Kapitalizem in ekološka kriza & Strukture in protislovja državnega socializma v Vzhodni Evropi

V sredo, 5. februarja, je v Trubarjevi hiši literature potekalo predavanje v okviru 17. letnika predavanj Inštituta za delavske študije na temo socializma. Finski filozof, družboslovec in aktivist Teppo Eskelinen je predaval o kapitalizmu in ekološki krizi.

Eskelinen je prvi del predavanja namenil kritiki štirih konvencionalnih pristopov k reševanju ekološke krize. Prvi pristop se zavzema za ozaveščanje potrošnikov. Tako skuša doseči, da bi ti povpraševanje preusmerili v okolju prijazno blago. Ta strategija je po Eskelinenu nezadostna, saj povsem zaobide vprašanje o strukturnih vzrokih ekološke krize. Drugi pristop rešitev za ekološko krizo vidi v nematerialnem obratu. Gre se za preusmeritev gospodarske aktivnosti iz industrijskih panog k storitvenemu sektorju. Predavatelj je poudaril, da obstoječe ekonomije nematerialnih storitev ni zaželeno širiti. Ta pretežno sestoji iz škodljivih dejavnosti, kot je ustvarjanje patentov. Tretji pristop se ekološke krize loteva s strategijami ničelne ali negativne gospodarske rasti. Po Eskelinenu te niso rešitev, temveč opis obstoječega stanja. Jedro sodobnega finančnega kapitalizma je rast finančnih dobičkov na račun rasti produktivnih dejavnosti. Četrti pristop je zeleno keynesovstvo, ki se opira na strategijo javnih investicij v okolju prijazne tehnologije. Tudi ta rešitev je lahko po Eskelinenu le začasna, saj kapitalistične odnose pušča nedotaknjene.

V drugem delu predavanja se je Eskelinen oprl na Marxovo analizo reprodukcije kapitalistične družbe. Kapitalizem temelji na razširjeni reprodukciji, ki terja stalno širitev akumulacije in s tem konstantno rast. Marxovo analizo je predavatelj nadgradil s teorijo ekspanzije kapitala, ki jo je razvila Rosa Luksemburg. Luksemburgova je trdila, da kapital v pogojih razširjene reprodukcije potrebuje nekapitalistična geografska področja. Ta lahko poskrbijo za zadostno povpraševanje po produktih iz kapitalističnih področij. Luksemburgova je na podlagi te teorije analizirala imperializem devetnajstega stoletja. Ta je temeljil na kolonizaciji nekapitalističnih področij na periferiji. Ta področja je kapitalistični center potreboval, da bi si zagotovil zadostno povpraševanje po lastnih izvoznih blagih.

Po Eskelinenu se dinamika, ki jo je opisovala Luksemburgova, v spremenjeni obliki odvija vse do danes. Ne temelji toliko na kolonizaciji oddaljenih geografskih področij - vse bolj se namreč opira na kolonizacijo sfer družbenega življenja. Ena izmed najpomembnejših od teh pa je prav ekološka sfera. Ta se z zelenimi kapitalskimi investicijami spreminja v kolonijo, analogno iz časa Luksemburgove.

Za konec je predavatelj ponudil nekaj izhodišč za zasnovo alternativne strategije reševanja ekološke krize. Poudaril je potrebo po zaostritvi boja proti ekspanziji kapitala na družbene sfere, med katerimi je tudi ekološka. Poleg tega je nakazal na pogoje spremembe kapitalizma v ekološko vzdržnejši sistem. Ekspanzija kapitalizma temelji na akumulaciji menjalne vrednosti, zato motiv produkcije ostaja slep za raznovrstne uporabne vrednosti. Le z vidika uporabnih vrednosti pa je mogoče presoditi, kateri produkti so lahko ekološko učinkoviti in kateri ekološko potratni. Zato je predpogoj za rešitev ekološke krize sprememba ekonomskega sistema. Ta bi se moral od proizvodnje menjalne vrednosti preusmeriti k proizvodnji uporabne vrednosti.

