovno sodišče odločilo, da je bila stavka nezakonita? Bi se odpovedali stavkam in pristali na vsakodnevna izkoriščanja delavcev? Bomo prepustili vsiljeni avtoriteti, ki deluje po jasnih pravilih buržoazne revolucije in ščiti izključno zasebno lastnino, moč, da odloča o naših življenjih? Nikoli. Vedno nam mora biti pred očmi, da je vsaka stavka, še tako neprijavljena, »nezakonita« in/ali družbeno ter politično nesprejeta, na strani delavstva edina pravilna in legitimna. Nihče nima pravice odločati v imenu tistih, ki ustvarjajo presežno vrednost, niti lastniki proizvodnih sredstev. Kaj šele strici v smešnih haljah, ki jim je črka zakona pomembnejša od človeškega življenja. Ne pozabimo, da je bil tudi holokavst zakonit.

Stavka je osnovna metoda in temeljna pravica delavskega boja!

V vsej tej zgodbi je treba že v startu zavrniti neoliberalen diskurz kriminaliziranja stavke kot »nasilne« metode delavskega boja in razbiti to famo o stavki kot skrajni metodi boja. Stavko je treba jasno opredeliti kot osnovno in najbolj temeljno metodo boja, ki lahko edina ogrozi izkoriščevalce. Zavedati se je treba, da buržoazna pravna država skuša delavski boj uokviriti znotraj norm pravne države in tako vsakršen delavski upor zakonsko omejiti in spraviti v kolesje pogajanj. S tem upor izgubi svoj subverzivni značaj boja za temeljne spremembe, posledično pa obenem ohranja obstoječe razmerje moči v družbi. Vsaka stavka je za kapitaliste nezakonita, zato je treba iti onkraj zakonov, onkraj ustave, onkraj morale in spodobnosti. V imenu človečnosti!

Liberalno demokratični privid pravičnosti

Ne, ta sodna potrditev tega, kar že tako ali tako od začetka vemo, nas ne bo spravila v slavljenje nečesa, kar je še en manever liberalno demokratične pravne države, ki skozi privid pravičnosti, podoben tistemu, ko na vsake štiri leta v volitvah »sodelujemo« v domnevni demokraciji, preprečuje preizpraševanje o sami liberalni demokraciji in pravni državi kot sistemu družbene organizacije.

Vse do trenutka, ko bodo med nami v Luki Koper prenehali obstajati sodelavci, sotrpini, prijatelji in soljudje, ki delajo v sužnjelastniških odnosih, nimamo razloga za veselje. Zato je čas, da zopet strnemo vrste in gremo: Vsi v štrajk!

Kolektiv Alternativa obstaja

Originalno objavljeno na: http://alternativa-obstaja.blogspot.com

Več informacij na: http://www.a-federacija.org/2014/10/24/vsi-v-strajk/

----------------------------------------------

Pogovor: Amsterdam dances for something – ADEV

18. oktobra je ples na ulicah Amsterdama nakazal boj za »underground« kulturo in avtonomne prostore. ADEV – krajše za »Amsterdam danst egrens voor« kar v prevodu pomeni »Amsterdam pleše za nekaj« je protest proti komercializaciji kulturnih dogodkov ter za obstanek zaskvotiranih političnih in kulturnih centrov, ki predstavljajo ene izmed zadnjih prostorov, kjer se še soustvarjajo pogoji za izvedbo nekomericalnih dogodkov – torej dogodkov, kjer te ob vstopu ne pretipajo, ti ne zaračunajo vstopnine in kjer si lahko privoščiš več kot le pivo in pol z zavedanjem, da se denar ne kopiči v zasebnih žepih izbrancev. Združeni kolektivi iz Amsterdamskega podzemlja in širše so torej brez varnostnikov, vstopnin in kontrole zavzeli ulice, opozarjali na kriminalizacijo skvotiranja ter spodbujali k samoorganiziranemu ustvarjanju prostorov, kjer je eksperimentiranje še možno – torej prostorov, kamor logika profita nima vstopa.

Kolektiv Črne luknje se je pogovarjal z Mikeom – enim izmed organizatorjev protesta, ki nam je povedal nekaj več o samem kontekstu zabave z ostrim političnim prizvokom.

-------------------------------------------------------------------------------------

Pogovor z urednico: izid nove številke Časopisa za kritiko znanosti Onkraj obstoječega: Anarhizem in najava predstavitvenih dogodkov.

Več informacij na: www.a-federacija.org