Evropa 2020 in mednarodno sodelovanje na področju visokega šolstva in znanosti

Predavanje Delavsko-punkerske univerze je tokrat izjemoma potekalo v sredo, 30. januarja 2013. Gostovala je Andrea Milat, tovarišica iz Hrvaške, ki se ukvarja s teorijami izobraževanja, z marksističnim feminizmom in mediji. V predavanju je kritično osvetlila evropske politike izobraževanja in pokazala na težave pri uresničevanju njihovih zastavljenih ciljev.

V Evropski direktivi 2020 so navedeni trije ključni cilji. Namen prvega je povečati število izobraženih. Na primeru Hrvaške bi to pomenilo povečanje odstotka visoko izobraženih z 11 na 40 do leta 2020. Vprašanje je, kako to doseči v državi, kjer so šolnine že zdaj med najvišjimi v Evropi, ter kakšne bi bile dejanske posledice za prebivalstvo. Seveda je dobro imeti visoko izobraženo prebivalstvo, toda koncept »družbe znanja« se je že zdavnaj pokazal za neučinkovitega, vsaj v takšni obliki, kot so ga do zdaj poskušali uvesti v Evropi.

Drugi cilj je povečanje kakovosti izobraževanja, kar je prav tako vprašljiv podvig, saj je vse večja komercializacija izobraževanja privedla do povečanja privatnih investicij, ki nadomeščajo javne. Njihova posledica je prisvajanje oziroma privatizacija znanja, ki zdaj ni več na razpolago celotni javnosti, temveč le še interesom kapitala. Odstotek BDP-ja Hrvaške, ki se namenja visokemu šolstvu, je padel z 1,25 odstotka na 0,75. Spodbuja se vlaganje v t. i. uporabne projekte, kriteriji pridobivanja sredstev na javnih razpisih mednarodnih skladov so splošni oziroma preferirajo naravoslovna in tehnična področja. Cilj privatnih investicij so »uporabne« raziskave, ki lahko prinesejo možnosti za morebitne zaslužke. Posledica tega je, da imata družboslovje in humanistika vse manj možnosti za temeljne raziskave, saj sta deležna vedno manj sredstev.

Tretji cilj omenjene direktive je omogočiti študentom doseganje dodatnih veščin prek študija v tujini, kar je samo nov način izvajanja že znane strategije mobilnosti, ki je bila začrtana že v bolonjski deklaraciji. Uvedba GATS-a- »General Agreement on Trades and Services« - leta 1995 je imela za neposredno posledico preobrazbo izobrazbe v blago. Velika Britanija je primer države, ki ima od takšnega »čezmejnega sodelovanja« velike koristi. Primer so »uvoženi« profesorji, ki predstavljajo cenejšo delovno silo in manjše stroške. Načelo mobilnosti namreč temelji na meddržavnih odnosih, kot jih ureja GATS, ki za posamezne države predvideva različne oblike uvoza in izvoza storitev. V nasprotju s tem so skandinavske države vztrajale pri prednostih bilateralnega mednarodnega sodelovanja, kjer sta obe državi enakopravni partnerici in kjer za obe veljajo enaka pravila.

Implementacija Evropske direktive 2020 je odvisna od strukturnih pogojev posamezne države, ki jo uvaja. Uspešnost realizacije cilja povečanja števila visoko izobraženih in kakovosti samega študija je precej višja v državah, ki za to možnost poskrbijo na način, da študentom omogočijo dostop do javnega zdravstva, štipendij, nastanitve, davčnih olajšav. To počnejo skandinavske dežele, na primer Finska, kjer je šolstvo javno financirano, omogočene so socialne ugodnosti, izpiti niso standardizirani. Njihova praska se precej razlikuje od na primer Velike Britanije, kjer je privatizacija visokega šolstva pripeljala do visokih šolnin, omejevanja javnega dostopa do rezultatov raziskav, porasta študentskih posojil, ki predstavljajo morebitno nevarnost posojilnega balona, ter do na splošno slabše kakovosti izobraževanja.

Hrvaška je že imela val poskusov zaustavitve procesov komercializacije visokega šolstva. Znamenit primer je zasedba zagrebške Filozofske fakultete leta 2009 in povezovanje tako študentov kakor akademikov v visokošolski sindikat Akademska solidarnost. Učinki njihovega delovanja so sicer bili opazni, kar kaže primer medijev, kjer je prišlo do senzibilizacije medijskega diskurza za dotlej ignorirane in tabuizirane javnopolitične problematike, med njimi tudi visoko šolstvo, vendar ne tudi dolgoročni, saj so sčasoma vendarle vsi zakoni, proti katerim so se borili, bili uvedeni.

Trend komercializacije šolstva je, tako na Hrvaškem kot v državah Evropske unije in drugod, jasen. Posledice za celotno družbo pa so daljnosežne.

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Anita Tolić.