Zavedamo

Tokrat čez govedino spuščamo mašinerijo. Pa ne zato, da bi jo potolkli, da bi se bolj enakomerno spekla in bila zobem prijaznejša. Tudi ne zato, da bi jo sfaširali, da bi bolje vpijala zenf.

Digitalizacija arhaično-analognega je bila sredi prejšnjega desetletja edina logična stvar, ki se je porodila v glavi Boštjana Konečnika. Priznava – in recimo, da mu priznavamo tudi mi - nesporno pionirstvo pri oblikovanju idioma slovenskega turbofolka, kar pa seveda za sabo potegne tudi druge stvari.

S tem, ko je Konečnik čez polko speljal techno matrico, je kar naenkrat plesnost narodnozabavne glasbe približal tudi mlajšim generacijam, ki polke niso več imeli kot ples svoje generacije. Preprost tuc-tac daje podlago tudi za neljudske plese, poleg tega pa tovrstni gibi seveda pašejo tudi v komercialne klube, kjer se mladi, ki jim je tovrstna glasbena estetika blizu, zbirajo.

Zgodil se je bum. Mixtapi Boštjana Konečnika s techno priredbami starih klasik so postali bolj fire in bolj prodajani kot stari dobri Avseniki. Mladi so, sedaj ko so bili končno tesneje zbližani s kodom harmonike, začeli bolj množično prihajati na veselice in tam zapravljati denar. S tem, ko se je povečal obisk veselic, so tudi ansambli začeli zahtevati višje cene. Ljudje so videli, da se po goveje splača; in kar naenkrat se je na slovenski sceni pojavilo ogromno novih ansamblov, ki so pa še vedno igrali isto glasbo, na isto foro, z besedili z istimi tematikami.

Če že ni bilo vsebinskega ali glasbenega preboja iz sivine jedermannskega ansambla, pa se je vendarle sredi prejšnjega desetletja znova obnovila sfera, ki je nismo poznali od Avsenika in Slaka, in to je zvezdništvo. Ko vprašaš koga: »Zakaj ti je pa ravno ta ansambel všeč?«, jih bo veliko odgovorilo: »Ker znajo naredit žurko!«. Šov in animacija poslušalcev sta postala tisti preboj iz sivine povprečja, ki je naredil ansamble, kot so Atomik Harmonik, Modrijani in Turbo Angels.

Revolucija res žre svoje lastne otroke, le da jih je tu po večerji jedi, ki se tretira kot genijalno, najprej ogromno izbljuvala, nato pa futrala le tiste najbolj prsate in ekstrovertirane.

Kot je za žanrsko pionirstvo značilno, se znotraj novega sounda vendarle držimo tradicionalne tematike kot pijanec plota, in ravno ta fraza najbolje opiše liriko prebojne skladbe Gostilna je moj dom, ki je danes ne bomo recitirali, ker smo se malo zaklepetali, kot se za šankus domestikus spodobi.

Naj v vas zažari romantični kult genija, identificirajte se s svojim narodom in lastno zgodovino, vendar vendarle ostanite poslušni, da ne bo 1848 all over again.