»Zgodovinska in aktualna protislovja evropske ideologije«

V četrtek, 24. januarja 2013, je v okviru Delavsko-punkerske univerze potekalo predavanje Primoža Krašovca, urednika, publicista, prevajalca in najemniškega raziskovalca iz Ljubljane. V predavanju je skušal odgovoriti na vprašanje, zakaj je evropska ideologija še vedno dominantna ideologija v Sloveniji, kljub temu, da se je evropska integracija izkazala za slepo ulico.

Osnovna ideologija v Sloveniji v približevanju Evropski uniji je bila prezir do vsega, kar je bilo označeno kot balkansko: zaprtost, kolektivizem, državna represija, totalitarizem, državna regulacija, nacionalizem, dušenje gospodarstva, klientelizem, korupcija in drugo. Po drugi strani je Evropa simbolizirala ravno nasprotje »balkanskih vrednot«.

Zgodovinski vzroki, ki so vabili socialistične države v Evropsko unijo, segajo v 80-ta, ko se je v Jugoslaviji pojavila ekonomska, socialna in politična kriza, ki se je odražala v brezposelnosti, manjšanju socialnih transferjev in splošni nestabilnosti države. Ko socializem ni več ustrezal svojemu zgodovinskemu poslanstvu, se je pojavila Evropa kot nadomestni ideal, vendar z enako vsebino, ki ji je dodala visoko produktivnost, tehnološko razvitost in socialno državo.

Vendar pa je bil proces evropskih integracij protisloven. Evropa si je v 90. letih, ko so se ji nove postsocialistične države mrzlično poskušale približati, pospešeno prizadevala za ukinitev svojega socialnega modela in za povečevanje demokratičnega deficita.

Razvite države Evropske unije so poudarjale neoklasično, tako imenovano supply side teorijo, ki med drugim predvideva zniževanje davkov, privatizacijo in zniževanje plač. Tem ukrepom naj bi po tranzicijskem šoku predvidoma sledili gospodarska rast in splošna družbena blaginja. Kljub nižanju davkov in privatizaciji pa do blaginje na periferiji ni prišlo.

Prav tako sta korupcija in klientelizem kljub formalnim reformam in z vzpostavitvijo pravne države v tranzicijskih državah še vedno visoki, kar Evropska unija povezuje z ostanki »balkanske« identitete teh držav. Vendar pa gre pri tem za vsebine, ki so značilne za kapitalizem sam, le da so v Evropi manj vidne, ker so institucionalizirane.

Slednje pa ne pojasnjuje tega, zakaj ni prišlo do konvergence v razvoju. Vzrok je ta, da posledice tendence padanja profitne mere države centra rešujejo preko fleksibilizacije trgov delovne sile, liberalizacije mednarodne trgovine ter privatizacije. Zaradi zmanjšanega povpraševanja doma pa razvite države prenašajo tveganje na periferijo, ki se pred uvozom ne more zaščititi, saj ne dosega enakega tehnološkega napredka, uvoz pa financira preko kreditov iz centra, kar razlike le še povečuje.

Slovenija je neoliberalne reforme do krize sprejemala bolj postopno, vendar vseeno ni ujela tehnološkega napredka nemško-francoskega vlaka, saj je izgubila konkurenčnost z uvedbo evra. Sedaj, v krizi, pa se je še bolj približala evropskim politikam, a naj bi bila po socialnih standardih še vedno bolj »balkanska«. Tu se kaže še eno protislovje Evrope, ki je v 80. poudarjala svoj socialni model, sedaj pa ga zavrača, saj naj bi bil ostanek »balkanskosti«.

Krašovec pa je opozoril na še eno značilnost današnjega medijskega polja v Sloveniji, to je poudarjanje antikomunizma, ki ni omejen zgolj na politično desnico. Brez obujanja komunizma naj tudi nebi bilo mogoče utemeljevati varčevalnih ukrepov. S tem mediji enačijo komunizem z »Balkanom«. Danes prevladujoča verzija evropske ideologije je tako vera v politično kulturo in pravno državo kot rešitvi pred domnevno »balkanskostjo« in »komunističnimi« refleksi političnih elit.

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Brigita Gračner.