Marxov koncept postkapitalistične družbe

Pretekli četrtek, 14. novembra, je v ljubljanski Stari Elektrarni potekalo uvodno predavanje 17. letnika Delavsko-punkerske univerze, ki letos nosi naslov »Socializem«. Tokrat je o Marxovem konceptu postkapitalistične družbe predaval Sašo Furlan, podiplomski študent politične teorije na Fakulteti za družbene vede in član programskega odbora DPU.

Furlan je kritično predstavil tiste momente Marxovega opusa, kjer kritika meščanske družbe že sovpada z orisom alternativne družbe. Marxovo vizijo postkapitalistične družbe je Furlan analiziral z vidika preseganja alienacije in negacije zasebne lastnine ter z vidika odpravljanja produkcije in menjave, utemeljene na vrednosti. Pokazal je, da socialistične družbe v razmerju do kapitalistične ni možno ustrezno opredeliti z dihotomijami, kot so državna proti zasebni lastnini, demokratični plan proti anarhičnemu trgu in brezrazredna družba proti razredni. Izhajajoč iz Marxove kritike kapitalizma, je postkapitalistično družbo namreč mogoče opredeliti šele z dokončno odpravo blagovne menjave in ustreznih družbeno-ekonomskih form, ki porajajo družbene odnose med stvarmi in stvarne odnose med ljudmi.

Marx se je sistematičnemu prikazu postkapitalistične družbe sicer praviloma izogibal. Bil je kritičen do utopičnih socialističnih vizij, ki niso znale misliti družbeno-ekonomskih pogojev za svojo realizacijo. Namesto pisanju kuharic za socialistično prihodnost se je posvetil teoretskemu prikazu kapitalističnega produkcijskega načina in »brezobzirni kritiki vsega obstoječega«. A kljub temu na več mestih v njegovem opusu kritični prikaz odnosov dominacije v meščanski družbi kulminira prav v orisih možnosti njenega preseganja. Marx se viziji prihodnosti tako nikakor ni odpovedal. Od spekulativnih konstruktov socialistične družbe se je zgolj reorientiral h kritiki in analizi družbe sedanjosti. Odlika njegovega pristopa je torej v tem, da sveta ne anticipira dogmatično in idealistično, temveč želi, da vizija novega sistema izhaja iz kritike starega.

V Pariških rokopisih je postkapitalistična družba tako konceptualizirana kot popolna negacija zasebne lastnine. Marx pri tem zasebno lastnino obravnava kot neposredni in nujni proizvod odtujenega dela. Višanje delavskih mezd je zato zanj nezadostna socialistična strategija. Ta namreč privede le do boljšega plačevanja mezdnih delavcev, ki so še vedno odtujeni tako od produktov svojega dela in od produkcijskih sredstev kakor od procesa dela samega, do katerega lahko dostopajo samo prek kapitalista.

Kot je poudaril Furlan, moramo odpravo zsebne lastnine z Marxom misliti kot odpravo alienacije, ne pa zgolj kot prehod k državni ali kolektivni lastnini. V drugem primeru bi šlo namreč zgolj za univerzalizacijo zasebne lastnine in ne za odpravo lastniškega odnosa. Šlo bi za odpravo mnoštva lastnikov in za vzpostavitev skupnosti kot edinega zasebnega lastnika. Za Marxa je torej naloga pravega socializma ali komunizma v tem, da prek odprave alienacije negira sam odnos lastnine kot posedovanja. V njegovi viziji postkapitalistične družbe se ljudje namreč afirmirajo kot individui prav z uporabo predmetov njihovega lastnega dela, ne pa z lastništvom teh predmetov. Socialistična družba se tako lahko vzpostavi samo z reapropriacijo predmetnosti, ki mora ubežati logiki lastnine.

