Vstaja, samoorganizacija in pesem

Četrtne skupščine

Na eni izmed preteklih vstajniških skupščin se je med drugimi oblikovala tudi delovna skupina, ki je sprožila iniciativo za četrtne skupščine v Ljubljani, v prizadevanju za izmenjavo med ljudmi na lokalni ravni, dobesedno tam, kjer živimo.

Prva četrtna skupščina se je odvila v Šiški, 22. maja 2013. Udeležilo se je je lepo število prebivalcev tega dela mesta ter tudi nekaj Nešiškarjev, saj je bil prostor odprt za vse zainteresirane. Kljub skromni plakaterski akciji je bil prostor male dvorane Kina Šiška zapolnjen, tudi zahvaljujoč obveščanju prek družbenih omrežij. Skupščina je potekala v presenetljivo konstruktivnem vzdušju, brez odvečnih šovinističnih in avtoritarnih vzgibov, z izjemo enega simptomatičnega s strani lokalnih oblasti.

Ob medsebojnem spoznavanju prisotnih je debata stekla v nekaj različnih smeri s skupno rdečo nitjo – lokalno prostorsko problematiko. Izhajajoč iz lastnih izkušenj so prisotni večinoma premišljevali o morebitnih smereh reševanja prostorskih zagat, od urejanja okolice sosesk do perečih problemov z upravniki stavb. To so tiste firme, ki naj bi v imenu vseh stanovalcev nekega bloka pač upravljale njihovo lastnino, od zgoraj. Kljub navidezni možnosti izbire upravnika ljudje pravzaprav ne vedo, katerega bi sploh izbrali. Poudarjeno je bilo, da nujnost imeti upravnika pravzaprav pomeni tako simbolni kot tudi stvarni odvzem moči soupravljanja. Zastavilo se nam je bolj radikalno vprašanje, ali je smiselno prenašati odgovornost vzdrževanja nepremičnine na nekega brezosebnega menedžerja, čeprav bi se lahko stanovalci soseske samoorganizirali in samoupravljali svoje stanovanjske potrebe in želje.

Da oblast skrbno spremlja aktivnosti podanikov se je potrdilo tudi tekom te skupščine, saj se je izkazalo, da je med prisotnimi tudi šišenska predstavnica službe za lokalno samoupravo MOL. Gospa nam je zažugala, naj se raje obrnemo nanjo v primeru konkretnega problema. Ob naštevanju geografskih značilnosti Šiške je opomnila, da mestna administracija funkcionira odlično, da je v Šiški vse že bolj ali manj odlično urejeno, a tovrstni vzvišeni pristop ni naletel na odobravanje prisotnih. Uradna predstavnica je skupaj s svojim spremljevalcem kmalu zapustila skupščino. Tovrstne živčne reakcije oblastnikov le pritrjujejo naši odločitvi, da se samoorganiziramo.

Na prvi skupščini za Šiško sta se oblikovali dve delovni skupini. Ena se je ukvarjala z lokalno prostorsko problematiko, predvsem s težavami s parkiranjem, zelenimi površinami, kolesarstvom in potencialom zapuščenih prostorov. Druga delovna skupina pa se je bolj ubadala z načini, kako se samoorganizirati v neki prihodnji akciji, ki bi sčasoma opolnomočila ljudi, da poskrbijo za potrebe skupnosti po horizontalno demokratičnih načelih. Padla je ideja o organizaciji garažne razprodaje na šišenski tržnici, v smislu priložnosti za druženje in izmenjavo. Četrtna skupščina za Šiško je tako odprla izjemno spodbuden politični proces, ki se lahko nadaljuje v različne smeri lokalne samoorganizacije, tako kot ga bodo narekovale potrebe občank in občanov.

Iniciativa za četrtne skupščine Ljubljana je medtem nadaljevala z delom in se lotila organizacije naslednjega srečanja, skupščine za Center, ki bo v petek, 14. junija 2013, ob 17. uri na muzejski ploščadi na Taboru, ob Metelkovi. Tudi tokrat bo vzpostavljen odprt prostor za spoznavanje prebivalcev centra in izmenjavo mnenj o tekočih problemih tega dela Ljubljane. Skupščina bo na odprtem zaradi prostorske stiske, saj se je iskanje primernega prostora za srečanje večjega števila ljudi izkazalo za precej težavno početje. Čeprav mesto razpolaga s prostori, ki so namenjeni prav tovrstnim srečanjem, so ti le stežka dosegljivi. Na tej točki je tudi prišlo do kratkega stika z lokalno oblastjo, ki – pričakovano – ni imela posluha za potrebe ljudi. Na izraženo željo iniciative po uporabi enega izmed prostorov Četrtne skupnosti Center za potrebe skupščine so se njeni uradniki odzvali povsem togo. Občutek je bil, kot da bi se pogovarjali s policijskim uradom, ob tem pa smo bili deležni nekaj ideoloških očitkov. Iniciativa je kljub tovrstnim oviram odločna, da si bo vzela prostor, ki ji pripada.

