Andreja Živković

V četrtek, 21. marca 2013, je v okviru 16. letnika Delavsko-punkerske univerze predaval Andreja Živković, sociolog in soavtor, ter sourednik zbornikov The Balkan Socialist Tradition in Revolution in the Making of the Modern World. Tema predavanja je bila kriza Evroobmočja in z njo povezana, kriza levih alternativ.

Živković je začel z ugotovitvijo, da kriza kapitalizma poglablja krizo marksizma. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti je, kako bi izgledala alternativa obstoječemu sistemu? Zdi se, da manjka koncepcija socializma, kot političnega projekta. V preteklosti je pripadnost razredu pomenila to, da si bil član partije ali sindikata. Po letu 1989 ideja socializma zgubi svoj, kot se izrazi Živković, historični privez.

Z neoliberalizmom ideja reforme postane močno povezana z idejo dominacije trga in planetarne ekspanzije kapitalističnih odnosov. Velike transformacije hkrati doživi tudi vse, kar je povezano z razredom in razredno zavestjo delavcev. Socialna demokracija zapade v socialni liberalizem, novi delavski razred pa samega sebe preneha dojemati kot akterja spremembe in boja. V kolikor pa novi delavski razred že prisega na boj, potem nima dolgoročne vizije transformacije družbe v socialistično.

Živkovićev prvi sklep je, da naloga levice danes, ne sme biti ločena od graditve novega političnega subjekta, ki naj bo nosilec skupne identitete in skupnih interesov. Potreben je nov subjekt delavskega razreda, zato se Živković obrne k Toniju Negriju in njegovi ideji o novem delavskem razredu, tako imenovanem - kognitariatu.

Negrijevo delo Imperij naj bi služilo kot novi Komunistični manifest, koncept multitude, ki ga razvije, pa kot koncept, ki mora odigrati pomembno funkcijo znotraj alterglobalizacijskega gibanja. Živković pa je kritičen in izpostavlja, da kljub privlačnosti, koncept multitude še ne zagotavlja teoretske ali politične baze za nov razredni subjekt.

Za Negrija je prvotni način poenotenja novega subjekta teritorialen – gibanje Occupy. Negrijev opus je prežet z iluzijo, da je napredek tisto, kar nas združuje samo po sebi. To česar Negri ne vidi je, da je prestrukturiranje proizvodnje še povečalo razlike znotraj delavstva. Posledično Negri problem politike popolnoma izpušča, kot da ta več ne obstaja. To pa je za Živkovića problematično.

Polje politike je bilo vedno polje konflikta. To polje Negri eliminira, v imenu vulgarnega tehnološkega determinizma, kjer avtonomija multitude izide iz imanence kooperativnih informacijskih mrež. Manjka nam teorija političnega subjekta.

Četudi kapitalizem producira pogoje za socializem, to ne pomeni, da tudi dopušča, da bi se socializem razvil znotraj kapitalistične družbe. Z Lukácsem (Lukačem), Živković, to poimenuje neskladje med buržoaznimi in proletarskimi revolucijami. Potrebni so: kolektiven napor, organizacija in strateška perspektiva.

Živkovićev drugi sklep je, da moramo ponovno stopiti na pot socialistične ideje delavskega razreda in socialistične stranke. Hkrati pa se moramo učiti tudi iz lekcij avtonomizma, saj marskistična levica z njim deli določene pomankljivosti. Ena od omenjenih lekcij je nedvomno direktna demokracija, katere namen je sprememba birokratskih struktur.

In ravno birokratske institucije so tisto, kar pod vprašaj postavlja avtonomistični koncept skupnega. Nujna premisa, ki jo je potrebno deliti z avtonomisti je avtonomija od birokratske države. Hkrati pa ima to za marksizem še dodaten pomen, saj je ravno od političnega gibanja, ki nadomesti birokratsko državo, odvisno, v kolikšni meri bo nova družbena logika realizirana. Živković tako postavi svoj tretji sklep; da je politična avtonomija delavskega razreda od države, strateška premisa boja za politično hegemonijo.

Na podlagi tretje premise Živković zavrača avtonomistično dogmo, da je potrebno vsako politiko ločevati od družbenega gibanja. Opozicija med gibanji in političnimi strankami je analogna razkolu med ekonomskim in političnim delom delavskega gibanja. To delitev mora socialistična stranka zavračati. Strukturo stranke naj določa njen cilj, to pa je socialistična transformacija družbe. Apolitična abstinenca je že za Marxa pomenila to, da se delavce pahne v roke buržoazije.

Za konec se je Živković vprašal, kaj je tisto kar bi lahko znotraj EU definiralo takšen novi, levi projekt. Trenuten odziv evropskih elit na krizo so ukrepi, ki nas politično vračajo v čas pred nastankom modernih demokracij. Ljudje so obdavčeni, ne pa zastopani. Medtem ko nadzor nad državnimi proračuni prehaja v roke Evropske komisije, se nadzor nad ljudstvom izvaja s pomočjo mehkih bonapartističnih režimov in institucij. Slovenski primer tega je Ustavno sodišče.

Živković poantira, da je bistven boj za demokracijo, ki pa je večplasten. Boj za; opustitev dolga; nacionalizacijo bank in industrije; nacionalno osvoboditev od neokolonialne dominacije Trojke; in za pravo ljudsko demokracijo. Predpogoj boja je neodvisna delavska stranka. Ta naj temelji na treh premisah: prvič, na dejstvu, da je neoliberalna beda ustvarila prostor za nastanek antikapitalističnih projektov; drugič, da so socialistične stranke, ki ugajajo neoliberalnim zahtevam Trojke, ustvarile prostor za nastanek nove, radikalne,leve opcije; in tretjič, da množična gibanja, naperjena proti varčevalnim ukrepom, že s svojim obstojem postavljajo vprašanje politične alternative.

Živković meni, da sta Syriza in Fronte de Gauche (front de goš) pravi odgovor, saj na prej omenjena vprašanja odgovarajata tako na ulici kot na parlamentarni ravni.

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Anže Dolinar.