Poleg preseganja alienacije in negacije zasebne lastnine je, tako Furlan, ključna še odprava produkcije in menjave, utemeljene na vrednosti. Že pri Ricardu je delo vir vse vrednosti, velikost vrednosti pa se določa z delovnim časom. A Marx pokaže, da vrednost nikoli ni konstituirana s časom, potrebnim za proizvodnjo posamičnega blaga, in s konkretnim vloženim delom. V resnici se vrednost določi v razmerju do vseh drugih produktov, ki so lahko ustvarjeni v enakem času. Vrednost se torej določi s povprečnim delovnim časom, ki je družbeno potreben za proizvodnjo določenega blaga.

V spisu Beda filozofije Marx iz te delovne teorije vrednosti izpelje opis postkapitalistične družbe kot družbe, v kateri delovni čas, potreben za proizvodnjo dobrin, določajo neposredni producenti. To izključuje določitev vrednosti blag s povprečnim družbeno potrebnim delovnim časom. Izključuje torej način določanja vrednosti, ki se vzpostavlja za hrbti producentov. Tovrstna proizvodnja ne izključuje vsakršne menjave produktov, izključuje pa individualno ekvivalentno kapitalistično menjavo.

V kapitalizmu posamični akti dela svoj družbeni značaj dobijo prek menjave produktov svojega dela na trgu. Tudi v Marxovi viziji postkapitalistične družbe bi delo seveda imelo družben značaj, a bi se socializiralo že pred samim aktom menjave. Delo bi imelo družben značaj toliko, kolikor bi družba sama vnaprej določila način in formo družbene produkcije.

Ključno je, da v postkapitalistični družbi ne gre več za menjavo blag na trgu, temveč za menjavo delovnih aktivnosti, ki se določajo glede na družbene potrebe. Tudi v taki družbi bi prišlo do družbenega posredovanja, vendar bi bilo to posredovanje zavestno in pred produkcijo. Marxov koncept postkapitalistične družbe zato ne izključuje kompleksnih mehanizmov posredovanja družbenih odnosov; Marxov koncept ne fetišizira preprostih neposrednih oblik avtentične družbene interakcije.

V sklepu predavanja se je Furlan posvetil Marxovi viziji družbe onkraj produkcije vrednosti, analizirane v prvem zvezku Kapitala. Razred mezdnih delavcev, ki morajo preživetje prodajati lastno delovno silo, je po Marxu obstaja zaradi ločitve neposrednih producentov od produkcijskih sredstev. Dokler ta ločitev obstaja, namreč ne more biti produkcije svobodnega združenja ljudi, ki skupaj razpolagajo z družbenim produktom ter s produkcijskimi in življenjskimi sredstvi. Odprave tega kapitalskega razmerja pa ni mogoče doseči zgolj z odpravo posameznih kapitalistov ali s podržavljanjem produkcijskih sredstev. Delavci tudi v tem primeru namreč ostanejo mezdni delavci. Šele ko je producentom omogočen neposreden dostop do produkcijskih sredstev, lahko govorimo o postkapitalističnem združenju svobodnih ljudi.

Marxova postkapitalistična družba torej ni na produkciji vrednosti utemeljeno družbo, ki bi to vrednost zgolj pravično redistribuirala. Gre za vizijo družbe, v kateri sama proizvodnja dobrin ne temelji več na produkciji vrednosti in ne privzema forme abstraktnega družbenega dela, saj je delo vedno že neposredno družbeno. V medsebojne odnose ljudje v taki družbi ne stopajo na podlagi vrednosti, temveč na podlagi zavestnega plana oziroma družbenega dogovora. Le tako je lahko namreč delo neposredno družbeno in neposredovano s trgom.

Posnetek Furlanovega predavanja si lahko ogledate na spletni strani ali na youtube kanalu DPU. Vabimo vas tudi, da se udeležite naslednjega predavanja. V četrtek, 21. novembra, bo ob 18. uri v ljubljanski Stari Elektrarni o oktobrski revoluciji in njenem pomenu za danšnjo levico predaval Anej Korsika. Poročilo je pripravil Miha Andrič.