Dan za tem, torej 6. februarja, je v Stari mestni elektrarni potekalo še eno predavanje v okviru letošnjega ciklusa predavanj Inštituta za delavske študije. O državnem socializmu v Vzhodni Evropi je predaval Joachim Becker, profesor ekonomije na Univerzi na Dunaju.

Becker je predavanje posvetil obravnavi nekaterih protislovij državnih socializmov v Vzhodni Evropi. Osredotočil se je na primere Češkoslovaške, Nemške demokratične republike in Poljske. V teh državah je bila po drugi svetovni vojni socialna varnost močno razvita, distributivna enakost pa visoka. Kljub temu je bila politična moč koncentrirana v rokah partije, birokracije in upraviteljev podjetij. Ta družbena skupina je sprejemala vse temeljne strateške odločitve glede makroekonmoskega razvoja. Prav tako je odločala o proizvodnji in distribuciji presežkov. Prav zato je bila ta skupina po Beckerju vladajoči razred. Delavci so sicer imeli nekaj vpliva v proizvodnji in zagotovljeno zaposlitev, vendar pa niso uspeli kolektivno braniti svojih interesov. Le na Poljskem so se uspeli avtonomno organizirati v sindikalno gibanje Solidarnost.

Države Vzhodne Evrope so prevzele temeljne elemente sovjetskega planiranja. To je temeljilo na rasti težke industrije na račun proizvodnje potrošnih dobrin in na modelu ekstenzivne rasti. Omejitve tovrstnega planiranja so se na Češkoslovaškem in v Nemški demokratični republiki pokazale že v šestdesetih letih. Tedaj je prišlo do upočasnitve gospodarske rasti. A gospodarska rast je bila predpogoj rasti potrošnih dobrin, ta pa predpogoj blaginje delavstva. Hkrati so se zaostrila nesorazmerja med težko industrijo in produkcijo potrošnega blaga, kar je pripeljalo do pomanjkanja nekaterih osnovnih potrošnih dobrin. Prav ta nesorazmerja so po Beckerju na Poljskem pripeljala do številnih delavskih protestov.

Politično vodstvo vzhodnoevropskih držav je odgovorilo z reformami v smeri decentralizacije in večje avtonomije podjetij. A te reforme so naletele na upor med deli državnega aparata kot tudi med delavstvom. Le na Češkoslovaškem je ekonomske reforme pospremila tudi politična demokratizacija. V času praške in bratislavske pomladi so se razvnele debate o demokratizaciji makroekonomskega odločanja. S tem so se po Beckerju razvijali zametki za alternativen, demokratično socialistični sistem. Ta je bil z vojaško intervencijo sovjetskega vodstva žal že v kali učinkovito zatrt.

Politična vodstva vzhodnoevropskih držav so v sedemdesetih letih spodbujala proizvodnje potrošnih dobrin. S tem so skušala pridobiti soglasje delavstva. A prav s tem so hitro spodkopale avtonomijo lastnih gospodarstev. Hitra rast potrošnih dobrin je bila namreč lahko financirana le s krediti iz tujine. Na Poljskem in v Nemški demokratični republiki je rast zunanjega dolga v osemdesetih rezultirala v hudi dolžniški krizi. Na Poljskem je delavstvo na to krizo odgovorilo z vzpostavitvijo Solidarnosti. A dolžniška kriza je na Poljskem, kakor tudi v Nemški demokratični republiki, zožila prostor za politično manevriranje.

Becker je končal z ugotovitvijo, da državni socializem ni razvil korekcijskih mehanizmov za zajezitev lastnih protislovij. Najbližje temu je bila Češkoslovaška leta 1968. A razvoj tovrstnih mehanizmov je bil tedaj zatrt že na samem začetku.

Obe predavanji sta dostopni na spletu. Naslednje predavanje Inštituta za delavske študije v sklopu letnika z naslovom socializem bo v četrtek, 13. Februarja, ob 18. uri. O slovenski stanovanjski gradnji v času socializma bo predavala Martina Malešič.

Poročilo je napisal Sašo Furlan.