Po socializmu le tema demokracije

V nabito polni Gromki je v četrtek, 11. aprila, predavala Liljana Burcar, docentka za anglistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Burcar se ukvarja s feministično teorijo, postkolonialnimi in neokolonialnimi teorijami ter sodobno ameriško in angleško književnostjo. Tokratno predavanje je imelo naslov Po socializmu le tema demokracije: restavracija kapitalizma in pogospodinjenje ženske.

V uvodu je predavateljica poudarila, da države vzhodne Evrope v zadnjih letih, oziroma od padca socializmov naprej, doživljajo pospešeno repatriarhalizacijo in ponovno pogospodinjenje ženske. Ženske vedno bolj postajajo drugorazredni in od moških odvisni državljani. V nasprotju s splošnim neoliberalnim prepričanjem, zasidranim tudi pri nas, da sta si patriarhat in neoliberalizem nasprotujoča fenomena, je Burcar poudarila, da gre v resnici za komplementarna pojava. Patriarhat je namreč neposredno povezan z akumulacijo kapitala.

Kljub temu da je patriarhat obstajal že dolgo pred nastankom kapitalizma, ga je industrijski kapitalizem ponovno izumil in ukrojil v skladu z lastnimi interesi. Skupaj s pojavom meščanske družbe tako pride do umetne ločitve prej enotne sfere na javno in zasebno. Po tej črti se naprej členi delitev na javno kot sfero produktivnega, moškega dela, ki je vredno plačila, na drugi strani pa na sfero zasebnega, neproduktivnega, ženskega dela, ki si ne zasluži plačila in se ga jemlje kot samoumevno naravno danost. Našteto je treba brati v luči filozofske tradicije, ki je med drugim utemeljena v spisih Rousseauja in Locka ter izhaja iz razumevanja moškega kot tistega, ki je telo sposoben obvladati.

Moški je racionalen in model univerzalnega ter v tem smislu telesno nezaznamovan. Ženska je prav nasprotno, telesno zaznamovana, iracionalna in omejena na partikularno. Ženske so tiste, ki so ujete v registru naravnega, reproduktivnega dela. One morajo skrbeti za otroke in starejše. Prav tovrstno reproduktivno delo, ki se ga znotraj kapitalizma jemlje za samoumevnega, pa je osnovni pogoj za nemoteno delovanje in reprodukcijo delovne sile.

To delo, ki se predstavlja kot nedelo, je s strani lastnikov kapitala preneseno na ženske in kapitalistov ne stane nič, prav zato pa so lahko njihovi dobički še višji. Gospodinjsko in splošno reproduktivno delo se v kapitalizmu jemlje kot samoumevno storitev, kot naravno danost, za katero so odgovorne ženske. Lastniki kapitala pa jih razumejo kot neplačan in neskončno dostopen vir. Kapitalisti tako parazitirajo na tem neplačanem delu žensk, ki so zaprte med štiri stene.

S tem, ko so bile ženske v kapitalizmu opredeljene izključno kot gospodinje, matere in žene, je nastala konstrukcija, ki ostaja primarna tudi, ko vstopajo na trg delovne sile. Tudi ko se ženske podajo nanj, primarno še vedno ostajajo gospodinje, matere in žene - od tod tudi znameniti izraz working housewife. Za isto delo so ženske v primerjavi z moškimi še danes plačane bistveno manj. Logika v ozadju teh odnosov je, da je moški še vedno glava družine in vir največjega dohodka za gospodinjstvo. Ker so ženske po nekakšni naravni nujnosti obsojene na gospodinjenje, je iskanje dodatnega zaslužka njihova prostovoljna izbira. Zato pa je to tako imenovano dodatno delo tudi manj plačano. Polovica človeštva v tem smislu ostaja dvojno izkoriščana.

Politična ekonomija zato ni nekaj zunanjega, ampak nekaj najbolj neposrednega, tisto, kar ustvarja subjektiviteto ljudi, njihovo samorazumevanje, je tisto, kar producira in reproducira spolno delitev dela. Spol je zato treba razumeti strogo znotraj politične ekonomije, sicer lahko postane povsem dematerializiran. Tako kot pri rasizmu tudi pri seksizmu ne gre za preprosto izločanje ljudi, ampak za sistemsko izkoriščanje in organizirano družbeno nasilje. Rešitev je zato lahko samo odprava družbeno-ekonomskega reda, ki proizvaja te razlike.

Socializem je v nasprotju s tem uveljavil drugačen pogled na vlogo žensk. Socializem je razkrojil in spodkopal institucijo osebnega patriarhata. Socialistična politika je spodbujala splošno zaposlenost, ženske so prvič dobile pravico do polne zaposlitve za nedoločen čas. Iz tega pa so izhajale tudi številne socialne in zdravstvene pravice in predvsem finančna samostojnost in samozadostnost. V socializmu je začela veljati prepoved odpovedi delovnega razmerja nosečnicam in doječim materam. Ženskam je bilo omogočeno, da se po koncu nosečnosti vrnejo na isto delovno mesto.  Vsega tega ženske na zahodu niso poznale. Na Nizozemskem, na primer, je bil starševski dopust vpeljan šele leta 1990, vendar v času trajanja ženska upravičena zgolj do 75 odstotkov svoje siceršnje plače. 

Najpomembnejši napredek v zvezi s položajem žensk v socializmu je bil dosežen, ker so bile ženske kot delavke in matere upravičene do izplačil na individualni ravni. Kar pomeni, da glede denarja, do katerega so bile upravičene, niso bile odvisne od moških. To v veliki meri še vedno velja na zahodu, kjer je veliko pravic žensk vezanih na moškega oziroma na njegov prihodek. Tudi tako opevani skandinavski model je v primerjavi s pravicami, ki so jih bile ženske deležne v socializmu, bistveno slabši. 

Socializem je namreč vzpostavil polno finančno in politično samostojnost žensk in resnično neodvisnost žensk proti moškim. Enakovrednejši položaj proti partnerju je tako obstajal tudi na mikro ravni. To je bilo mogoče doseči le z močno razvejano in razvito mrežo javnega sektorja. Vrtci, jasli, šolske kuhinje, patronažna oskrba, delavske kuhinje, podaljšano bivanje, kolonije - vse to je močno razbremenilo ženske. Na zahodu je medtem še vedno ostal le nekoliko preoblikovan hraniteljski model, ki je še naprej reproduciral patriarhat.

Zahodna realnost se je pri nas začela uveljavljati skozi tranzicijo oziroma padec socializma. S ponovnim pogospodinjenjem znotraj tranzicije so največ izgubile prav ženske. Razgradnja socialistične državne blaginje in delna privatizacija vzgojno-varstvenih ustanov sta jih  spet pahnili v večjo odvisnost. Kapitalistična država ne zagotavlja več avtomatične zaposlitve za nedoločen čas in drugih prej samoumevnih storitev. Vse to ima izrazito negativne učinke na samostojnost ženske. Nadomestila za starševski dopust so bila v vsej vzhodni Evropi drastično zmanjšana ali v celoti ukinjena. Domestifikaciji žensk navkljub kapitalistična država nenehno proizvaja neskončne govore o možnostih žensk. Vendar gre pri kapitalizmu le za formalne, ne pa tudi vsebinske možnosti emancipacije. Za resnično emancipacijo žensk je zato potrebna emancipacija od obstoječega proizvodnega načina, je zaključila Burcar.