Slovenska stanovanjska gradnja v času socializma

V četrtek, 13. februarja, je v sklopu cikla predavanj Inštituta za delavske študije, nekdanje Delavsko-punkerske univerze, predavala umetnostna zgodovinarka Martina Malešič.

Predavanje je bilo osredotočeno na čas izgradnje Jugoslavije po drugi svetovni vojni, ko je bilo veliko stanovanjskih, gospodarskih in infrastrukturnih objektov uničenih. Pomanjkanje stanovanj je izviralo tudi iz predvojnega časa, ko za delavska stanovanja ni bilo ustrezno poskrbljeno. Po vojni je k stanovanjski stiski pripomogel velik pritok ljudi s podeželja v mesta, ki je bil posledica industrializacije in deagrarizacije.

Jugoslovanska ustava je zagotavljala pridobitev stanovanjske pravice na stanovanju, ki je bilo družbena lastnina. Izboljšanje stanovanjskih razmer je bilo ena izmed prednostnih nalog socialnega programa jugoslovanske socialistične ureditve. Gradnja stanovanj je bila pomembna tudi zato, ker spodobna nastanitev delovnih ljudi in urejeno stanovanjsko vprašanje povečata njihovo storilnost. Poleg tega pa je bila gradnja pomembna postavka v narodnem gospodarstvu in zaposlenosti. V Jugoslaviji se je zvrstilo več modelov stanovanjske politike. Prevladujoča tipa stanovanjske oskrbe sta bila najemno družbeno stanovanje in lastno stanovanje.

Prva povojna leta je potekala vseobsegajoča obnova. Stanovanjska stiska se je najprej reševala z naseljevanjem v obstoječa stanovanja in nato z gradnjo novih. V prvi fazi je bilo razporejanje stanovanj najpomembnejši ukrep stanovanjske politike. Naraščajočih stanovanjskih potreb pa kljub ukrepom zidava ni dohajala in država je začela spodbujati podjetja in zavode, naj se lotijo reševanja stanovanjske problematike svojih delavcev. Tako so v bližini tovarn nastala stanovanjska naselja, na primer ob Litostroju v Ljubljani, TAM-u in Metalni v Mariboru ter ob industrijskih kompleksih v Kidričevem in na Jesenicah. Cilj preskrbe s stanovanji je pospešilo tudi raziskovanje novih hitrejših in cenejših načinov gradnje, kot sta prefabricirana in montažna gradnja, na primer hiše Marlesa in Jelovice.

Leta 1955 je bil uveden obvezen stanovanjski prispevek, ki so ga plačevali vsi zaposleni. Občine so začele ustanavljati stanovanjske posojilne sklade, ustanavljali so se tudi lokalni zavodi za gradnjo stanovanj. Ti so upravljali denar v stanovanjskih skladih in iskali primerne lokacije za stavbe in naselja. Organizirana stanovanjska gradnja je sprožila razvoj in uvedbo novih stanovanjskih tipov – tako so se pojavile prve stanovanjske stolpnice.

V drugi polovici petdesetih let se je začel močno zviševati življenjski standard. Domovi so se kmalu napolnili z gospodinjskimi aparati, hladilniki, pralnimi stroji in več stanovanjske opreme, kar je prispevalo k spremenjenemu načinu bivanja in stanovanjski kulturi. Ugotavljanje potreb, ki jih mora zadovoljevati stanovanje, je potekalo z raziskovanjem z anketami, opazovanjem, meritvami in statistično obdelavo podatkov. Tako so na primer na podlagi znanstvenih ugotovitev na Zavodu za napredek gospodinjstva v Ljubljani razvili prvo laboratorijsko kuhinjo, ki naj bi gospodinji omogočala najhitrejše in najmanj utrujajoče delo. Močna državna podpora stanovanjski gradnji in razvoju bivanjske kulture se je odražala tudi v zveznem posvetu in razstavi Stanovanje za naše razmere leta 1956.

Zadružna gradnja se kljub poizkusom in zakonski podpori v Sloveniji ni razvila. Stanovanjske zadruge so se uveljavile predvsem kot organizacijska oblika za gradnjo stanovanj. Ta pa po izgradnji niso ostala v lasti zadruge po načelu skupnega lastništva, ampak so prešla v last zadružnikov.

Konec petdesetih let, leta 1959, se je oblikovala materialna podlaga za množično gradnjo stanovanj, ki je omogočala gradnjo velikih stanovanjskih sosesk. Princip soseske se je začel razvijati že konec 19. in v začetku 20. stoletja v Angliji in ZDA. Po drugi svetovni vojni pa so ga intenzivno razvijali predvsem švedski urbanisti, ki so bili zgled našim arhitektom. Te soseske so imele vključeno vso socialno infrastrukturo, notranje ulice za pešce in javni prostor, namenjen skupnostni rabi. Tako so bile med drugim oblikovane tudi soseske, kot so Draveljska gmajna, Nove Jarše, Štepanjsko naselje in Nove Fužine.

Številni prebivalci so stanovanjski problem reševali s samoizgradnjo, ki je močno spremenila podobo slovenskih naselij in podeželja. Tega po Martininem mnenju ne moremo razumeti kot upora ljudi pri vzpostavljanju socialistične skupnosti s svojimi individualističnimi željami. Stanovanj je namreč primanjkovalo in tudi država je spodbujala lastno reševanje stanovanjskega vprašanja s komunalno izgradnjo in parcelacijskimi načrti. Poleg tega so rast enodružinskih hiš omogočala ugodna potrošniška posojila in višji standard delavcev. Nekateri arhitekti pa so za uporabo pripravili tudi tipske načrte.

Predavanje Martine Malešič je izpostavilo nekaj ključnih momentov, ki so oblikovali jugoslovansko in slovensko stanovanjsko politiko in stanovanjski razvoj. Zaradi spremenjene situacije po vojni je veliko stvari potekalo od začetka in je zato vsak problem povzročil iskanje in razvoj poglobljenih novih rešitev. Te so bile v sodelovanju različnih strok osnovane na znanstvenih spoznanjih, ves čas z mislijo na človeka, ki bo uporabljal stanovanje in pripadajočo infrastrukturo.

Celotnemu predavanju lahko prisluhnete na spletni strani Inštituta za delavske študije ter na njegovem kanalu na youtubu. Jutri vas vabimo že na naslednje predavanje, Dora Levačić bo predavala o neproduktivnosti in produktivnosti odnosa med marksizmom in feminizmom.

Poročilo je zapisala Asta Vrečko.