Koliko je socialnega v EU? Primer prenove slovenske delovne zakonodaje

Predavateljica je začela s predstavitvijo Manifesta, ki so ga podpisali priznani strokovnjaki s področja za delovno-pravno zakonodajo. Manifest ugotavlja, da protikrizni ukrepi krizo zgolj poglabljajo ter da so v nasprotju z deklariranimi cilji EU. V manifestu se poziva k razviti delovno-pravni zakonodaji in visokim standardom, ki ne smejo biti prepuščeni svobodi notranjega trga.

Kresalova je poudarila, da enotnega evropskega modela socialne zakonodaje ni nikoli bilo in da socialni vidik nikoli ni bil v ospredju evropskih integracij. Največji preboji v zvezi s socialno zakonodajo so se v Evropi zgodili v sedemdesetih letih ter začetku osemdesetih. Šlo je za raznorazne direktive, na primer; direktiva o varstvu delavcev v primeru prenosov lastništva podjetij; direktiva o varstvu nosečih delavk; pa direktiva o varstvu delavca v primeru insolventnosti delodajalca.

V zadnjem času pa je aktivnost na področju delovno-pravne zakonodaje zamrla. Prav tako so temeljna vprašanja, povezana z odnosom med delom in kapitalom, ostala nenaslovljena. Tako je na Evropski ravni projekt minimalne plače obsojen na neuspeh, prav tako tudi sorodna vprašanja povezana s plačilom, recimo vprašanji sindikalnega združevanja in kolektivnih pogodb.

V zadnjem času smo priča dodatni regresiji na delovno-pravnem področju. Gre za vrsto sodnih procesov, kjer so sodišča načelno priznala nekatere temeljne pravice znotraj Evropske unije, hkrati pa so te pravice postavila v neenakovreden položaj v razmerju do določenih tržnih svoboščin. Tako so sodišča odvzela moč sindikalnemu boju ter pomenu, ki ga ima kolektivno pogajanje. Sodišča nimajo naboja proaktivne usmeritve, ampak igrajo predvsem zaviralno vlogo pri uveljavljanju tega, kar bi lahko imenovali evropski socialni model.

Kresalova opozarja, da sodišča niso največji problem. Največji problem je, da je vpliv politik EU na nacionalne države izredno velik, hkrati pa se izvaja nepregledno ter pogosto mimo temeljnih institucij EU. Tako se državam brez kakršnihkoli direktiv vsiljuje določene ureditve na področju delovnega in socialnega prava. Gre za močan in neformalen vpliv.

Predavateljica je v nadaljevanju problematizirala raznorazne ocene stanja trga dela v posamezni državi in s tem povezana specifična priporočila, ki so lansirana za posamezno državo. Ugotavlja, da priporočila pogosto ne sledijo realnim ocenam, ampak so v skladu z diktatom neoliberalnih institucij, kot sta OECD in IMF. Priporočila imajo pogosto obliko zahteve po večji fleksibilnosti ali pa vsebujejo kritiko dviganja minimalne plače.

Kresalova je poudarila, da politike EU vse bolj sledijo neoliberalni agendi. Posamezne države, nadalje, to sprejemajo ne zaradi prava EU, ampak predvsem zaradi neke specifične dinamike, ki države spreminja v tržno blago. To blago pa vstopa na svetovni trg, v bitko za boljšo bonitetno oceno. Slabše kot država zagotavlja delavske pravice, bolje je posledično umeščena znotraj klasifikacij, na katerih temeljijo priporočila.

V Sloveniji ni nič drugače, saj se po sprejetju novega Zakona o delovnih razmerjih že pojavljajo nove zahteve s strani delodajalcev. Kresalova pa poudarja, da je bil trg dela v Sloveniji že do zdaj zelo fleksibilen, saj so imeli delodajalci ogromno možnosti, za odpuščanje in manipulacije. V Sloveniji gre za proces tihe razgradnje delovnega prava, v obliki nespoštovanja zapisanih pravic, ki se ne upoštevajo sistemsko, v praksi.

Vse bolj smo priča trendu tako imenovanih prikritih delovnih razmerij. Primeri za to so pri nas recimo S.P.-ji. Povečana segmentacija pa se nadalje uporablja kot utemeljitev nižanja pravic rednih delavcev. Stališča OECD in podobnih organizacij so nesprejemljiva z vidika človekovih in socialnih pravic. Kresalova je zaključila z ugotovitvijo, da neoliberalni model krši človekove pravice in ga je potrebno kot takega zavreči znotraj veljavne družbene ureditve.