Prostor se je in se še bo manifestiral kot ključna točka konflikta med logiko upravljanja od zgoraj in horizontalnim demokratičnim procesom. Boj za prostor poteka že pri sami organizaciji lokalnih skupščin, tekom prve skupščine pa je bil izpostavljen skozi različne prostorske problematike, ki jih v resnici druži nekoliko prikrito finančno izčrpavanje prebivalcev. Mesto Ljubljana kot birokratska struktura, ki sprovaja predvsem kozmetične urbanistične popravke, medtem ko zvišuje ceno vozovnice javnega prevoza, je pač utemeljeno na korporativni ekonomski logiki. Edini način, da se tej strukturi zoperstavimo, je samoorganizacija in pogumna artikulacija naših resničnih potreb znotraj mestnih prostorov.

....

Intervju z aktivistko iz Ankare o vstaji v Turčiji.

....

Vsi v en glas

Minulo soboto je pesmi upora po ljubljanskih ulicah v sklopu festivala Vsi v en glas poneslo šest samoorganiziranih zborov z območja nekdanje skupne države. Festival samoorganiziranih zborov so v Ljubljano pripeljale članice ŽPZ Kombinat, ki so dobile idejo za projekt na festivalu samoorganiziranih zborov Svi u glas v Beogradu leta 2011. Tako je zainteresirana javnost na prostem in v Centru kulture Španski borci imela priložnost prisluhniti ženskemu mešanemu lezbično-feminističnemu zboru Le Zbor iz Zagreba, trem zborom iz Beograda, Svetonazori, Horekstar in Proba, Raspeanom Skopjanom iz Skopja ter domačemu ŽPZ Kombinat. Sodelujoče zbore kljub nekaterim razlikam povezuje angažma v domačem okolju, ki poudarja spoštovanje človekovih pravic in se zavzema za vrednote solidarnosti, srčnosti in poguma.

V Centru kulture Španski borci so si obiskovalci v soboto popoldne lahko ogledali dokumentarni film o Le Zboru z naslovom Bože čuvaj Le Zbor. Pred tem pa se je v Kavarni Internacionala zgodila tudi okrogla miza o pesmi upora danes. Debatirali so kantavtorica Ksenija Jus, publicist Igor Vidmar, etnomuzikologinja Ana Hofman in ad hoc gostja antropologinja Svetlana Slapšak namesto opravičeno odsotnega Rastka Močnika. Matjaž Karlovčec, tovariš iz Kopra, ki je okroglo mizo tudi moderiral, na kratko povzema njeno vsebino:

Kljub širokokotnim izhodiščem je Igor Vidmar debato nemudoma zavrtel okoli fenomena »Pesem upora v Stožicah«, kar pa se je izkazalo kot krasna iztočnica za skupno glodanje, kaj naj bi sintagma »pesem upora« sploh pomenila – ali je dovolj pesmi dati ime »Resistance song«, da to dejansko tudi postane, ali jo oblikuje kontekst, in to kakšen - izkoriščanje, stiska, napad? Ali je »pesem upora« zgolj forma, v katero se vnaša vsebino glede na kontekst nastanka? Je angažirana pesem vsaka pesem o boju? In kaj je pravzaprav upor? Organizirana vstaja ali vsakodnevno zoperstavljanje vsiljenim normam? Je izkušnja samoorganiziranih zborov lahko referenčna za druge horizontalne, družbeno-politično angažirane organizacije? Kakšen pomen ima samo povezovanje ljudi v zbor in kašne so lahko težave pri tem?

Izkušnje in stališča sogovornikov so izrisala delto različnih odgovorov. S pomočjo publike pa smo nedvomno prišli do ugotovitve, da je zborovsko petje še kako »in« (prah verjetno visi nad drugimi glasbenimi zvrstmi), a multituda, ki ga izvaja, mora svojo interpretacijo pesmi artikulirati – na ažuren in ustvarjalen način. Vsak izmed nastopajočih zborov je namreč prikazal svojevrsten odnos in raznolikost kreativnih pristopov do angažiranega delovanja. Zborovsko petje je lahko ustvarjanje, ki osvobaja, združuje, opolnomoči.